Čista poezija! Težko slediš hitrosti palic in drsalk, še teže divjemu paku, ki po nekem čudežnem zavoju konča v golu, vratar v šoku, igralci pa v depresiji. Tako so slovenski hokejisti razsuli sproščene ameriške hokejiste, ponos in cvet Združenih držav Amerike. Osuplo in omrtvičeno so premišljali, kaj sem jim je zgodilo, ko so mimo njih pridrsali v športni pozdrav slovenski fantje, kakor da se vračajo z najbolj običajnega popoldanskega treninga na delovnik, prav nič evforični in naduti. Ameriški trenerji pa so bili videti, kot da se je Holywood ugreznil v zemljo, ko so videli, kako Slovenec ob ograji iz Američana naredi palačinko. V slovenske zastave navijačev se je ozrla cela dvorana, presenečena in navdušena. Ponos, skromnost in prijaznost. Te kombinacije ni, razen pri Slovencih. Znanje je moč!
Na drugem koncu Slovenije je Američane dan za dnem preteklega štirinajstdnevja šokiral hrrrrr minister s palestinskimi specialitetami, ki jih niso znali pripraviti niti stari izkušeni mački. Oh, Jasser Arafat, ikona preteklosti. Ta je znal vedno vskočiti in pomiriti razburkano morje inflacije Juge, ko smo brez bencina, sladkorja, kave in pralnega praška, s toaletnim papirjem na recept penili nad Planinčevo Milko, ki nam je vse to omogočila. Jasser se je vedno znašel v očesu orkana, ki je zdivjal nad Slovenijo in očistil vso nejevoljo nad tegobami Juge in socializma. Sicer bralci takrat še visoko nakladnega Dela nismo vedno dobro vedeli, za kaj gre, saj smo v to palestinsko pisanje padli vedno kot v tele nadaljevanko brez jasnega začetka, ampak krivice so se pa dogajale. In to vedno ubogim Palestincem. Izraelci so bili vedno bad boys. No, dokler se niso začeli dogovarjati z našimi levimi politiki o orožju. Zdaj se jim orožje očitno ne zdi več zanimivo, zato jo bodo dobili po buči s priznanjem Palestine, tako!
In pri vsem tem najde še Logar tista lepo skrita nakazila Jaki Racmanu in Telebajskom, ki vodijo naravnost v teroristične žepe. Seštete težave Amerike, ki jih domiselno producirajo Slovenci. Ne vem, če ni po vsem tem morala prva ameriška dama spati na kavču kakšno noč.
In ob misli na najlepšo, najlepše oblečeno in najbolj prijazno ameriško damo vseh časov, ki je svojega sina naučila slovensko in je v tem bolj podobna argentinskim Slovencem in manj onim iz Kanade ali severa Združenih držav, ki nimajo časa, da bi svojim otrokom predali slovensko besedo, človeka obide žalost, da najbrž nikoli ne bo stopila do naših hokejistov in jim javno čestitala. Bog ve, ali bi ji Američani to zamerili ali bi cenili vrlino ljubezni do prve domovine. Mogoče pa sploh to ni vprašanje, ampak je težava plezanje v rusko naročje in pretekla podpora iranskemu terorizmu.
V knjižni uspešnici Prebojniki boste našli recept za uspeh: biti rojen ob pravem času na pravem kraju pravim ljudem in vaja, vaja in še enkrat vaja. Kolikokrat bomo morali Slovenci še ponoviti vajo plezanja, da bomo iz oslov postali ljudje? Da bomo znali ceniti znanje in vztrajnost?
Šolniki so v tem tednu stavkali, ker hočejo višje plače. Povsem jih podpiram. Avstrijci imajo višje in Nemci pa Francozi tudi, da ne govorimo Maltežanih in Fincih. Ampak ni prav, da vsi šolniki dobijo enako plačo ( pustite dodatek na delovno dobo in plačne razred in nazive), prav bi bilo, da najboljši učitelji dobijo najmanj pol višjo plačo od tistih, ki se niso prav izkazali. Ravnatelji so svoje dosegli in dobili povišico, no ne vsi, ena peščica, na katero je Virant pozabil v plačni reformi, misleč, majhna šola, majhna plača. Pri tem pa ima ravnatelj majhne šole povsem enako količino menedžerskega dela kot ravnatelj velike, če že ima manj učencev in manj problemov. Problemov? Od kdaj so otroci problem?
Feb 15, 2018