Jutro v Ljubljani je sončno. Adventne lučke in okrašena smrekica postanejo nenavadne v novi svetlobi januarja. Smrekica pred oknom zastira svetlobi pot v prostor, na nenavadno zeleni travi zagledam zvončke. Tako zgodnje prebujanje, kje je še pomlad? Nenavadno zgodaj pa so se prebudili tudi ljudje. V naslednjem tednu je napovedana stavka javnih uslužbencev, kmalu za tem, na dan zaljubljencev, stavka učiteljev. Radi bi višje plače.
V zgodnjih devetdesetih letih sem se na avstrijskem Koroškem izobraževala o Montessori pedagogiki. Bila sem edina Slovenka in edina ravnateljica v pestri družbi Korošic, učiteljic vseh starosti, ki so prihajale z vse južne Avstrije, da bi obogatile svoje znanje z odlično pedagogiko. Sproščene, prijetne, radovedne so ob robu šolskih tem brez zadržkov odgovarjale na moja, hm, malo nevljudna vprašanja, kakšna je njihova plača in delovni pogoji. No, danes so taka vprašanja odveč. K sreči smo vključeni v evropske in druge mednarodne primerjave in so podatki na dlani. Toda, odgovor na vprašanje o plači je še vedno enak kot pred petindvajsetimi leti. Moja plača ravnateljice, ki je bila višja od plače slovenskega učitelja, je bila bistveno nižja od plače vsake avstrijske učiteljice, začetnice. Verjela sem, da smo mlada država, in da bomo dohiteli Avstrijo. No, nismo je. Zato je upor učiteljev več kot upravičen. Toda zakaj ravno zdaj? Zakaj glavnemu sindikalistu šolstva ni sinila ta ideja lani, če že ne predlani? In koliko namerava priboriti? Da bodo naši učitelji po plači enakovredni avstrijskim nemškim ali francoskim? Seveda slišim glasen odgovor, da imajo oni pač večji bruto narodni dohodek. Samo zakaj nimamo v Sloveniji večjega? Odgovor je najbrž jasen vsakemu osnovnošolcu, očitno pa ne njihovim učiteljem, sicer bi se borili kot intelektualci borili za večje stvari kot drobtinice štrukljev.
Berem o starših, ki so protestno zadržali svoje otroke doma, ker se ne strinjajo s prisotnostjo enega otroka v oddelku, saj naj bi bil strašno zločest. Ne verjamejo šoli, da bo storila vse strokovne poteze, da bo umirila vzdušje in vzpostavila normalne razmere za pouk in odnose. Starši z imenom in priimkom. Na drugih šolah so učitelji pobesneli, ker jih starši anonimno ovajajo inšpekciji in menda pol od tega, kar napišejo, ni res. Učitelji zahtevajo, da inšpekcija anonimnih prijav ne obravnava več, z živci so na koncu. Kaj pa, če šolska inšpekcija vendarle prejme anonimno prijavo, ki vsebuje navedbe o nasilju in ogrožanju zdravja? Jo bo tudi zabrisala v koš?
Če pa smo že tako natančni, kaj učitelj sme in kaj ne, in zakaj je pristojna šola, potem pa ne bomo vodili otrok na sistematske zdravstvene preglede, so pribili v neki šoli. Nikjer v zakonodaji ne piše, da moramo, pravijo, starši naj si lepo kar sami vodijo otroke k zdravniku. Četudi imajo s strani črkobralstva prav, so starši udarili nazaj- take šole nočemo in niso ponovno izbrali ravnatelja. Smola, radikalizacija ni uspela.
Vse kaže, da globoko v naši družbi tli neko nezadovoljstvo, ki si ga ne znamo prav pojasniti. Udarilo je ven , kako prikladno, s strani sindikatov pravilno izračunano in odmerjeno, ravno v pravem času, pred volitvami. Oblast bo ravno prav ranljiva, da bo popustila in zvišala plače, pa četudi bo morala zvišati plače. In uspeli so, še preden so se sploh podali na ceste s piščalkami in rdečimi kapami. Ministrica za delo je že naznanila dvig minimalne plače. Vse za delavce! Ne bodo nas izkoriščali! Tudi privatniki ne! Je pribila ministrica za zdravje in pognala koncesionarje na cesto. Vse bo uredilo javno zdravstvo!
Kaj pa mi, kaj pa mi, mi očitajo ljudje, ko se z njimi pogovarjam po terenu: kako naj živim s to penzijo? Kaj pa mi, mi očitajo mladi z več otroki. Tisti, ki odidejo v tujino na delo, ne rečejo nič. Z znanjem, ki jim je ga dala Slovenija in pametno glavo v cvetu mladosti odidejo v tujino. Vsak teden slišim za koga. Mladi zdravniki, učitelji, računalničarji….večina globoko razočarana nad možnostmi, ki jih jim daje Slovenija, jezni so zaradi bistveno manjših plač, zaradi nesposobnih direktorjev. Imajo samo eno življenje, mi pribijejo.
Medtem ko bodo slovenski delavci in učitelji dobili drobtinice z mize, oprostite, višje plače, in si jih plačali sami, ko bodo kupovali izdelke z višjim davkom, bodo Avstrijci z liberalnim modelom okrepili gospodarstvo, kar bo omogočilo državi, da bo učitelje lahko še bolje plačala. Slovenski učitelji bi morda namesto svojih učencev vzeli računalo in izračunali, koliko so v letih od nastanka nove države plačali za grehe Marković- Mencingerjevega lastninjenja in nacionalnega interesa, ki se je izkazal v milijardnih bančnih luknjah, za neznansko velike vsote za žilne opornice in še kaj drugega, ki so prispele na račune prav tistih, ki zagovarjajo nacionalne interese in ugotovili, da bi, če bi bil namesto tega red in pravica, imeli enako visoke plače kot avstrijski učitelji.
Nikoli ne bo bolje, če se ne bomo v Sloveniji poenotili glede temeljnih vrednot in normalizirali državo ter izvolili ljudi, ki jim je mar za vse ljudi in zase nič bolj kot za druge. Ko bomo uvideli, da se vrstni red prioritet začne z vrednotami, pravico in resnico, zdravo pametjo, spodbudnim okoljem, ki ceni pametne, sposobne in pridne ljudi. Z višanjem plač na tak način, kot se nam predstavlja to prezgodnjo pomlad, je tako kot s kozarcem piva - če ga popiješ, nobeno stepanje pene ne pomaga, da bi ga bilo več, četudi je nekaj časa videti, da ga je povsem dovolj. Lahko napišemo še sto zakonov in uprizorimo štrajk vsak mesec, če starši in učitelji in vsi državljani ne bodo postavili vrednot skupaj in se dogovorili za medsebojno spoštovanje, če vsi skupaj ne bomo dojeli, da je pogačo najprej treba speči, nato pa rezati, ne bo nič bolje. Vse drugo je pot v Venezuelo.
Ah, nič, obrnimo list. Vesela sem vsaj za eno dobro novico. Tožilci so opustili obtožbe zoper moja nekdanja kolega, dr. Žigo Turka in dr. Boruta Rončevi
a. Ker da ni nič narobe, če se podeli koncesija za izvajanje univerzitetnega programa še komu drugemu kot le Fakulteti za družbene vede. Z zvončki je prišlo vsaj malo zdrave pameti v našo deželo. Ko bodo dnevi daljši, bo morda tudi pamet v Sloveniji daljša.
Mojca Škrinjar
Jan 21, 2018