V vročem poletju tega leta si tam na turistično še neukročenem jugu našel škorpijona skoraj pod vsakim kamnom, ki si ga obrnil, našel je vsako luknjo, skozi katero je prilezel v hišo. K sreči so se odrasli in otroci navadili sobivati in postali previdni. Pik škorpijona ni kar tako. To poletje je bilo eno najbolj vročih in še zlasti otroci so ga dodobra izkoristili. Morje je bilo kot toplice, reke in jezera prijetna osvežitev. Slovenija je res prelepa dežela, kjer je užitek živeti. Na prvi šolski dan lahko beremo, da Slovenija tudi gospodarsko cveti.
Toda vsi v Sloveniji ne občutijo le ugodja, še vedno je veliko ljudi, ki si ne more privoščiti več kot pet dni dopusta na morju, na naših cestah je četrtina vozil starejših od dvanajst let, ljudje čakajo na operacije veliko predolgo, dojenčki umirajo, upokojenci z nizkimi pokojninami hirajo, mladi, zlasti vrhunsko izobraženi, odhajajo, otrok se rodi več kot pred leti, toda generacijska vrzel je še vedno prevelika, da bi se pokojninska blagajna sama vzdrževala. Ne slišimo, da bi oblasti sprožile postopke zoper pralce iranskega denarja, ki je pomagal teroristom pri Parizu, Bruslju, Londonu, Barceloni, slišimo pa jezo nad javno dostopnimi ovadbami zaradi zlorabe položaja in plačevanja spolnih uslug v zameno za službo.
Slovenija je prelepa dežela, da bi se ji to lahko dogajalo. Zaslužimo si spremembo na bolje. Več delovnih mest, boljše plače, boljši pokojninski in zdravstveni sistem, znali bi več iztržiti iz bolj kakovostnega turizma, naši mladi bi lahko razvili svoje potenciale doma, namesto da njihovo slovensko dušo v tujini muči domotožje. Eden od inštrumentov za izboljšanje stanja v družbi je zagotovo izobraževalni sistem.
Prvi šolski dan je gotovo priložnost za premislek o tem, kaj spremeniti, da bi bili naši učenci in dijaki še bolj uspešni in manj nesrečni v šoli. Kajti naši otroci ob solidnih uspehih v mednarodnih raziskavah povedo, da matematike in slovenščine ne marajo. To, da je nekaj hudo narobe, kaže tudi množica posegov odvetnikov v šolo, nervoza učiteljev in ravnateljev.
V prvi vrsti je v šolah potrebno izvajati vzgojni načrt, ki je kljub strogemu izrazu odlično (zakonsko predpisano) orodje za ureditev harmonije odnosov v šoli- med učenci, dijaki, učitelji in starši. Le uporabljati in živeti ga je treba. Na učnem področju pa se morajo učitelji ukvarjati z učenci in dijaki, in to ne le pri pouku, temveč tudi zunaj njega- s svetovanjem, kako se učiti in naučiti, s popravljanjem domačih nalog, s kvalitetno povratno informacijo o znanju učenca ali dijaka. To pa ni vedno ocena, temveč informacija o tem, kaj učenec ali dijak zna, kje so vrzeli, in kako jih zapolniti. Ukvarjanje z učenci in dijaki bi moralo biti predmet ocene kakovosti šole, spodbujanje mladih k odkrivanju in razvijanju svojih potencialov, ne pa zgolj ocene na nacionalnem preverjanju znanja in maturi. Če je kaj položiti staršem na srce, je prav opazovanje tega, kako se šola ukvarja z njihovimi otroki. Toda s tem odnosom je kakor pri ljubezni, ne moreš je izsiliti, lahko jo pa gradiš. Če starši ne bodo cenili učiteljev in če učitelji ne bodo razumeli staršev, ne bo nikoli bolje.
Prepodrobni učni načrti, še vedno premalo povezani med seboj, omejujejo učiteljevo ustvarjalnost. Tak učitelj seveda težko soustvarja ustvarjalne učence in dijake. Zgrešen sistem dela z otroki s posebnimi potrebami kaže na temeljno zmoto, kaj individualizacija sploh je. Pri nas sistem učne pomoči ne deluje kot individualizacija, temveč kot izolacija. Domoljubje je po kozmetičnih popravkih zakona, kjer se je domovinska vzgoja pod socialisti preimenovala v domovinsko kulturo, ki diši po oddaljenih socialističnih mrzlih modelih, postalo nekaj , kar se je moč naučiti. Ne, ljubezen je moč le živeti in jo graditi. V naših šolah manjka ljubezni, pa naj se sliši še tako pocukrano in konservativno. Čemu le bi se potem starši ne borili proti šoli z odvetniki? Ste že kdaj slišali, da bi proti svojim ljubim ljudem in stvarem uporabljali odvetnike? Kaj niso učitelji tisti, ki naj bi jih starši imeli še posebej radi, ker vzgajajo njihove otroke? Čemu učitelji doživljajo šolo kot mučilnico in so si s sindikatom in ministrico v kolektivni pogodbi izborili, da so lahko le šest ur povprečno na dan v šoli? Ko jim omeniš, da bi bili lahko tam povprečno dnevno svojih zakonsko predpisanih osem ur, da bi se pogovarjali med seboj in delovali celostno in multidisciplinatorno, da bi si izmenjavali ideje in burili možgane, dobijo pike, stokajo, da so preobremenjeni s poučevanjem, projekti in vzgojo, in da morajo doma, v samoti, pesniti priprave!? Vzdušje v naši šoli je povsem drugačno od ustvarjalnih okolij najboljših svetovnih podjetij, kjer zaposleni uživajo pri svojem delu, v sodelovanju s kolegi, odgovorni pa jim nudijo najboljše delovne okoliščine in jim ne merijo časa za vrste dela.
Škorpijoni našega življenja so skriti pod težo dneva. Naj vroče poletje preide v blago jesen in razmišljujočo zimo, kam hočemo Slovenci. Ali zmoremo postaviti v družbi pravo domoljubje, ki vključuje ljubezen do domovine in ljudi, zmoremo odvreči socialistične spone in prenehamo biti zategnjeni? Zmoremo oblikovati družbo vključevanja, poštenja in prijaznosti? Slovenija je dežela, kjer naj bo res vsem užitek živeti, brez takih in drugačnih škorpijonov!
Vsem otrokom, ki bodo te dni prvič radovedno v vrtcu tkali prijateljstva, vsem učencem in dijakom, ki danes gredo v šolo z upanjem, da jim bo pridobivanje znanja zanimiva in koristna postaja v življenju, želim, da ohranijo svojo radovednost, vsem staršem, da želijo svojim otrokom vse najboljše in znajo to tudi prepoznavati, vsem vzgojiteljem in učiteljem želim veliko več sproščenosti, skratka, uspešno šolsko leto!.
Mojca Škrinjar
Sep 01, 2017