Te dni so me poklicali iz bolnišnice in mi povedali, da sem na vrsti za manjšo operacijo. Leto in pol čakanja. Dobro, lahko živim s tem, toda kaj pa tisti, ki jih tare kaj usodnejšega kot moje nepravilno stopalo…
Polovica javnih bolnišnic je v letu 2016 poslovala z izgubo. Vsota se povzpne na desetine milijonov. Vemo, kdo bo pokril izgubo javnih bolnišnic- davkoplačevalci, ki vplačujemo v zdravstveno blagajno. Noben koncesionar na področju zdravstva ni imel izgube. Če bi jo bil imel, že včeraj ne bi posloval več.
Socializem je sistem, ki želi vse gospodarske, delovne, izobraževalne, življenjske ter vsekakršne procese spraviti v obrazce in predvideva, da vsemu živemu na svetu vlada shema, ki deluje za vsakogar ob vsakem času in vsaki situaciji na n-ti način. Shema, ki jo ustvarijo birokrati v skladu z usmeritvami socialističnih politikov. Shema, ki je bog sam in jo uteleša država in njena javna uprava.
Odgovornost v javnih zavodih je jasna, toda, ali je že kateri vodja javnega zavoda odgovarjal za slabo vodenje? S svojim dobrim imenom in svojim premoženjem? Vsak koncesionar tako odgovarja samemu sebi, njegovo preživetje je odvisno od poslovanja, zato si, če bi bil UKC zasebna ustanova, ne bi privoščil petindvajset milijonske izgube.
Nič drugače ni v drugih javnih zavodih, šolah, vrtcih, kulturnih ustanovah, kjer zakonodaja določa, da ima lahko finančna izguba za posledico tudi to, da direktor izgubi položaj. Toda, na koncu gre le za petdeset odtenkov rdeče. Še nobene javne šole niso zaprli, ker bi učenci ali dijaki imeli strašno slabe učne uspehe. Res je, da učnemu uspehu botrujejo v veliki meri okoliščine v družini, višina izobrazbe staršev in socialno stanje, ampak taki otroci hodijo tudi v zasebne šole. Nedvomno bi slednja, spričo slabih uspehov svojih učencev, hitro zaprla vrata.
Zasebne šole so tudi prve samoiniciativno uvedle vzgojni načrt, zdravorazumski dokument, ki je močno nadkriljeval zbirokratiziran in popolnoma neučinkovit pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v šoli. Šele leta 2007 je zakon o osnovni šoli doživel prvo spremembo debirokratizacije v javni šoli z opustitvijo omenjenega pravilnika, ki ga je nadomestil vzgojni načrt. Ta je vpeljali sistem odgovornosti na ravni učenca, učitelja in staršev.
Socialistična obsedenost obvladovati vse s predpisi, je neverjetna. Ko se izkaže, da predpis vendarle ne obsega vsega, ne nastopi stanje zdrave pameti, temveč se obseg predpisov še poveča v patološki želji po nadzoru vsega živega in neživega. Nezaupanje v drugega, v ljudi, v življenje, skrajna paranoja pred drugačnim, svobodnim in odgovornim, je na začetku dvajsetega stoletja rodila komunizem, ki je, oluščen nacionalizma, dvojček nacizma in je imel tudi enake in celo hujše posledice, desetine milijonov pomorjenih, mučenih, razseljenih, uničenih ljudi.
Zanimivo je, ko se človek vpraša, ali je nekdo zgolj nor ali tudi skrajno pokvarjen. Zdi se, kot da je tu možna le izbira, a nekaj znanih karakterjev v zgodovini in aktualni situaciji ter pojav socializma/komunizma dokazujejo, da je možno hkrati oboje. Morda bi laže do dna skrivnosti prišli psihoanalitiki s seciranjem osebnosti posamičnih nacističnih in komunističnih osebnosti. In morda bodo nekega dne ugotovili, da je socializem zgolj učinek bivanja patoloških osebnosti z željo po skrajni podrejenosti in obvladovanju ljudi in ne obratno, da je socializem družbeni red, v katerega so narojeni ljudje in celotne družbe po svobodni izbiri in racionalni presoji svojih prednikov.
Vprašanje pa je tudi, ali pohlep izvira iz kapitalizma in želje po čim večjem dobičku ali je to lastnost patoloških osebnosti. Če so kapitalisti zbrali svoje veliko imetje, so ga zbrali vsem na očeh, na polju svobodnega trga, pa naj bo ta pravičen ali ne. Patološke osebnosti, kot so bile Jaser Arafat, Tito, neuvrščeni samodržci, današnji tajkuni in diktatorji pa so zbrali ogromno premoženje, pridobljeno na krut, nepravičen način in z njim zapolnjevali svoje osebnosti, naluknjane od patologije. Iste patologije, ki je sledi svoje norosti skrivala v hude jame, kočevske gozdove. Kdorkoli je podvomil v upravičenost njihovega kraljevskega sloga življenja, je hitro čutil posledice. Družba z njim pa tudi, saj še bogate družbe, kot je, denimo, Velika Britanija, prenesejo samo enega kralja hkrati.
Kar se izkazuje kot obup in upor državljanov v borbi z vsakdanjimi ovirami, zahteva po debirokratizaciji, je pravzaprav želja po osvoboditvi izpod jeklenih vzorcev nadzora vsega intimno človeškega. Debirokratizacija je prvi korak k odgovornosti in svobodi, temeljni vrednoti.
(op.: A ja, pa naslednjič, ko vam bodo isto cesto znova in znova prekopavali in boste na poti v službo bentili v avtu, razmislite, zakaj so vam zasedli možgane s to prvobitno jezo – morda zato, da ne opazite RES pomembnih problemov okoli vas?)
Mojca Škrinjar
Apr 23, 2017