Svoboda je omejena z odgovornostjo
Zarečenega kruha se največ poje. Jaz, na primer, sem rekla, da nikoli ne bom učiteljica, ker je to pretežko. No, mnogo sem počela v življenju, toda učiteljski poklic mi je prinesel največ radosti.
Povsem jasno se spomnim tiste risbe na tabli, ki nas je pričakala zjutraj, ko smo otroci končno smeli stopiti v učilnico. Bila je namizna lučka in v njenem podstavku se je skrivala velika črka L. To je bil prvi dan, ko se mi je zdela tista velika, grozna stavba, ki so jo imenovali šola, malce bolj prijazna.
Moji starši so bili prepričani, da mora otrok, ko doseže pet let, znati plavati, računati in brati. Plavanje in računanje je še nekako šlo, solz, s katerimi sem zalivala slikanico z Jakom Racmanom, ko sem brezuspešno poskušala brati, pa je bilo več, kot sem popila morske vode, ko sem se učila plavati. Danes bi najbrž temu rekli legastenija, takrat pa se nikomur niti sanjalo ni o tem in o kakšni dodatni strokovni pomoči.
Na drugem delu table je bilo pripeto mehko blago, na katero je učiteljica pripenjala svilen barven papir. Oblikovala je rjavo drevesno steblo, nanj pa dodala rdeče češnjice, ki so nosila naša imena. Nekatere češnjice so bile že na sredini in proti vrhu, nekatere pa na spodnjih vejah. Seveda je bila češnjica z mojim imenom precej spodaj. Položaj na drevesu pa se je za vsakogar, ki je napredoval v branju, hitro spremenil na bolje. Zanimivo, učiteljica ni bila prav nič zaskrbljena in je tolažila mojega očeta, ki vedno bolj resen prihajal na govorilne ure. Zdelo se je, kot bi bil on v šoli, ne jaz. Učiteljica je brala z nami in nas spodbujala in bila prav dobre volje.
Zelo zgodaj pomladi, ko se je tisto popoldne nagibalo h koncu, se je nebo odprlo. Učiteljica je stala pred oknom, oblita s svetlobo in nam pripovedovala zgodbo. Nato smo brali. Nenadoma se mi je odprl svet besed. Nepopisno veselje!
Kmalu je moja češnjica zlezla prav na vrh in v letih , ki so sledila, sem prebrala vse. To je tisto, kar je moja mama v tesnem stanovanju imela na knjižnih policah. Moj oče se ni več sekiral, saj je bilo branje ocenjeno odlično, jaz pa sem do četrtega razreda prebrala vse, kar je imela mama na polici od Finžgarja, Sienkiewicza, Dickensa, Reymonta, in še kaj, dokler ni ugotovila, da je njena knjiga na nočni omarici v malce čudnem položaju ter zaključila, da sem premajhna, da bi brala take knjige in me odpeljala v knjižnico in naročila, da mi dajo Kekca. Nekaj časa sem jokala in protestirala, potem pa je mama pozabila in brala sem naprej vse, kar je ona neumorno kupovala in trpala na naše police.
Koliko takih prijaznih, samozavestnih, pametnih učiteljic sem še potem srečala! Pa tudi utrujenih, brez upanja na bolje… Toda kako naj bo učitelj pokončen, samozavesten, avtonomen, ko pa mora slediti kopici ciljev in standardov, in Bog ne daj, da naredi kaj po svoje! Nekoč sem srečala učiteljico, ki je rekla, da bo učence naučila angleščino brez učbenikov. Kaj hujšega! Starši oddelkov, kjer je poučevala, so se organizirali in se zbrali v avli ter strogo strmeli v učiteljico, ki jim je ob moji pomoči in pomoči še dveh strokovnjakov s fakultete dopovedovala, da je to povsem normalno. Da lahko uporabi tudi časopisne članke, pesmi iz literarnih zbirk, filme, zvočne posnetke. Niso se dali prepričati, ravnatelj pa se je zvijal kot šiba v vetru in na koncu so zaključili, da bo znanje otrok ob takem pouku zagotovo slabše. Ne vem, kako se je zgodba zaključila, vem pa le eno. Da se starši v stroko ne bi smeli vtikati, ravnatelji pa bi morali imeti hrbtenico. Ampak temu mnogokrat ni tako. Toda le redki vedo, zakaj.
Dokazi pa so tu, pred nami. Učni načrti so preobsežni in učitelju ne puščajo dovolj svobode. Učitelju se tudi popolnoma nič ne zaupa. Niti mnogi starši mu ne zaupajo, ne zaupa mu niti sistem.
Kako si bi sicer lahko razlagali postopek potrjevanja učbenikov. Naj poenostavljeno napišem postopek. Profesor s fakultete (največkrat je tako, učbenike pa v manjši meri pišejo tudi učitelji) napiše učbenik in mu doda recenzijo cenjenih kolegov z znanstvenimi naslovi. Toda to ni dovolj, da bi učbenik prišel v šole. Sledi zamudna procedura potrjevanja. Učbenik gre v presojo Zavodu RS za šolstvo, da ugotovi skladnost s cilji in standardi učnega načrta. Toda tudi to še ni dovolj. Učbenik se nato znajde na komisiji za učbenike pri Strokovnem svetu za izobraževanje (splošno ali poklicno), ki presoja, ali je Zavod RS za šolstvo ustrezno ugotovil skladnost učbenika s cilji in standardi učnega načrta. Ne boste verjeli, da mora učbenik nato biti potrjen pred celim zborom resnih profesorjev, ki sedijo v Strokovnem svetu - nekateri so tudi kolegi onega profesorja, ki je spisal učbenik… Na koncu pribije pod sklep še svoj podpis minister, ko so potrjeni učbeniki objavljeni. Profesor s fakultete, avtor učbenika, pa gre nazaj predavat in pregledovat diplome bodočih učiteljev, ki jim nato ne bo zaupal, da bi sami ocenili ustreznost učbenika. Vrne se med svoje kolege, ki mu ne zaupajo, da je spisal dober učbenik, čeprav bo čez nekaj let on sedel v strokovnem svetu in ne zaupal svojim kolegom niti recenzentom. Tistih dvesto svetovalcev z Zavoda RS za šolstvo pa v iskanju izgubljene identitete naprej tlačani sistemu.
Ravnatelj, ki je tudi sam učitelj, pa je očitno smrkavec, ki mu sistem ne zaupa, da bo znal zaposliti učitelja. V skladu s krovnim zakonom o šolstvu mora za zaposlitev učitelja še po izteku določil zloglasnega ZUJF- a dobiti soglasje ministrstva, ki zagotavlja plače za zaposlene v šolah. Ker najbrž obstaja nevarnost, da bi skrivoma, iz svoje plače, financiral dodatnega učitelja, ki ga sicer standardi in normativi ne predvidevajo ali kaj??
Takih in podobnih cvetk je še veliko, kar dokazuje zgolj to, da živimo v ostankih totalitarizma, ki je hotel nadzorovati in normirati vsak korak. Vemo, da prenormiranost pripelje le do izigravanja zakonov, upogljivosti in brezupa. Avtonomija je svoboda, ki je omejena z odgovornostjo, vmes pa je veliko prostora za ustvarjalnost. In kako naj bo avtonomen, ustvarjalen, odgovoren učenec, dijak, študent, če še njegovi učitelji in profesorji niso? Zato nimamo dovolj samozavestnih in odličnih ljudi, ki bi obrnili potek dogodkov na bolje in Slovenijo izstrelili na vrh. Zato so sposobni ljudje danes pogosto odrinjeni ali pa se preprosto nočejo izpostavljati. Toda apatija nas bo pripeljala še na slabše.
Najbrž je bila moja priletna učiteljica še iz časov, ko rdeča pest še ni izmaličila Slovenije. Bila je in ostaja moja lučka. Čestitam vsem slovenskim učiteljicam in učiteljem ( pri tem imam v mislih vse stopnje izobraževanja) ob njihovem prazniku in jim želim, da bi jim svetloba jutra pomagala premagati vse spone, ki jih nevidno in nepravično vežejo.
Mojca Škrinjar, 07.10. 2016
Oct 07, 2016