Trideset let slovenske države
Prispevek za zbornik Zbora za republiko - Z lepilom na podplatih
REGULACIJA IN USTVARJALNOST
Ideja moderne, da je moč urediti z natančno določenimi pravili vse, čeravno ne zdaj in takoj, vendar v upanju na končno rešitev, je svoje sledi pustila tudi v šolstvu v samostojni Sloveniji. Neverjetno, toda resnično je šolstvo, utemeljeno na marijaterezijanski logiki učinkovitosti naroda, podprtega z znanjem, spregledano preživelo v revolucionarni Jugoslaviji, s postopnimi odmerki totalitarizma in kulta osebnosti, ki je začenjal uvodno stran knjižice spričevala osnovne in srednje šole. Vrtec v socialistični Jugoslaviji je bil praktična stvar, podedovana od predvojnih vrtcev, ki so jih vodile nune, le da se je zamenjala osrednja točka religije, enako kot v šoli.
Kljub množici predpisov, katere intenziteto izdelave je sprožila reforma šolstva v devetdesetih letih, ko je vajeti za dolgo obdobje prevzela liberalna demokracija, je celota sestavljena iz fragmentov, ki so jih prispevali posamezni fevdi v svojstvu vsebine, ki jo je poosebljal Zavod Republike Slovenije za šolstvo ter upravni del, ministrstvo, pristojno za šolstvo s svojimi direktorati in službami. Z izjemo enega ministra, ki je imel na razpolago dovolj dolgo obdobje vladanja, so šolski ministri vladali premalo časa, da bi uspeli razbiti te fevde. Rezultat organizacije, ki je deljena na ravni vrtca, osnovne šole in srednje šole ter odraslih tako na ministrstvu v podobi direktoratov kot na Zavodu RS v podobi oddelkov, je nekoherentnost predpisov, učnih načrtov in administrativnih zadev. Le slika delčka te zgodbe je različno poimenovanje istih stvari. Tako ogled gledališke predstave v osnovni šoli imenuje učni program kulturni dan, v gimnaziji obvezna izbirna vsebina, v srednji strokovni šoli pa interesna dejavnost, ta izraz pa v osnovni šoli pomeni prosto neobvezno vsebino za učenca. Če gre v navedenem primeru zgolj za pojmovno zmedo, ki jo učitelji in ravnatelji na različnih ravneh niti ne občutijo, sistem pa se ob tem arogantno smehlja, jo zagotovo zaznajo šolajoči, ki stopajo po izobraževalni vertikali in se ji lahko posmehujejo ob usihajočem spoštovanju do šolanja. Toda to je le igra besed, ki razen nedostojnosti niti nima tako velikega vpliva. Bolj zaskrbljujoče je razlikovanje med učnimi načrti osnovne šole, gimnazije in srednje strokovne šole. Učenca k doseganju znanja sili standard znanja, v gimnaziji kompetenca, v srednji strokovni šoli pa minimalni standard. Izobraževalni stroki, ki je ustvarjala te učne načrte - za srednjo strokovno šolo je bil to Center poklicnega izobraževanja, za osnovno šolo in gimnazijo Zavod RS za šolstvo, oba pa sta bila v strokovnih skupinah deležna podpore strokovnjakov iz pedagoških in drugih fakultet, je bila očitno pred očmi zgolj teoretična vsebina, človek, ki mu naj bi bila namenjena, pa je bil daleč za tem. Tu pa zadeva ni več tako preprosta kot ob prej omenjeni pojmovni zmedi. V boju proti izrazu standard znanja je bila bitka spričo zaključka ene vlade izgubljena. Standard znanja in kompetenca pač vsebinsko nista enaka pojma. Prvi preveč spominja na nedodelano kompetenco, torej le nekaj znati, vedeti, ne pa tudi učinkovito uporabiti in ob tem še rasti. Poleg tega naravnost vodi k neosebnosti, k odsotnosti personalizacije, individualizacije. Pri standardu znanja obstaja vsebinska in časovna ločnica, enaka za vse. Kot je enak standard za širino avtomobilskih gum ali višino kuhinjskega pohištva -ni dvoma, če tu govorimo o standardu, mora biti to enako v vsej administrativni enoti pa naj bo to EU ali svet. Pa vendar smo ljudje tako različni - da nekaj razumemo in usvojimo, lahko traja pri nekom več časa, pri drugem manj, koraki so lahko različno dolgi, eureka! pa se zgodi povsem individualno. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na tako odločujoče domače okolje in čustveno opremljenost šolajočega.
Učni načrti se ne le pojmovno ter po načinu strukture zelo razlikujejo in tudi s tem dokazujejo, kako daleč od namembnosti človeku so nastajali, temveč tudi ponižno uslužnost eni ali drugi avtoriteti ali fevdu. S svojo razsežnostjo, katera je bila predmet plahega poskusa strnitve le v obdobju 2004- 2008, dokazujejo tudi, da je avtonomija učitelja le črka v predpisu, dejansko pa je s stotinami ciljev in standardov močno omejena.
Če bi ne bil posredi človek, ki se oblikuje skozi te sisteme, bi bilo to morda le en obraz neučinkovite države, tako pa zmešnjava pripomore k, upam si trditi, neenakim izhodiščnim možnostim državljanov, saj je bil v tvorbi sistema izobraževanja očitno v drugem planu.
Kriza, ki je nastala zaradi nevarnega virusa, je ob tehnoloških možnostih in znanju omogočila poučevanje in učenje na daljavo in nehote podelila učiteljem manjkajočo avtonomijo. Morali so se odločiti dati prednost vsebinam in ciljem, ki so jih prednostno sami izbrali. Matura bo pokazala delček tega, saj je učenje na daljavo v primerjavi s celotnim šolanjem v programu potekalo le krajši čas. Vsi odzivi kažejo, da so učenci in dijaki sprejeli učenje na daljavo zelo dobro. Ni se moč otresi misli, da je vzrok v tem, da so se počutili v stiku z učiteljem osebno nagovorjeni, zato so v odgovor na to zastavili vse svoje moči v reševanje nalog, ki jim jih je učitelj poslal. Človek je tako pristal v prvem planu, učni načrt s svojimi standardi znanja ali kompetencami pa le orodje. Kar je mnogo bližje izobraževalnemu sistemu, ki se je v 80-ih izvijal iz totalitarističnih spon v zadnjih letih socialistične Jugoslavije in se s tem naravnal k iskanju novega, bolj človeškega, v odsotnosti regulacije države. Učitelji so takrat vzeli stvari v svoje roke, radoživo eksperimentirali z metodami in ob postopni liberalizaciji trga učbenikov, tudi z uporabo slednjih, iskali najboljše v vsakem šolajočem. Do reforme v devetdesetih letih, ki je v nekem trenutku ustavila film in ustvarila fotografijo, ki jo živimo še danes.
Množica predpisov in fevdalizacija sestrsko podpirata idejo, da je moč z dovolj natančnimi pravili ljudi pripraviti do znanja in s tem odpreti pot blagostanja in harmonije v družbi, odziv nehotenega poskusa, ki ga je odprla nepričakovana kriza, pa na širokem platnu kaže na to, na kar smo nekateri že dolgo časa opozarjali- da je ustvarjalnost svobodna, porojena iz najglobje človekove biti in izbire svobodne volje, in da jo pretirana regulacija duši. Odsotnost množice pravil nudi možnost zlorabe, če se hkrati ne gradi moralnost, etika in odgovornost z zavedanjem, da poleg nas obstaja tudi drugi, ki ga moramo čuvati kot samega sebe. Poti nazaj več ni, zavedanje o moči lastnega ravnanja je tu in potrebne bodo spremembe.
Zaradi ujetosti v nek že zdavnaj preživeli pa tudi v nekem delu zgrešeni trenutek je potrebno fotografijo pospraviti v album in filmu sprostiti zavoro. To pomeni ponovno odprtje učnih načrtov, minimaliziranih na nekaj straneh, osnovanih na temeljnih ciljih področja in pričakovanih kompetencah ter poenotenje na skupnem imenovalcu, človeku- šolajočemu. Pomeni reorganizacijo Zavoda RS za šolstvo, Centra za poklicno izobraževanje, Andragoškega centra Slovenije, Pedagoškega inštituta, Šole za ravnatelje, direktoratov na ministrstvu za izobraževanje ter spremenjenega načina vpisa kandidatov za pedagoške poklice, ki bo poleg ocen vključeval tudi intervju, s katerim se presodi kandidatovo motivacijo in predanost bodočemu poklicu.
To pomeni tudi nujno stvaritev učiteljske zbornice, ki bo prevzela vlogo etičnega razsodnika v strokovnem delu učiteljev, podeljevala znake kakovosti šolam in predlagala nagrade najboljšim učiteljem.
Ustvarjalnost, strokovnost, odgovornost, predanost bi morali prevzeti mesto danes vseprisotni pretirani regulaciji. Morda bi tako na mednarodnih testih znanja skrbno izbrane skupine dijakov, ki Slovenijo umeščajo na visoko mesto, izrazile manj nezadovoljstva s šolanjem in samimi učnimi področji. Morda bi zato bolj avtonomni učitelji drugače razporedili svoj čas in se lahko bolj poglobljeno, ob manj učnih ciljih, ukvarjali z učenci in dijaki, s tem pa ponudili več možnosti zlasti tistim, ki jim socialno okolje, v katerem so bili rojeni in v njem živijo, ni tako zelo naklonjeno, kakor tudi posebnežem, katerih genialnost pravočasno usmerjena pozornost, se tako lahko udejani v izjemni poklicni poti.
ENAKE IZHODIŠČNE MOŽNOSTI
Kljub vse večjim izdatkom za šolstvo neenakost v Sloveniji ostaja dejstvo. Cel niz let ostaja stanje več ali manj podobno: na nacionalnem preverjanju znanja se na prvih treh mestih vedno znajdejo osrednjeslovenska, gorenjska in goriška regija, na zadnjih pa capljajo notranjska in pomurska regija. Uspeh učencev najbolj sledi socialnemu položaju družine, kot navajajo raziskave, ta pa odraža socialni položaj regije. Izdatne spodbude pomurskemu gospodarstvu po krizi leta 2009 niso spremenile položaja regije in družin v odnosu do razvitejših delov države. Ta v resnici ni znala najti resnično ustvarjalnih in učinkovitih idej za pomoč regiji, da bi dohitela in prehitela vrstnice. Del te zgodbe se dogaja tudi v šolstvu.
Če drži teza, ki jo izkazujejo različne raziskave po svetu, pa naj gre za Evropo, Kanado, Združene države Amerike, Azijo ali Afriko, da je otrokov uspeh v prvi vrsti odvisen od tega, v kakšni družini se rodi – kako premožna je, kakšno izobrazbo imajo starši, še zlasti mati, ima možnost vsaj deloma nadomestiti primanjkljaj, ki ga utrpi otrok v nespodbudnem okolju, vrtec in šola. To pomeni premišljeno in dodatno ukvarjanje z otrokom na način, da zaradi tega ne trpijo drugi učenci, ali da se celo učenec zaradi očitne velike pozornosti ne čuti stigmatiziran.
Gotovo so socialne pravice velik dosežek socialne države, ki smo ji zavezani po ustavi. Subvencije za plačilo vrtca ali šolske prehrane pripomorejo k odpravljanju neenakosti. Toda isti cilj bi lahko dosegli z mnogo manj administracije in stigmatizacije. Težko si je predstavljati, da je državljanom lahko pri srcu, ko morajo prositi za državno pomoč- za hrano svojega otroka ali pa navajati svoje prejemke, da bi plačali nižjo ceno vrtca, če smo vrtec in šolanje proglasili kot javno dobrino ali javno službo. V mandatu vlade 2004- 2008 je zakon prinesel brezplačno toplo malico za vse srednješolce. To je bil velik korak že zato, ker mnoge šole niso premogle svoje kuhinje, niti jedilnice. Šole so morale urediti kapacitete- jedilnice, hrano pa, če niso imele lastnih kuhinj, naročiti z dostavo, bodisi iz bližnjih osnovnih šol, bodisi s pomočjo komercialnih ponudnikov. Šole, ki niso imele niti prostora za jedilnico, so bile uvrščene v prioritetni načrt države za prostorske prenove, v vmesnem času pa so se morale dogovoriti z bližnjimi lokali, kjer so dijaki lahko dobili topel obrok. Najbolj zanimivo je bilo, da so obstajali ravnatelji, ki so se ukrepu močno upirali, češ da je neizvedljiv. Na koncu je bil ukrep izveden, tako ali drugače, stalno ali začasno pa je bilo vse rešeno. Toda ukrep ni dolgo trajal. Takoj naslednja, presenetljivo, socialno demokratična vlada, je ukrep odpravila in določila lestvico, po kateri so odvzeli polno subvencijo države premožnejšim dijakom in jo v skladu z lestvico zmanjšali, češ da ni pravično, da bogati, ki si lahko privoščijo plačilo malice, dobivajo to od države. Pri tem so pozabili na vsaj tri dejstva: prvo, da plačilo države ni plačilo neke avtoritete, temveč je združen denar davkoplačevalcev, tudi tistih bogatih staršev, njihov delež je pravzaprav najvišji in preko davka lepo uravnoteži dano subvencijo, drugo, da so pravzaprav ciljna skupina dijaki iz šibkejših družin, ti pa so bili z ukrepom polno preskrbljeni in ob zmanjšanju subvencij bogatejšim niso dobili nič več, tretje, da je bila izdelava, stalne nadgradnje in vzdrževanje zapletene računalniške aplikacije za izračun pravičnih subvencij za dijake ter njenih skrbnikov zelo draga, in da še več stanejo zaposlitve številnih uradnikov, ki v postopku urejanja pravic iz javnih sredstev odločajo o pravici in višini subvencije za prehrano.
Šolska prehrana v obliki toplega obroka bi morala postati del izobraževalnega programa, ki ga financirajo davkoplačevalci, saj so šolajoči generacija, ki bodo ustvarjali blagostanje v času, ko bodo sedaj aktivni prebivalci ostareli in bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, za katero ne bodo vsi mogli zagotoviti lastnih sredstev, temveč bodo potrebovali pomoč mlajših davkoplačevalcev.
Povsem enaka zgodba je pri subvencijah vrtca. Vlada v mandatu 2004- 2008 je vsaj deloma zmanjšala neenakost in uzakonila in posledično financirala ukrep, da družini, ki je imela hkrati dva ali več otrok v vrtcu, ni bilo potrebno plačati stroškov vrtca za drugega in naslednje otroke. Praviloma so velike družine bolj obremenjene s stroški, hkrati pa v povprečju ne sodijo med najpremožnejši sloj. Zakon o uravnoteženju javnih financ, zloglasni ZUJF, ki je rešil državo pred bankrotom v letu 2012, je ukrep zelo stanjšal, nobena naslednja vlada pa kljub prenehanju krize in nadaljnji rasti, ki je omogočila za tri milijarde večji letni proračun države, do sedaj ni uvedla ukrepa nazaj.
Vrtec bi moral vsaj od četrtega leta postati brezplačen za vse otroke, če želimo upoštevati raziskave, ki govorijo v prid predšolskemu izobraževanju v povezavi z uspešnim nadaljnjim izobraževanjem. Ukrep hkrati govori v prid debirokratizaciji, uspešni demografski politiki - sklepati gre, da bo rodnost večja, če bo strošek vrtca razdeljen na vse davkoplačevalce, kakor je bilo ob ukrepu brezplačnosti vrtca za drugega in tretjega otroka med leti 2008 in 2011. Predvsem pa vključitev v vrtec pred vstopom v šolo veča enake izhodiščne možnosti ob pogoju, da je vrtec kakovosten.
Nedvomno so šoloobvezni učenci v zasebnih osnovnih šolah deležni enakih možnosti, kar zadeva znanje. Hkrati pa so ob ustavni zahtevi brezplačnosti obveznega izobraževanja diskriminirani, saj morajo del programa starši plačevati, saj odločba ustavnega sodišča, ki zahteva brezplačnost obveznega izobraževanja, še do danes ni uresničena. Ne le to, zadnja odločba ustavnega sodišča, ki pojasnjuje način brezplačnosti, izkazuje globoko (namerno?) nerazumevanje izobraževalnega programa osnovne šole ter loči obvezni izobraževalni program na obveznega za učenca- pouk po predmetih, ki mu dodeli stoodstotno financiranje ter na program, ki je za učenca neobvezno izbirni- na primer podaljšano bivanje, ki mu dodeli petinosemdeset odstotno financiranje. Žalostno je, da so si sicer kakovostne zasebne šole, za katere vlada veliko zanimanje, pravzaprav oddahnile, saj je bil pogrom zoper zasebno šolstvo tako hud, da so se nadejale najhujšega – popolne odsotnosti financiranja. Ob dejstvu, da starši otrok v zasebnih šolah plačujejo enake davke kot starši v javnih šolah ter zakonski zahtevi, da so plače učiteljev v zasebnih in javnih šolah enake, je v delu družbe privzgojeno sovraštvo do nečesa drugačnega povsem nerazumljivo.
POLOŽAJ SLOVENŠČINE V IZOBRAŽEVANJU
Problem enakih izhodiščnih možnosti pa je moč zaznati tudi ob otrocih tujcih, ki pričnejo bivati začasno ali stalno v Sloveniji in ne znajo slovenskega jezika. Ureditev v reformni devetletki je uveljavljena še sedaj- otroka se všola v razred, ki bi ga sicer obiskoval v svoji domovini, z nekaj manj zahtev glede ritma pridobivanja ocen s predpostavko, da se bo hitro naučil slovenščine. Žal ni tako, in v Sloveniji najdemo šole z visokim odstotkom vključenih učencev tujcev, ki imajo praviloma znatne težave tako v klimi kot dosežkih. Dodatne ure slovenščine, ki so jim ponujene, ne zadoščajo. V mandatu 2004- 2008 je bil zasnovan projekt oziroma poskus z odložitvijo šolanja na račun intenzivnega učenja slovenščine do zahtevane ravni razumevanja in izražanja, žal je z nastopom nove vlade zamrl, problem pa je ostal nerešen. Za uspešno vključitev v družbo ter uspešen učni napredek učencev ali dijakov je potrebno zagotoviti model vključitve učencev tujcev v šolo, tako da bodo obvladali slovenski jezik.
Sicer pa ob izjemnemu številu ur slovenščine v razredih prve polovice osnovne šole, kjer je na urniku po šest do sedem ur tedensko in v naslednjih razredih po pet z izjemo štirih v sedmem in treh in pol v osmem ter štirih in pol v devetem, po štiri pa v gimnaziji, čudi pravzaprav ne prav lepa raba slovenščine v premnogih pisnih izdelkih univerzitetnih študentov in celo diplomantov.
Mnogi intelektualci so izrazili strah pred možnostjo uvedbe izvajanja univerzitetnih programov v tujem jeziku, kar je bila sicer namera neke levosredinske vlade. Zakonsko določilo je neslavno propadlo, kljub varovalki, da se lahko program v tujem jeziku lahko izvaja le ob sočasni zagotovitvi istega programa v slovenščini. Toda ob preboju Slovenije med najboljše je internacionalizacija študija nujna. Da bi dobili dobre gostujoče profesorje na univerzitetni ravni, je potrebno vendar narediti korak v tej smeri. Dobrodošli bi bili tudi učitelji tujih jezikov v srednji šoli, ki so naravni govorci.
Nenazadnje pa je treba misliti ambiciozno. Tuji študenti, ki sedaj gostujejo v Sloveniji v krajših programih evropskih izmenjav, ne zanjo slovensko in njihovo izobraževanje je omejeno na učna gradiva v tujem jeziku in relativno majhno število individualnih stikov s profesorji v tujem jeziku. Bi ne bi bilo dostojno, da bi jih spodbudili k intenzivnem učenju slovenskega jezika ob hkratnih predavanjih njihovega programa v tujem jeziku? Blag zven spevnega slovenskega jezika bi moral bolj odzvanjati v evropskem prostoru.
KAKOVOST
V času od osamosvojitve je bilo ustvarjenih kup modelov ugotavljanja kakovosti, opravljeno nešteto študij in ciljno raziskovalnih projektov, vendar se, kot povedano zgoraj šole z enakim učnim programom lahko silno razlikujejo. Sicer različne raziskave ugotavljajo povezavo med okoljem in učnim uspehom- če so v šolo vpisani dobri učenci, je šola dobra, ima izstopajoče učne rezultate, merjene na nacionalnem preverjanju znanja in maturi, toda to ne nudi odgovora, kako kakovostno delajo učitelji. Zelo verjetno je, da se morajo učitelji v šolah, kjer je vpisana pretežna večina učencev iz manj spodbudnega okolja, bolj truditi. Toda za to nimamo izmerjenega dokaza. Ta bo dostopen ob zmožnosti merjenja števila in kakovosti povratnih informacij, ki jih nudi učitelj učencu, saj to dokazuje, koliko se ukvarja z njim. Dobri ravnatelji vzpostavijo okolje, kjer učitelji opazujejo učenca, mu svetujejo, spremljajo, mu prilagajajo delo in metode.
Kaj pa lahko sistem naredi za spodbujanje kakovosti? Poleg skrbne izbire kandidatov in dobre pedagoške izobrazbe učiteljev je potrebno predvsem spremeniti način imenovanja ravnateljev, nadaljevati z njihovim strokovnim izpopolnjevanjem ter omogočiti prehajanje dobrih ravnateljev z vrtca ali šole na druge vrtce in šole. Le celostni ukrep bo omogočil res vsem otrokom, učencem in dijakom bolj enake izhodiščne možnosti. Šola je dobra toliko, kolikor je njen učenec, dijak, uspešen v naslednjem izobraževalnem programu oziroma v poklicni karieri.
Sistem kakovosti bi moral biti torej skupek ukrepov, ki ne temeljijo zgolj na učnih rezultatih, temveč tudi na merjenju tega, koliko se vrtec ali šola ukvarja z učečim. Ko bi odrasli hoteli ljubeznivo sporočiti, kako so zadovoljni s svojo poklicno kariero, bi lahko dobili vsaj del podatkov, kako so bile šole, ki so jih vzgojile in izobrazile, uspešne.
VZGOJA IN DOMOLJUBJE
Predmetnik osnovne šole je v predosamosvojitvenem času vseboval šolski predmet z imenom etika in morala, v reformirani devetletki pa »Etika in državljanska vzgoja«. Izjemni napori so bili potrebni v mandatu 2004-2008, da je bilo spremenjeno ime predmeta v »Domovinska in državljanska vzgoja ter etika«, posledično pa tudi spremenjen učni načrt. Kasneje, z novimi levimi vladami se je tudi tega razvodenelo z novimi vsebinami, zlasti istospolnosti. K sreči pa nihče ni imel volje in poguma, da bi ime predmeta popolnoma spremenil, čeravno je beseda vzgoja očitno povzročala tako nelagodje, da ima zdaj predmet naziv Domovinska in državljanska kultura in etika. K vzdušju domoljubja v vzgoji in izobraževanju nedvomno prispevata tudi obvezna proslava ob dnevu državnosti, katere pobudnik je bil šolski minister dr. Šturm v Bajukovi vladi ter obvezno izobešanje slovenske zastave na pročeljih vrtcev in šol, ki jo je predlagal minister dr. Zver v Janševi vladi v mandatu 2004-2008.
Domoljubje in vrednote slovenske osamosvojitve so stvar vzgoje, ki naj bi potekala doma in v vrtcu in šoli. Vzgoja, ki se odraža v dobrih odnosih med šolajočimi ter učitelji in starši, je bila v osnovni šoli v mandatu 2004- 2008 institucionalizirana z vzgojnim načrtom v Zakonu o osnovni šoli. K razvoju modela- vzgojnega načrta- sta pripomogli dve izjemno motivirani skupini, sestavljeni iz strokovnjakov ter praktikov in staršev različnih nazorov in političnih prepričanj. Zapis v zakonu je ostal doslej nespremenjen, kar kaže na njegovo utemeljenost in trdnost. Dejstvo pa je, da se vzgojni načrt različno izvaja. Tam, kjer ga dosledno izvajajo, so odnosi dobri in disciplinskih problemov malo.
Vzgojni načrt bi kazalo nadgraditi za srednjo šolo s primernimi prilagoditvami, ki sodijo k zrelejšim mladostnikom. Nenazadnje bi jih v zaključnih letnikih kazalo seznaniti tudi s starševstvom glede na vse več vprašanj, ki si jih sodobni mladi starši zastavljajo pri vzgoji svojih otrok.
VSEŽIVLJENJSKO UČENJE
Slovenija je na področju izobraževanja dobro poskrbela za stalno strokovno usposabljanje pedagoškega kadra. Vanj so vključene univerze in samostojne fakultete, kakor tudi druge ustanove, ki zadovoljijo razpisne pogoje za izvajanje strokovnega usposabljanja- seminarjev, delavnic. Prav tako s sistemom tako imenovanih ljudskih univerz omogoča, da državljani lahko pridobijo manjkajočo osnovnošolsko izobrazbo[1]. Dobro je zastavljen tudi sistem izobraževanja odraslih. Ti lahko pridobijo srednjo splošno, strokovno poklicno izobrazbo prek sistema izrednega izobraževanja, ki ga izvajajo gimnazije in srednje strokovne in poklicne šole.
Vajeništvo kot uveljavljena oblika izobraževanja v Jugoslaviji je v samostojni Sloveniji nečastno zamrlo. Ob propadu velikih firm po izgubi jugoslovanskih trgov je bilo vajeništva vse manj. Posamične industrijske panoge so se otepale presežnih delavcev, nekatere so skoraj povsem izumrle. Srednje poklicne šole tako v svojih delavnicah praktično usposabljajo dijake, ti pa del usposabljanja prebijejo tudi pri delodajalcih. Novosti hitrega tehnološkega razvoja so dijakom na praksi bolj kot v šoli dostopne v samih firmah, zato je čas praktičnega usposabljanja pri delodajalcih mnogo prekratek.
Večkratni poskusi opozicije umestiti novi zakon o vajeništvu v času levih vlad so bili brezplodni. Končno pa je bil leta 2017 sprejet zakon o vajeništvu, ki pa je bolj mrtva črka na papirju zaradi določil, ki jih delodajalci težko sprejemajo. Vajeniški sistem je potrebno modernizirati, delodajalci morajo glede določil zaposlovanja vajencev imeti odločujočo vlogo. V vajeništvo, zlasti v področje deficitarnih poklicev pa je potrebno vključiti tudi že izobražene odrasle, ki želijo zamenjati poklic oziroma so brezposelni in imajo željo delati. Vzpostavitev učinkovitega in delujočega vajeniškega sistema bi lahko pripomogla k oživljanju ekonomije po recesiji, ki se obeta po pandemiji.
Da bi vajeništvo lahko zaživelo, bi morali pripraviti tudi komunikacijski načrt, s katerim bi mladim približali tradicionalne poklice, zlasti deficitarne, predstaviti pa tudi nove tehnologije v praksi, ki zahtevajo nove kompetence.
PRAVIČNA DRUŽBA
Kot opozorim v predhodnih poglavjih, vodi delo v vrtcu in šoli obsežna regulativa, normativna- zakoni, pravilniki ter vsebinska- obsežni in prepodrobni učni načrti. Zaradi dolgo impliciranega sistema razmišljanja, ki naj bi izviral iz skrbi za zagotavljanje človekovih pravic in se uresničeval skozi upravni postopek po stopnicah: obravnava, zapisnik, odločba, pravica do pritožbe in ponovno razsojanje, tako deluje celoten šolski sistem. Točno po taki poti učenec in dijak pridobita oceno iz predmeta, pri čemer lahko primerjamo institut obravnave vloge za gradbeno dovoljenje s spraševanjem učečega ali pregledom njegove pisne naloge, vpis ocene z zapisnikom in odločbo z določitvijo ocene. Seveda ni dvoma, da je pritožba kot na nevšečno odločbo v upravnem postopku možna tudi na oceno, sicer le na zaključno, toda v srednji šoli se je oblikoval podsistem pridobivanja in popravljanja ocen, ki temelji na nezadovoljstvu učečega, le da ni pisno utemeljeno s pritožbo.
V primeru učitelja v odnosu do učnega načrta in izvedbe pouka pravzaprav ni nič drugače. Množica zapisanih ciljev in standardov ali kompetenc v učnih načrtih vodi učitelja v skrbi, da prav nobenega ne izpusti, pa četudi za ceno hitenja in površne obravnave prav vseh. Izpustitev cilja, standarda bi lahko bila podlaga za tožbo staršev proti šoli v sporu o oceni ali nadaljevanju šolanja. Ob vsem tem se je potrebno vprašati, kdo ali kaj je zdaj pomemben- učenec, učitelj ali učni načrt in pravilnik?
Učni načrti in pravilniki so napisani za standardiziranega človeka. Toda takega ni. So otroci, mladostniki, odrsali s posebnimi potrebami, so zelo nadarjeni in so zaspanci, katerih interes in talent se še prebuja. So zanemarjeni in žalostni, ponižani in zlorabljeni, so plašni in negotovi, nevrotični, slepi, gluhi, gibalno ovirani, z motnjami pozornosti in drugimi ovirami, so hitri in nemirni in so letargični, zgolj utrujeni ali pa srečni in prepolni energije. Eni raje poslušajo, drugi se bolje učijo, če opazujejo in tretjim ostane v spominu gozd, če ga vonjajo ali tipajo veliko bolj, kot če bi gledali le sliko dreves. Sistem mora odgovarjati vsem. Zato, kot prej nekoliko drugače povedano, mora biti učitelj predvsem velik strokovnjak in velik človek in imeti bi moral veliko avtonomije. Mogoče sploh ni potrebno toliko zasledovati rezultate v znanju, temveč le slediti človekovi uspešnosti skozi življenje.
V bodočnosti je potrebno spremeniti zastarele predpise o posebnih potrebah otrok in o nadarjenih. Vsak vrtec ali šola bi morala imeti diagnostika za posebne potrebe, izvedba pa mora biti stvar vseh učiteljev. Nekaj ur, določenih z odločbo, ne reši posebnih potreb otroka. Če bi bilo tako, bi ti otroci dosegali enakovredne rezultate znanj na nacionalnem preverjanju, pa jih ne. Nadarjenost pa je potrebno iskati in jo spodbujati pri vseh učencih in dijakih in omogočati, da se razvije. Sistemsko je treba omogočiti vsakemu učencu kar največji nabor dejavnosti, kjer se lahko izkažejo njegovi talenti, ne glede na to, ali se šola v majhni šoli na robu Slovenije ali v velikem mestu ter s skrbnim opazovanjem in pozornostjo posamezniku.
Če je bila ideja po svobodi tista, ki nas je pripeljala do lastne domovine, zakaj ne svoboda v izobraževanju? Zakaj ne alternative v obliki zasebnih šol Zakaj le en zveličavni javni (državni) kurikulum? Zakaj ni moč imeti, denimo, javne Montessori šole? V resnici bi bil pravičen za človeka v izobraževanju le sistem vavčerja. To, da denar sledi človeku, ne sistemu. Ko se rodi, bi posameznik moral biti deležen vavčerja za vrtec, ki bi si ga prosto izbral, osnovno in srednjo šolo, ne glede na kraj bivanja ter višje in visokošolski študij. Nedvomno bi tak sistem predstavljal težave tako za občine kot univerze, toda te težave so rešljive v obojestransko korist. Ob načelih varovanja mreže šol, zlasti tistih na podeželju in v demografsko ogroženih okoljih ali okoljih posebnega pomena, ob državnih mejah, ter varovanja vložkov občin in bodočih regij, bi bilo potrebno postaviti neke garancijske sheme, ki bi to pomagale varovati. Sistema vavčerja pa ni mogoče vzpostaviti, ne da bi hkrati poskrbeli za sistem kakovosti.
IZZIVI PRIHODNOSTI
Slučaj je hotel, da je Slovenijo ob okrogli obletnici osamosvojitve zajela epidemija doslej neznanih razsežnosti in globine. Zaprli so se vrtci in šole. Začelo se je učenje na daljavo, preko spletnih učilnic, videokonferenc, vsebin na nacionalni televiziji. Kar naenkrat so utihnili tisti, ki so prepovedovali mobitele v šolah, češ da škodijo. Škodi zgolj zloraba. Zlorabiti pa je moč vse. Neuresničeni volilni programi, ki so obljubljali opremljenost šol s prenosniki za vsakega učenca in dijaka, so se udejanili drugače- tako da so otroci izpred družinskih računalnikov delali za šolo, sprejemali gradiva od svojih učiteljev in oddajali izdelke. Ustvarjalnost obojih je presegla pričakovanja, presenetila pa je obojestranska zavzetost, delavnost in radovednost. Tega si v šoli lahko samo želimo. Zakaj se je to zgodilo? Predvidevamo lahko, da je bi to za učitelje izziv, za učence pa hvaležen odziv na individualen pristop. V zavedanju, da nobena inšpekcija v tem stanju ne bo sitnarila, so tudi učitelji zmanjšali nabor ciljev in snovi ter sami odredili, kaj je pomembno. Prvič v samostojni Sloveniji se zdi, da so bili tudi učitelji resnično samostojni ali s tujko, avtonomni.
Izziv prihodnosti je ta odnos ohraniti. Tehnologija je samo sredstvo. Verjamem, da bodo odločevalci sedaj razumeli, da jo je potrebno učencem in dijakom zagotoviti. Predvsem pa jih je potrebno naučiti loviti ribe, torej misliti, razumeti in storiti.
NAZAJ K ČLOVEKU
Potrebujemo novo renesanso v izobraževanju. Tokrat podprto s tehnologijo, sicer pa s precej podobnimi načeli humanizma kot v preteklosti, podprto s podjetniškimi idejami z utrinki protestantizma, ki vsebuje močne elemente delavnosti, odgovornosti ter katolicizma, ki venomer nagovarja k osebni rasti. V ospredju ostaja temelj krščanstva- svobodna izbira. In čeravno naj bi ta vedno povzročala težave- razsvetljeni absolutizem je menda bolj udoben za vladanje, se bomo morali prerivati v sedanjosti, vendar spoštljivo in dobrohotno. Do sebe, drugih in narave. Za namen ustvarjalnosti, trajnostnosti, za izpolnitev danosti, ki so v vsakem človeku. Nekateri rečemo temu božji načrt, drugi imajo drugačne ideje. Po tridesetih letih samostojne Slovenije, premnogih zaspanih letih, se zdi, da smo na pragu novega prebujenja.
V Ljubljani, 30.05.2020
[1] Osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji je obvezno. V Sloveniji opravi osnovnošolsko obveznost tisti, ki obiskuje osnovno šolo devet let. To pa nujno ne pomeni, da je tudi uspešno končal vseh devet razredov.
Vir: Z lepilom na podplatih- Trideset let slovenske države, zbornik Zbora za republiko, 2020
COBISS.SI- ID33268739
Jan 04, 2021