Pogosto zasledimo v medijih, da ima Slovenija najdlje zaprte šole, podobno trdi opozicija in največji šolski sindikat, skupna jim je skrb, da se s tem povzroča nepopravljiva škoda. Toda navedba ni točna. Slovenija dejansko sodi v sodi v krog držav, ki imajo najdlje zaprte šole in pouk na daljavo, toda v presoji o značilnosti tega časa je potrebna natančnost. Na Unescovem spletnem števcu lahko dnevno sledimo dogodkom, povezanim z odpiranjem in zapiranjem šol v vseh državam na svetu. Sledilnik uporablja več kategorij za označbo poteka pouka oziroma odprtja šol. Označi šole, ki so trajno in polno odprte, šole, ki so delno odprte ter zaprte šole, zaradi epidemije covid- 19. Posebno kategorijo nameni šolam, ki so zaprte zaradi počitnic.
Šole so se v drugem valu epidemije v Sloveniji zaprle 19. oktobra 2020, sprva niti ne v celoti, le delno, saj so osnovnošolci od 1. do 5. razreda ostali v šoli. Po tednu zapore v oktobru, je sledil teden počitnic v skladu s šolskim koledarjem, nato še izreden teden počitnic ter tri tedne pouka na daljavo v novembru in nepolne štiri tedne pouka v decembru, ki se je končal z rednimi božično novoletnimi počitnicami. Ta hip, januarja 2021, torej teče deseti teden pouka na daljavo, ne pa dvanajsti, kot beremo v posplošenih navedbah. Primerjalno je tako Slovenija v krogu držav Poljske, Češke, Romunije, Avstrije, Grčije, ki imajo podobno dolgo zaprte šole in pouk na daljavo. Veliko srednjeevropskih držav ima teden po novem letu, ki vključuje tudi tako imenovani tretji Božič, praznik Svetih treh kraljev, počitnice. Med njih sodijo Avstrija, Švica, Italija, Švedska, Litva pa tudi Srbija, kjer slavijo teden po Novem letu Božič po pravoslavnem koledarju. Avstrija je izdala 5. januarja obvezno navodilo, da se po počitnicah nadaljuje pouk le na daljavo zagotovo do 14. januarja, zelo verjetno pa do 24. januarja. Nemčija je napovedala, da ohranja navodila, izdana v novembru 2020 , v katerih glede pouka naloži, da so sicer šole odprte, toda učenci in dijaki morajo nositi maske, v primeru večjega števila okužb se zagotovi pouk v izmenah oziroma hibridna oblika pouka. Če zboli učenec za covidom, gre takoj cel oddelek v karanteno, kakor tudi njihovi starši, učenci pa se vrnejo lahko šele, ko se s testom potrdi, da so zdravi. Dne 5. januarja 2021 pa je kanclerka naznanila zaprtje šol do 31. januarja , potem ko je zvezna ministrica za šolstvo izrazila utemeljen dvom, da bi bil običajen pouk v šolah varen , Italija pa je napovedala selektivno vračanje otrok v šole od 11. do 31. januarja , in sicer glede na pokrajino ter stopnjo izobraževanja.
Slovenija in Avstrija se nista odločili za model odprtih šol, hibridnega pouka, delne prisotnosti učencev. Poudariti je potrebno, da pouk, pri katerem so nekateri oddelki prisotni v šoli, drugi pa se šolajo na daljavo, ker so v karanteni, predstavlja za šolo organizacijsko zahteven projekt, zlasti za poučujoče učitelje, ki morajo v trenutku preiti iz klasične učilnice k računalniku in videokonferenčnemu načinu. To dejanje ni zgolj stvar tehničnega področja, temveč se videokonferenčno komuniciranje z učenci in dijaki tudi didaktično razlikuje od klasične komunikacije. Hitra prilagodljivost različnim načinom je sicer odlična, je pa tudi naporna, zlasti v daljšem obdobju. Odvisna je tudi od povezav, notranje in prostorske organizacije šole ter usposobljenosti in motivacije učiteljev. Gre torej za zahteven projekt, ki temelji na usposobljenosti učiteljev, tehničnih pogojih šolskega okolja ter zlasti usposobljenosti in ambicioznosti ravnateljev.
Zagotovo pri odločitvah, kako nadaljevati pouk v pogojih epidemije, in kateri model je bolj uspešen, ne odloča zgolj šolske stroka, saj je mnogo činiteljev pri tem. Potrebno je presojati na podlagi načela zagotavljanja največje stopnje varovanja zdravja vseh državljanov in v zvezi s tem tudi vrednotenja podatkov o bolnišničnih kapacitetah, ki so npr. v Nemčiji bistveno večje kot v Sloveniji. Primerjava podatkov o številu bolniških postelj leta 2018 v Nemčiji in Sloveniji pokaže, da je Nemčija imela 800 bolnišničnih postelj na 100.000 prebivalcev, Avstrija 727, Slovenija pa 443 . Število zdravnikov na 1.00 prebivalcev v Nemčiji je 4,2, v Avstriji 5,1, Slovenija pa ima 3 zdravnike na 1.000 prebivalcev. Nemčija ima 12,9 medicinskih sester na 1.000 prebivalcev, Slovenija 9,7, Avstrija pa 6,8 . Iz tega sledi večja verjetnost, da bo Nemčija lažje obvladovala obolevnost kot Slovenija. Kljub večjemu številu zdravnikov in posledično lažjemu obvladovanju zdravstvene krize, pa se je Avstrija odločila zapirati šole na podoben način kot Slovenija.
V kritičnem času, tako spomladi kot jeseni, nismo v Avstriji zasledili pogostih novic o protivladnih tedenskih protestih, v Nemčiji pa so bili lani pomladi kar opazni, vendar so se z nastopom hladnejšega obdobja skoraj povsem umirili, v Sloveniji pa smo bili priča vseslovenskih protestom proti ukrepom za zajezitev epidemije, ki so se mestoma, in zlasti v Ljubljani, izkazali za nasilne. Nismo zasledili tudi nastopa sindikalistov, ki bi pozivali učitelje v šolah, naj ne nosijo mask, starše pa spodbujali, da pošiljajo otroke v šole brez mask. Vsemu temu smo bili v Sloveniji priča. To pa zato, ker organizatorjem protestov, opoziciji ter z njo povezanimi mnenjskimi voditelji večjo vrednoto predstavlja rušenje vlade kot pa človeška življenja, zdravje in delovna mesta.
Jasno je, da pouk na daljavo ne more nadomestiti človeškega stika, interakcije so, vendar drugačne. Kar je velik izziv tako za ustvarjalnega učitelja kot za radovednega učenca in dijaka. Pristojno ministrstvo je zagotovilo velikanska sredstva in opremo za izvajanje pouka na daljavo, resnici na ljubo pa je treba povedati, da so še kraji v Sloveniji, kamor signal ne seže, področja, ki so manj razvita, kar nam je tudi sicer lahko v spodbudo, da bi bilo to potrebno čim prej urediti. Toda to ni breme šolske ministrice, čeprav zaradi tega najbrž slabo spi, temveč je odgovornost cele vlade, ki mora strateško in celostno omogočiti enakomeren regionalni razvoj. V času, ko je bil Telekom državno podjetje v taki meri, da je imela ta popoln vpliv, bi bilo potrebno zahtevati, da svoje dobičke usmeri v gradnjo infrastrukture, ki bi zagotavljala pokritost sleherne naselbine s signalom, da bi lahko ljudje imeli enake možnosti. Nedvomno se bo to sedaj zgodilo, sicer na način, ki je primeren za razvit trg. V vmesnem času pa morajo nekateri otroci komunicirati s svojimi učitelji po telefonu, učitelji pa jim varačajo popravke nalog ter navodila po klasični pošti.
V času, ko je Slovenija izplavala iz recesije, bi bila priložnost, da bi učenci in dijaki dobili v izposojo prenosnike namesto učbenikov. Žal nobena vlada do sedaj tega ni zmogla, aktualna vlada pa to udejanja na trenutno najhitrejši način, tako da šolam zagotavlja sredstva in opremo, ki jo potem izposodijo šolajočim.
Pouk na daljavo torej teče, se pa od šole do šole razlikuje. Kar je tudi sicer dejstvo, le da je toliko bolj očitno, ker starši lahko v živo spremljajo različne načine pouka. Resnici na ljubo je treba povedati, da se šole po kakovosti dela učiteljev pri pouku na daljavo zelo razlikujejo, kar starši seveda opazijo. Tega pa ne gre pripisati slabi računalniški pismenosti učiteljev, nasprotno, prav vsi so se hitro naučili tistega, česar še niso znali. Gre za pedagoške in didaktične pristope, za zavzetost učitelja, kakovost razlage, število nalog, ki jih dajo in tudi popravijo, za to, kar povedo svojim učencem, kakšne napotke jim dajo, kako preverijo, ali so razumeli, in ali znajo kaj narediti, torej, katere kompetence so pridobili. Da so šole preveč različne, gre zasluga različno kakovostnim ravnateljem. Izbira teh je samoupravna, sindikalistična. Če bo to preveč bodlo v oči, in počasi se približujemo temu stanju, bo potrebno spremeniti način imenovanja ravnateljev, s tem pa bo glavni sindikalist izgubil svojo »vojsko«, ki sestavlja pretežni del šolskega sveta, ki imenuje ravnatelja. Nič slabega o učiteljih, povsem človeško je, da si nekateri izberejo šibkejšega ravnatelja, saj pričakujejo več miru. Ta pa ni vedno dober, ko gre za zahtevnost poklica. Situacija naravnost kliče k spremembi, ki jo bo sindikat težko sprejel. To je eden izmed razlogov nasprotovanja pouku na daljavo, upoštevanju ukrepov , nošnji mask. Na žalost se najdejo učitelji, ki se pridušajo, da se ne bodo dali testirati. Če preberemo navodila nemških oblastnikov, lahko vidimo, da je testiranje zapovedano, kakor tudi nošnja mask v šoli. Tudi zato so imeli lahko Nemci dlje odprte šole, mi pa ne.
Duševno zdravje je opredeljeno kot pozitiven odnos do sebe in drugih, uspešno soočanje z izzivi, pozitivna samopodoba, visoko samospoštovanje, občutek moči, optimizem in sposobnost soočanja s težavami, kot navaja publikacija NIJZ-Duševno zdravje, otrok in mladostnikov v Sloveniji- NIJZ, 2018 . Med dejavnike tveganja za oslabljeno duševno zdravje sodijo med drugim prenatalna poškodba možganov, poškodbe ob rojstvu , slabo zdravje v otroštvu, negotova navezanost v otroštvu, slabe socialne spretnosti, nizka samopodoba, slabe veščine komuniciranja, čustvena nedozorelost, osamljenost, žalovanje, revščina v družini, odsotnost enega ali obeh staršev, socialno neprilagojeni starši, ločitev izpostavljenost kriminalu, nasilju, zlorabi.
Zaradi naštetih dejavnikov tveganja, ki se lahko pojavijo v družini, s katero otrok trenutno več časa preživi kot v času šolanja, ko je odsoten vsaj šest ur na dan, je upravičena skrb za otroke, ki so slabim vplivom zelo izpostavljeni. Če je težava v normalnih pogojih tlela, se bo sedaj razbohtela. Toda šola na daljavo ne vključuje zgolj pouka, sestavni del šole je tudi razredništvo ter storitev šolske svetovalne službe, otrok v stiski lahko pokliče razrednika ali šolskega svetovalnega delavca, ki je po izobrazbi psiholog, socialni delavec ali pedagog- vsekakor usposobljen pomagati učencu, dijaku v stiski. Njihova naloga je učencu, dijaku pomagati. Razmerje med številom strokovnega kadra v šoli ter številom učencev na npr. razredni stopnji v Sloveniji je 10 otrok na učitelja, v Nemčiji 15, povprečje v državah OECD je 15, povprečje v državah EU pa 13 otrok na učitelja. Ugodno razmerje je tudi na višjih stopnjah izobraževanja, osnovna šola prednjači. Kljub odličnim prostorskim pogojem in dobri izobrazbi učiteljev ter odličnemu razmerju med številom učencev in učiteljev ter drugih strokovnih delavcev pa šola ne more prevzeti reševanja družinske problematike, za to mora skrbeti center za socialno delo. Šola pa ga je dolžna obvestiti, če zazna težave, ki jih sama ne more in ni pristojna reševati. Zvrniti vse vzroke duševnih težav, ki jih prestajajo otroci, na njihovo odsotnost iz šole ter pouk na daljavo, je nestrokovno in zlonamerno. Šola pa lahko sama po sebi predstavlja za otroke tudi vir težav. Med dejavniki tveganja , povezani s šolo so slab odnos do šole, biti žrtev trpinčenja, zavračanje s strani vrstnikov, šolski neuspeh, težave v šoli, navaja publikacija NIJZ.
Kot varovalke dobrega duševnega zdravja publikacija NIJZ navaja povezanost družine, dobro komunikacijo družinskih članov, podporne, skrbne starše, družinsko harmonijo, visoko raven odgovornosti v družini, trdne družinske norme in moralo ter ekonomsko varnost.
Šola lahko prispeva k dobremu duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, zlasti ga spodbujajo dobri dosežki v šoli, občutek pripadnosti in pozitivno ozračje v šoli, prosocialne vrstniške skupine, visoka pričakovanja in ambicije, ustrezna odgovornost do drugih in podpora drugim ter priložnosti za uspeh in prepoznavanje uspeha.
Da pa ne bi pripisovali slabega počutja učencem in dijakom le v času pouka na daljavo, je treba navesti podatke, ki se zbirajo v mednarodni raziskavi znanja PISA. Merjenje dobrega počutja petnajstletnih študentov, ciljne populacije v raziskavi PISA 2018, je še posebej pomembno, saj so učenci v tej starosti v ključni prehodni fazi fizičnega in čustvenega razvoja. Po državah OECD sta približno dva od treh dijakov poročala, da sta zadovoljna s svojim življenjem, ta odstotek pa se je med letoma 2015 in 2018 zmanjšal za pet odstotnih točk. Približno 6% dijakov je poročalo, da se vedno počutijo žalostne. Skoraj v vsakem izobraževalnem sistemu so deklice izrazile večji strah pred neuspehom kot dečki, tudi če so pri branju močno prekašale dečke. Skoraj četrtina dijakov je poročala o nasilju vsaj nekajkrat na mesec.
Pouk na daljavo torej zahteva, da si otrok sam ali ob pomoči staršev, če je zelo majhen, organizira delo, posluša ob določeni uri izvajanje svojega učitelja na ekranu, komunicira z njim, izpolnjuje naloge, ki mu jih daje. Torej povsem enako, kot če bi bil v šoli. Le da se namesto v šolsko klop usede k svoji domači mizi in učitelja gleda in posluša preko ekrana, z njim komunicira s pomočjo pravil videokonference namesto z oglašanjem v učilnici, svoje izdelke pošlje po elektronski pošti učitelju v popravo ter prejme slike svojih popravljenih izdelkov in učiteljeve komentarje zopet na elektronski način. Ali po elektronski pošti ali v spletni učilnici. Tovrstne spretnosti so tako učenci in dijaki kakor tudi učitelji bliskovito razvili. Ne zgolj znanje, temveč kompetenca, zmožnost prilagoditi se nastali situaciji, zmožnost preživeti v drugačnih razmerah, je bistveno več vredna od tretjine šolske snovi, ki bi jih zaradi novih okoliščin ne bi utegnili predelati. Ne želimo polemizirati, ali je število milijonov ton riža, ki jo pridela Azija, tako pomemben podatek, da ga lahko pri geografiji izpustijo. O tem bo presodil učitelj. Da se je učiteljstvo bliskovito naučilo tvegati ovrednotiti vrednost informacije iz učnega načrta in jo razvrstiti med pomembne ali manj pomembne zadeve, je bistveno več vredno, kot če bi predstavili vsak cilj in standard izmed najmanj dvesto tovrstnih zapisov v posamičnem učnem načrtu. Ker pomeni, da postajajo bolj suvereni in bolj avtonomni. In to je odlično, saj le suveren in avtonomen učitelj lahko vzgaja avtonomne in suverene osebnosti. Še bolj zanimivo in koristno je, da pouk na daljavo sili učence in dijake k večji samostojnosti. Morda pa se bo obudila resnična in izvirna ideja bolonjske reforme, ki se je pri nas marsikje sprevrgla le v nabiranja večjega števila ur za visokošolske profesorje. Samostojnost, suverenost, kompetentnost, učinkovitost, prilagodljivost. Morda pa klasično zasnovani sindikalni misli ravno to ni všeč.
Pouk na daljavo torej prinaša novosti, ki so težave in hkrati priložnosti. Težave bo potrebno kompenzirati, tako ali drugače, priložnosti pa velja izkoristiti. Nikomur pa ni lahko. Bilo bi pa mnogo lažje, če bi se vsi držali ukrepov, jih javno podpirali in tako omogočili čimprejšnji izhod iz krize ter normalno življenje, bogatejše za znanje in zmožnosti.
In če končam z navedbo iz prej omenjenega vira OECD- Pisa: »Medtem ko bodo učenci iz premožnih družin pogosto našli pot do uspeha v življenju, imajo učenci iz prikrajšanih družin na splošno le eno samo priložnost v življenju, in sicer odličen učitelj in dobra šola. Če bodo ta čoln zamudili, bo nadaljnje izobraževanje še bolj okrepilo in ne omililo začetnih razlik v učnih rezultatih.«
Zato je potrebno to obdobje izkoristiti predvsem za razmislek, kako najti najboljše poti do odličnih šol in odličnih učiteljev. Če bomo zamudili ta čoln, bomo zaostali kot narod in ekonomija.

Mojca Škrinjar
Lj, 08.01.2021

Unesco- zemljevid- odprte in zaprte šole zaradi epidemije
https://en.unesco.org/covid19/educationresponse