Situacija, kateri verjetno ne najdemo primerjave v demokratičnem svetu, je definitivno vprašanje, ki se vrti zadnjih nekaj mesecev in se bo vrtelo še naprej zaradi lokalnih volitev. Sprva smo bili priče, kako je očitno v naši državi mogoče, da zapornik lahko hodi na delovno mesto v parlament, hram demokracije, najvišje instance nekih etičnih in moralnih standardov, kjer deluje izvršilna veja oblasti, veja, ki nam piše zakone, po katerih se moramo kot pridni državljani držati. Sedaj pa poslušamo še različne kandidate za županske stolčke, kako je kriva ista zakonodaja, ki jim to omogoča. Pred slednjo zakonodajo pa naj bi bili vsi enaki. Pa je temu res tako?

Dogajanje, na katero sem bom obesil v tem prispevku, se dotika izvoljenega zapornika, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi korupcijskega dejanja v aferi Patria. Če izpustimo različna mnenja o tem ali je sodba korektna ali sporna ter izpustimo tudi samo ime te osebe, se lahko bolje osredotočimo na temo, ki ni predmet razprave nikjer drugje, kot je trenutno le v Sloveniji.

Tako imamo osebo, ki je bila pravnomočno obsojena na dve leti zaporne kazni in je ne glede na to vseeno kandidirala za poslansko mesto, na katero je tudi z nekaj več tisoč glasov bila izvoljena. Razumevanje volivcev, ki takim ljudem podelijo svoj glas, niti ni predmet tega prispevka niti ni primerno ocenjevati, saj imajo vso demokratično svobodo pri odločanju, komu podeliti svoj glas, je pa pomembno razumevanje situacije, kako je mogoče, da smo v slovenskem političnem prostoru zabredli tako globoko, da so etični standardi na tako absurdno nizkem nivoju, da zakoni očitno zdaleč niso več za vse enaki. Če za določena delovna mesta veljajo določeni pogoji, kamor osebe brez potrdila o nekaznovanosti ne morejo biti zaposleni, potem bi morali taki pogoji apriori veljati tudi za volitve. Beri več ...