Duhovnost ni nekaj, kar bi v iskanju našli nekje v zunanjem okolju, izven sebe in ni nekaj, k čemur bi stremeli ali nekdo, h komur bi molili, naj se razodene vsemogočni Bog, nam odpusti vse naše grehe, nas spravi na pravo pot in izbriše naše bridko trpljenje. Duhovnost je način življenja.

Ni potrebe, da bi se čemu odpovedovali z namenom bogoslužnosti in pokornosti, v upanju na odrešitev. Ne potrebujemo religije, ki bi nas usmerjala s svojimi (zlasti omejenimi) pravili ter na ta način zatirala našo resnično božansko naravo.

Seveda ni dileme z vidika samega spoštovanja. Spoštovati je treba vsako izmed njih, torej religij in z vso gotovostjo si upam trditi, da je v prvotnem pomenu prav vsaka izmed njih vzniknila, se pojavila, nastala in se širila iz plemenitih vzgibov, vendar zastrašujoče je dejstvo, da danes mnoge izmed njih služijo kot sile, ki manipulirajo prebivalstvo ter zloglasne institucije, ki se poslužujejo sredstev za pranje človeških možganov, ter tako vplivajo na vsesplošno opustošenje miselnega prostora.

Žalostno je, da se poslužujejo nečednih sredstev, ki nikakor in v nobenem pogledu ne opravičujejo njihovih ciljev. In vse to se dogaja “v dobri veri”.

Verska nestrpnost nikakor ni opravičljiva, vendar sem mnenja, da je opravičljiv moj dvom v pravičnost in enakopravnost na podlagi informacij, ki kapljajo iz ozadja in razkrivajo skrite namene teh “božjih” poti in stricev iz ozadja, ki vlečejo niti. Čeprav se trudim, ne razumem smisla in pomena neke religije, ki naj bi opravičevala svoj obstoj in vero v Boga ali več njih, z uporabo zastraševanja, manipulacije ter terorja, ki se dogaja v imenu neke verske skupnosti.

Če bi bil Bog bradati starček ... beri dalje ...