Transkript

»Z zaskrbljenostjo iščemo kolektivne ukrepe, s čimer krepimo zelo množično razmišljanje, proti kateremu se želimo boriti. Obstaja samo eno sredstvo za izravnavo učinka vseh kolektivnih ukrepov, in to je poudariti in povečati vrednost posameznika."

~ CARL JUNG, CIVILIZACIJA V TRANZICIJI

Živimo v dobi, ko se srečata dve viziji sveta. Na eni strani je vizija svobode. V tej viziji imamo avtonomijo, da oblikujemo svoje življenje in živimo v skladu z lastnimi cilji. Tam, kjer vlada vizija svobode, pravna država ni arbitraren izraz državne moči, ampak je oblikovana okoli ideala, da lahko živimo, kot želimo, dokler ne napadamo osebnosti ali lastnine drugega.

"Svoboda je pravica živeti, kot želimo," je rekel Epictetus "Nič drugega."

EPIKTET

Vizija svobode je v nasprotju s tem, kar je ameriški ekonomist Thomas Sowell poimenoval z vizijo maziljencev. V tej viziji naj bi svetovno prebivalstvo razdelili na dva razreda: vladarje in vladane. Vladarje sestavljajo politiki, birokrati na visoki ravni, sorodniki kapitalisti, izbrani člani znanstvene skupnosti in mainstream mediji. Ti posamezniki se po besedah ​​Sowella pojmujejo kot »maziljena elita, ljudi s poslanstvom, da na tak ali drugačen način vodijo druge k [kot si oni zamišljajo] boljšemu življenju«. (Thomas Sowell, Vizija maziljencev) Vladanim v tej viziji ne sme biti podeljena avtonomija za nadzor nad lastnim življenjem, ampak jih je treba »opazovati, pregledovati, vohuniti za njimi, jih usmerjati, nadzorovati, urejati, prirobiti, indoktrinirati, jim pridigajoti, preverjati, ocenjevati, zaseči, cenzurirati« (Pierre-Joseph Proudhon) in jim ukazovati na vseh področjih življenja, tako da lahko maziljeni razred poskuša uresničiti svojo idejo o pogumnem novem svetu.

Ta video je ustvarjen za tiste, ki še vedno cenijo svobodo in ki ne želijo biti šahovski pijuni v temni izkrivljeni fantaziji oblasti lačnega vladajočega razreda. Na podlagi spoznanj Carla Junga bomo raziskali, kako lahko pozitivno družbeno spremembo v smeri svobodnejšega sveta dosežejo posamezniki, ki si prizadevajo za tisto, kar je Jung imenoval doseganje osebnosti. Kajti, kot ugotavlja Jung, ko svet hiti proti avtoritarni ali totalitarni vladavini:

“. . .takih problemov nikoli ne rešujejo zakonodaja ali zvijače. Rešujejo jih le s splošno spremembo odnosa. In sprememba se ne začne s propagando in množičnimi srečanji ali z nasiljem. Začne se s spremembo posameznikov. Nadaljevalo se bo kot preobrazba njihovih osebnih simpatij in nevšečnosti, njihovega pogleda na življenje in njihovih vrednot, in samo kopičenje teh individualnih sprememb bo prineslo kolektivno rešitev.

~CARL JUNG, PSIHOLOGIJA IN RELIGIJA

Ta rešitev je lahko votla in se počuti razočarano. Kajti če moramo čakati, da se posamezniki spremenijo, ali ne bomo čakali celo življenje? Ali ni hitrejšega sredstva za zaustavitev vzpona avtoritarnosti? Ko pa razumemo, kaj je Jung mislil z dosežkom osebnosti, bomo videli, da je ta rešitev močnejša, kot se morda sprva zdi in Jung ni bil sam v tem prepričanju, saj je Ralph Waldo Emerson zapisal:

"Protistrup za to zlorabo formalne vlade je vpliv zasebnega značaja, rast posameznika."

RALPH WALDO EMERSON, BISTVENI ZAPISI RALPHA WALDA EMERSONA

Kaj je torej rast posameznika oziroma osebnostni dosežek? Po Jungu je to »optimalni razvoj celotnega posameznega človeka«. (Carl Jung, Razvoj osebnosti) Z drugimi besedami, samouresničiti se, uresničiti svoj potencial in preseči svoje trenutne omejitve v iskanju večjih možnosti. "Nemogoče je predvideti neskončno raznolikost pogojev, ki jih je treba izpolniti," je zapisal Jung. »Potrebno je celo življenje, v vseh njegovih bioloških, družbenih in duhovnih vidikih. Osebnost je vrhunsko spoznanje prirojene posebnosti živega bitja." (Carl Jung, Razvoj osebnosti) V kratkotrajnosti človeškega življenja se lahko približamo le idealu popolne aktualizacije našega potenciala, a kot poudarja Jung, »nedosegljivost ni argument proti idealu, saj so ideali le smerokazi, nikoli cilj.” (Carl Jung, Razvoj osebnosti) Ko napredujemo k temu idealu, prenehamo biti navadni člani velike množice konformistov in postanemo, po Jungovih besedah, izjemni. Toda kaj, se sprašuje Jung, »spodbuja človeka, da gre svojo pot in se dvigne iz nezavedne istovetnosti z množico?. . .Kaj je to. . .to . . .nagne tehtnico v prid izjemnemu?« (Carl Jung, Razvoj osebnosti)

Doseganje osebnosti ni doseženo zgolj s postavljanjem cilja samouresničitve, temveč je sestavni del tega procesa posedovanje poklica. Poklicanost je, kot pojasnjuje Jung, ključni »dejavnik, ki človeku pripiše usodo, da se emancipira iz črede in njenih uhojenih poti«. (Carl Jung, Razvoj osebnosti) Imeti poklic pomeni obrniti se vase in poslušati klic vesti, da bi odkrili svoj namen ali življenjsko poslanstvo. Kot pojasnjuje Jung, je naša vest notranji glas, ki nam daje »posebno obliko »znanja«. . . ali gotovost o čustveni vrednosti idej, ki jih imamo o motivih naših dejanj." (Carl Jung, Civilizacija v tranziciji) Klic vesti bi nas lahko usmeril k iskanju drznega cilja, pospeševanju neke stvari ali obrambi cenjenih vrednot, in kot piše Viktor Frankl:

“. . .le kolikor se človek zaveže uresničevanju svojega življenjskega smisla [tj. svojega poklica], se v tej meri tudi aktualizira. Z drugimi besedami, samouresničitve ni mogoče doseči, če je samo sebi namen, ampak le kot stranski učinek samopreseganja (ki ga vodi poklic).« (Viktor Frankl)

VIKTOR FRANKL, ČLOVEKOV ISKANJE POMISA

Če odkrijemo svojo poklicanost in jo uporabimo za vodenje pri doseganju osebnosti, kako to pomaga premagati totalitarne težnje maziljenega razreda in prinese svobodo v nesvobodni svet? Kako ravnanje po lastni poti in spodbujanje konformizma v korist sledenja temu, kar je Jung imenoval »zakon našega lastnega bitja«, pomaga pri zdravljenju bolezni naše družbe? Ali kot vpraša Jung:

"Kaj ima posamezna osebnost opraviti s stisko mnogih?"

CARL JUNG, RAZVOJ OSEBNOSTI

Prvič, stanje družbe je odvisno od zdravja ali bolezni ter moči ali šibkosti posameznikov, ki jo sestavljajo. Če je družba sestavljena predvsem iz šibkih, pasivnih, nevrotičnih in strahopetih posameznikov, potem z njo zlahka manipulira in nadzoruje vladajoči razred. Družba, ki naj bo svobodna, in družba, ki bo cvetela, mora biti sestavljena iz več posameznikov, po besedah ​​zgodovinarjev Willa in Ariela Duranta, »z jasnostjo uma in energijo volje. . .sposoben učinkovitega odzivanja na nove situacije.« (Lekcije zgodovine) Ali kot je zapisal Nietzsche, »samozanesljivi, neodvisni, brez predsodkov [so] stebri močne civilizacije«. (Nietzsche, Zora) Te lastnosti spodbuja osebnostni dosežek.

Toda s to povečano močjo značaja pride do povečanega apetita po svobodi. Kajti šibki posamezniki, ki imajo malo uspeha v življenju, želijo paternalistično ali avtoritarno vlado, in kot je zapisal Jung:

"Morda je ponižujoč znak duhovne nezrelosti, da [sodobni] človek potrebuje in želi veliko avtoritete."

CARL JUNG, PRAKSA PSIHOTERAPIJE

Tisti, ki imajo poklic, hitro ugotovijo, da so veliko bolje opremljeni za gospodarjenje svojih usod kot kateri koli birokrat ali politik.

Poleg ustvarjanja vrste posameznikov, potrebnih za cvetočo družbo, lahko dosežek osebnosti sproži tudi organsko gibanje v obrambo svobode. Da bi razumeli, kako se to zgodi, bomo primerjali, kako se klic vesti razlikuje v trenutkih, ko vlada svoboda, in časih, ko se družba spogleduje z avtoritarno ali popolno totalitarno vladavino.

V svobodni družbi bo klic vesti usmerjal ljudi na različne poti. Nekateri bodo poklicani v poklice v umetnosti, znanosti, filozofije ali politike, drugi bodo gradili podjetja, nekateri bodo gravitirali v smeri športa, zabave ali pustolovščin, tretji pa bodo sprejeli bolj osebne poklice, kot je ustvarjanje močne družine.

Ta velika raznolikost poklicnih dejavnosti povečuje število preizkušenih stvari in tako pomaga pri razvoju kulture in napredku civilizacije. Ko pa se umakne svoboda in z njo življenjske priložnosti, lahko klic vesti deluje kot harmonizirajoča sila, ki ljudi usmerja k poklicem, ki branijo svobodo.

Kajti nismo primerni, da živimo v bolezni popolnega vladnega nadzora in se zato počutimo naravno odporne na njegov nastanek.

Dokler nam ne bo odvzeta želja po življenju, bomo instinktivno iskali načine, kako pobegniti od te patološke oblike vladanja.

Sprva se le redki neustrašni zavedajo resnosti situacije in so zato poklicani k poklicem, ki branijo svobodo. Te posameznike, po Jungovih besedah, "pokliče budni s klicem glasu [vesti], pri čemer so takoj ločeni od drugih in se počutijo soočeni s problemom, o katerem drugi nič ne vedo." (Carl Jung, Razvoj osebnosti) Ko postaja izkrivljena narava vizije maziljenca bolj očitna, ta klic vesti, ki ljudi usmerja k poklicem, ki lahko pomagajo prevladati svobodo, doseže vse glasnejšo glasnost.

“. . .globoko spodaj, pod površjem vesti povprečnega človeka,« piše Jung, »sliši glas, ki šepeta: »Nekaj ​​ni v redu«. . .”

CARL JUNG, RAZVOJ OSEBNOSTI

Ta klic ljudi usmerja v to, kar je Soren Kierkegaard imenoval 'tretji', ali kaj pomeni skupni poklic zdravljenja bolnega sveta:

»Če se vzajemno zavežemo [skupnemu poklicu],« piše JW, »presegamo sebe v predanosti temu, pomagamo ga uresničiti v sebi in drug v drugem. Sestavljamo ekipo, predano skupnemu cilju. . . skupni predmet strasti je »tretji« v razmerju, »ideja«, ki močno veže dva [ali več] posameznikov.«

JEREMY WEISSMAN, PANOPTIKON Z množičnimi viri

Organsko gibanje, sestavljeno iz moških in žensk, ki jih povezuje ideja, ali »tretja«, svobode, je tisto, kar je potrebno, da se prepreči napredovanje vizije maziljencev. Kajti samo moč lahko prepreči moč in vizija maziljencev je podprta z ogromno institucionalno in finančno močjo.

Toda vizija svobode je lahko podprta s še večjo močjo, močjo posameznikov, ki poseduje poklicanost in združenost v prizadevanju za skupni namen. Kajti popravljanje družbenih tegob našega časa ne bo prišlo od zgoraj navzdol, tega ne bo storila vlada, prihajalo bo iz odločitev, ki jih sprejemamo kot posamezniki, in spontanih ukazov, ki izhajajo iz tega.

Če nam naša vest govori, da nekaj ni v redu in da moramo ukrepati v obrambo svobode, ali bi morali upoštevati ta poziv? Kaj je alternativa? Čakati, da politični rešitelj popravi temeljito pokvarjen sistem? Ubogati in se prilagoditi zavedenemu prepričanju, da ima maziljeni razred naše najboljše interese? Ne delajte nič drugega kot kritizirate druge in jamrate nad stanjem sveta? Te alternative so za šibke in lene.

"Toliko je na kocki," piše Jung, "in toliko je odvisno od psihološke konstitucije sodobnega človeka. . . Ali se zaveda poti, po kateri stopa, in kakšni so zaključki, ki jih je treba potegniti iz trenutne svetovne situacije in njegove lastne psihične situacije? . . . Ali se zaveda, kaj ga čaka, če bi ga ta katastrofa kdaj doletela? Je sploh sposoben spoznati, da bi to lahko bila v resnici katastrofa? In končno, ali posameznik ve, da je on tisti, ki preveša tehtnico?«

CARL JUNG, NEODKRITI JAZ