Spodaj je odlomek iz Anarhističnega razodetja.

Vzeto je iz poglavja Anarhija je življenje.

Na sliki z leve so anarhistični misleci Peter Kropotkin, Michael Bakunin, Emma Goldman, Gustav Landauer in Pierre-Joseph Proudhon.

Za anarhista so nežni zeleni poganjki vsakega novorojenega otroka, dragoceni potencial vsakega čudovito edinstvenega in lepega človeka, blokirani, zdrobljeni, uničeni z jeklenimi škornji kapitalizma.

Emma Goldman pravi, da bi zdravje družbe lahko izmerili z »individualnostjo osebe in obsegom, v katerem je svoboden, da ima svoje bitje, da raste in se širi neovirano z invazivno in prisilno oblastjo«, Gustav Landauer pa piše, da je »edini cilj anarhizma je končati boj ljudi proti ljudem in združiti človeštvo, da bi lahko vsak posameznik brez ovir razkril svoj naravni potencial."

To je navsezadnje tisto, kar anarhisti razumejo s svobodo. Svoboda biti to, kar nam je mišljeno, da postanemo to, kar smo bili rojeni in usojeni po naravi, če ne bi bila naša ontogena onemogočena in izkrivljena.

Prepuščeni sami sebi, osvobojeni nadzora gospodarjev sužnjev, bi posamezniki sodelovali in se združevali na način, kot smo si želeli, na enak način kot naši soljudi, rastline, žuželke, glive in mikrobi.

To je osnova klasičnega argumenta Petra Kropotkina za družbo brez države, katere del so harmonični naravni red, katerega del so ljudje – in njihovi medsebojni odnosi: »Težnja k medsebojni pomoči v človeku ima tako oddaljen izvor in je tako globoko prepletena z vso preteklo evolucijo človeške rase, da jo je človeštvo ohranilo vse do današnjega časa, ne glede na vse peripetije zgodovine."

Kot pravi Michael Bakunin: »Narava, ne glede na neizčrpno bogastvo in raznolikost bitij, iz katerih je sestavljena, nikakor ne predstavlja kaosa, temveč veličastno organiziran svet, v katerem je vsak del logično povezan z vsemi drugimi deli.

Naravni zakoni – ti so osnova anarhistične vizije prave družbe in razlog, zakaj zavračamo umetno sorto kot prevarante in uničevalce vsega dobrega, resničnega in resničnega.

Bakunin, ta ognjeni mesija neposlušnosti, razlaga, kako so ti naravni zakoni takšne vrste, ki se jim brez obotavljanja prikloni: »Da, brezpogojno smo sužnji teh zakonov. Toda v takem suženjstvu ni ponižanja, oziroma to sploh ni suženjstvo. Kajti suženjstvo predpostavlja obstoj zunanjega gospodarja, zakonodajalca, ki stoji nad tistimi, ki jim zapoveduje, medtem ko ti zakoni niso ekstrinzični v odnosu do nas: so neločljivi v nas, sestavljajo našo naravo, naše celotno bitje, fizično, intelektualno in moralno. . In samo po teh zakonih živimo, dihamo, delujemo, mislimo in hočemo. Brez njih ne bi bili nič, preprosto ne bi obstajali."

Naravni zakoni so prepleteni in neskončno zapleteni deli življenjske skupnosti, vitalne entitete, ki je edina oblika »avtoritete«, ki jo anarhisti lahko spoštujejo, pri čemer je razlika med vladno družbo in anarhično družbo, kot pravi George Woodcock: » razlika med strukturo in organizmom«.

Zavračajo žalostno idejo, da prihajamo na ta svet brez namena in načela, nemočno amoralne prazne liste živega papirja, na katere mora država v svoji modrosti zapisati pravila, po katerih zahteva, da bi morali živeti, anarhisti vedo, da so inherentni zakoni v naše duše že položili občutek za pravičnost.

»Človek, ki je sestavni del kolektivnega obstoja, hkrati čuti svoje dostojanstvo v sebi in v drugih in tako nosi v svojem srcu načelo morale, ki je boljša od sebe,« piše Pierre-Joseph Proudhon.

»To načelo mu ne pride od zunaj; se skriva v njem, je imanentno. Sestavlja njegovo bistvo, bistvo družbe same. Je prava oblika človekovega duha, oblika, ki se oblikuje in raste k popolnosti le z odnosom, ki vsak dan rojeva družbeno življenje. Z drugimi besedami, pravičnost obstaja v nas kot ljubezen, kot predstave o lepoti, koristnosti, resnici, kot vse naše moči in sposobnosti.

Prav zato, ker že poznamo pravo pravičnost – v svoji krvi, v naših kosteh, v črevesju, v sanjah – so anarhisti tako revoltirani zaradi bolne parodije, ki nam jo servirajo državniki. Naš prirojeni občutek za prav in narobe je smrtno užaljen in pritisk resnične pravičnosti je ponovno potlačen, zanikana naravna avtoriteta, zadušeni inherentni zakoni, se nabira v našem duhu – posamezno in množično, zavestno in nezavedno – in postane sila za potrebo po revoluciji.

Ta sila sama postane živo bitje – ne pasivna, potrpežljiva entiteta, ki bi animirala človeške družbe v časih, ko je šlo vse, kot bi moralo, temveč aktivna, dinamična entiteta, ki se je oblikovala z enim samim namenom, da se prebije skozi oviro za življenje. da ugotovi, da blokira pot narave.

Za Landauerja ta revolucionarna entiteta postane vir kohezije, namena in ljubezni – »duhovni bazen« – za človeštvo, ki je nasedlo v pusti in despotski dobi: »V ognju revolucije, v njenem navdušenju, bratstvu, njeni agresivnosti je tisto, kar prebuja se podoba in občutek pozitivnega poenotenja; poenotenje, ki prihaja s povezovalno kvaliteto: ljubezen kot sila«.