Paul Gottfried

Dejstvo,da sta Viktor Orbán in njegovo zavezništvo Fidesz-KDNP v nedeljo zmagala in s tem zagotovila madžarskemu premierju četrti mandat z veliko parlamentarno večino, je dokazalo, da lahko nacionalni konservativec zmaga v zahodni državi. To je največja zmaga nacionalne demokracije, ki jo lahko vidimo v naših življenjih, in zaslužen poraz dobro podkovanih, kulturno radikalnih zagovornikov »liberalne demokracije«.

Ta nesrečni zakon nima prav nobene zveze s samoupravo in je pravzaprav polno nasprotje. Dejansko se je zdaj sakraliziran izraz le redko pojavljal pred šestdesetimi leti 20. stoletja in njegov uspeh je bil odvisen od tega, kako koristen je bil za politične in novinarske elite pri njihovem večinoma nespornem izvajanju oblasti. Liberalne demokracije ne izključujejo volitev, ampak poskrbijo, da potekajo med večinoma neločljivimi kandidati – kot sta Obama in Romney ali Dole in Clinton – ki jih liberalne demokratične elite zlahka nadzorujejo. Ko se sooči z ohlapnim krovom, kot v primeru Donalda Trumpa, ki se je zoperstavil »lažnim medijem« in »globoki državi«, vladajoči razred ustrezno ukrepa.

Na Madžarskem so skupine, ki so si prizadevale premagati Orbána, sestavili čudno zavezništvo združene levice z neonacisti v stranki Jobbik. Ta fronta proti Orbánu je vključevala velike korporacije, LGBT aktiviste, skoraj vse zahodne medije in sladkega očeta kulturne levice Georgea Sorosa. Večina njihovih napadov na Orbana je bila nepoštenih ali hinavskih: na primer, da neopravičljivo še naprej kupuje energijo od Putinove Rusije, da na državni televiziji ni dal dovolj časa za predvajanje opozicije in da je bil v prijateljskih odnosih z obema Putinom in Trumpom. Denar, ki so ga v Orbánovo nasprotovanje prilili njegovi korporativni kapitalistični sovražniki, zlasti iz prepolne blagajne Georgea Sorosa, je bil veliko več, kot bi lahko zbral madžarski premier. Poleg tega so Orbánovi sovražniki dobili neprekinjeno brezplačno PR s strani mednarodnih medijev, tako da je bil vsak program, ki jim ga je dala madžarska državna televizija, čisti bonus. Prav tako je bogato slišati, da se tisti, ki so branili in celo sodelovali pri instrumentalizaciji ameriških medijev kot sredstva za spodkopavanje Trumpovega predsedovanja, pritožujejo nad pomanjkanjem časa za predvajanje levice kjer koli na planetu. Poštenost naših elektronskih medijskih baronov se lahko neugodno primerja celo s pravičnostjo Hitlerjevega ministra za propagando.

Napadi na Orbana, ker je še naprej kupoval plin iz Rusije, mejijo na absurd. Je premier energetsko odvisne države z 10 milijoni prebivalcev (ki je od konca prve svetovne vojne tudi brez izhoda na morje). Orbán ne bo zaprl svoje države, da bi ugajal EU, in ker ZDA niso več v položaju, da bi izvažale energijo na Madžarsko (zahvaljujoč zmagi Joeja Bidena, za čigar izvolitev so Orbánovi kritiki storili vse, kar so mogli, da bi zagotovili), dela, kar je potrebno, da omogoči razcvet madžarskega gospodarstva. Poleg tega je Orbán razumljivo zaskrbljen, da ruske letalske sile ne ciljajo na njegove etnične skupine, ker v ukrajinski regiji Zakarpatje živi približno 160.000 etničnih Madžarov. To je še en razlog več, da ohranja prijateljske odnose z ruskim voditeljem.

Orbán sprejema tudi ukrajinske begunce, skupaj z drugimi državami, ki mejijo na Ukrajino na zahodu in jugu. Glede na skoraj enoten animus proti njemu, mu le redko pripisujejo zasluge za to prijaznost. Ni presenetljivo, da so mediji malo povedali o »največji demokraciji na svetu«, Indiji, ki prav tako kupuje energijo od Rusije in ostaja očitno nevtralna v rusko-ukrajinskem konfliktu. Za to pomanjkanje ogorčenja obstaja dober razlog. Ker je Indija pretežno nekrščanska, leži zunaj Zahoda in ima relativno temnopolto prebivalstvo, mediji te države ne bodo držali istega standarda osebnih računalnikov kot nebudna zahodna država.

"Liberalno-demokratski" vladajoči razred je sledil Orbánu zaradi drugih napak, ki so prispevale k njegovemu ugledu "avtoritarnega voditelja". Ne zavzame vedno politično korektnih stališč: na primer ne dovoli, da bi njegovo državo preplavili muslimanski migranti, ki bi lahko zagotovili »bogatitev«, vztraja na ogorčenje The Guardiana aprila 2020, da se dojenčki registrirajo glede na njihovo biološko identiteto in uspelo mu je doseči referendum, ki je bil sprejet z veliko večino proti indoktrinaciji LGBT madžarskih šolskih otrok. Takšna dejanja potrjujejo Orbánovo neprimernost za pripadnost liberalno-demokratski skupnosti, čeprav ni dokazov, da bi mu to sploh bilo mar. Vemo, da je Joe Biden Orbána in poljsko vlado vsaj enkrat označil za »totalitarne«, a glede na dodaten vir te žalitve ga Orbán morda ne bo upošteval.

Skratka, nedelja je bila čudovit dan za »demokracijo« in zasluženo slab dan za »liberalno demokracijo«.

Eljen Orbán!