Enzo Pellegrin

Če bi danes pozvali Ennia Flaiana, da se o vojni v italijanskem mainstreamu izreče, bi se zagotovo oglasil z enim od svojih presenetljivih paradoksov:

"Name ne naredi vtis toliko, kar vidim ali preberem, ampak tisto, kar slišim: ta neznosen hrup krempljev, ki plezajo po steklu."

Na zvočnikih medijske hegemonije se je v enotnih omrežjih predvajala obramba, za vsako ceno, besed in dejanj ukrajinske vlade, ne glede na sredstva, ki jih ta uporablja, vse glede na drago militarizacijo celotne Evrope, že itak v hudi stiski z gospodarsko krizo.

Okusni intervju s poveljnikom bataljona Azov, ki ga sestavljajo nacionalisti ukrajinske ultradesnice, ki priznava, da svojim vojakom "bere Kanta", pojav skupine "Kijev kliče", ki poje z Banderasovimi majicami, odkrili več kot en živec prevladujoče pripovedi.

Ko se je izkazalo, da politični konj, na katerega se stavi, omogoča neprimerljivo dostopnost organizacijam, ki jih navdihujejo nacizem, etnični nacionalizem, sodelavci Tretjega rajha, ki so jih častili kot »nacionalne heroje« s spomeniki, se je začela tekma za zanikanje dokazov, za zmanjšanje pojava, ki ga ukrajinska vlada najprej noče zmanjšati ali uporabiti tolažilnih in upravičevalskih pripovedi, ločenih od realnosti, kot je ta, da »nacisti obstajajo na obeh straneh".

To je treba narediti kot običajno predpostavko, ki je v teh časih nujna, da ne bi videli lastnega razmišljanja, delegitimiziranega v tifus: narava Rusije, ki jo vodi Putin, je očitno oligarhični režim, v katerem prevladujoči zgodovinski blok (sestavljen iz političnega bloka, ki je zaveznik do natančnih zasebnih gospodarskih blokov in pod nadzorom države) uporablja vsa orodja propagande, družbenega upravljanja in represije za ohranjanje oblasti. Nihče ne more zanikati, da je vsaka oblika politične alternative izpostavljena močni represiji, tudi če gre za zahtevanje preprostega demokratičnega dostopa.

Lahko pa bi rekli, da takšen avtoritarni tečaj danes ne deluje samo v Rusiji, ampak že dolgo zaznamuje skoraj vse zahodne narode, ki bi ga radi cenzurirali. Naše obale so tudi dom moči, ki jo upravljajo na način, ki je vse bolj neodvisen od resničnih demokratičnih mehanizmov, bodisi močnih ljudi – ali klanov – kot na Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji, Romuniji, plutokratskih in oligarhičnih stebrov kot v ZDA ali tehnokratskih elit kot naprimer v Italiji. Če Rusija v Čečeniji pokaže nepredstavljivega Khadirova, se je treba vprašati, ali klani Kosova, Orbana ali Erdogana niso enako nepredstavljivi. In človek bi lahko nadaljeval.

Vendar to ni bistvo. Ko se vrnemo v Ukrajino, nikoli prej v državi, v Rusiji ali na Zahodu, nismo videli take okretnosti, kulturne in politične teže, zaupane političnim organizacijam, ki očitno črpajo navdih iz ideologij, karakterjev, svetovnih nazorov, izrecno fašističnih ali nacističnih. Besede in dela, ki bi bili v nemškem kazenskem zakoniku čisti zločin opravičila za Tretji rajh ali predmet prepovedi, vsaj do polovice razveljavitve s sodbo Zveznega vrhovnega sodišča z dne 17. januarja 2017 , ki je zavrnila zahtevo za prepoved NPD (neonacistične stranke), le zaradi minimalnega volilnega pomena.

Kljub temu, da so se na celotnem območju Vzhodne Evrope znova rodila gibanja, ki jih navdihuje etnični nacionalizem ali oživljani navdihi panslavizma, si ne v Moskvi ne na ultraatlantski Poljski še nihče ni dovolil, da bi odprl spomenike in praznoval kot narodni heroj, sodelavec grozot Tretjega rajha in njegovega SchutzStaffela, kot je Stepan Banderas. V istem smislu nikoli nismo šli tako daleč, da bi v redno vojsko vključili paravojaške milice, ki so jih oblikovale neonacistične skupine, ki svoje hierarhe slavijo kot junake odpora, tudi ko se je njihova dejanja v vojnem času izkazala za resnične zločine, kot npr. kot jemanje civilnih talcev v mnogih zadnjih vojnih scenarijih ali v mirnem času, kot je pokol Sindikalnega doma v Odesi.

Če pa pripoved o očitno izpovedanem fašizmu ne bi bila dovolj, bi bilo dovolj, da smo pozorni na prakse in zakone, ki sta jih neposredno uvedla predsednik Ukrajine in njegova vlada v preteklosti in v zadnjem času.

Od zore po državnem udaru leta 2014 so bili komunisti prepovedani (od leta 2015 bodo po zavrnitvi pritožbe zoper prepoved trajno prepovedani). Z odlokom pred dnevi je bilo v DZ prepovedanih kar 10 opozicijskih strank (ki predstavljajo 20 %): (vas to spominja na Nemčijo 30-tih let ali pa morda na Slovenijo zadnjih nekaj dni?)

Opozicijska platforma

– Za življenje (43 poslancev), Panukrajinska unija »Očetovstvo« (26 poslancev), Opozicijski blok (6 poslancev), Šarijeva stranka (imenovana po blogerju, ki jo animira), leva opozicija, Zveza levih sil, ukrajinski napredni socialist Stranka, socialistična stranka Ukrajine, socialisti in blok Vladimirja Salda, ki je imel v rusinski radi še 43 poslancev.

Hkrati je bila vsa nacionalna komunikacija zapuščena z združitvijo televizijskih omrežij v enotno omrežje pod vladnim nadzorom.

Tovrstne ukrepe lahko primerjamo s tako imenovanimi fašističnimi zakoni: zakonom, ki je tisk zavezoval k odgovornemu direktorju prefekturno-vladne odobritve (1926) in institucionalizacijo Velikega sveta fašizma kot najvišje ustavne oblasti Kraljestva (1928).

V zvezi z vprašanjem Doneckega Basseina zagotovo ni sum, da je separatizem do neke mere instrumentalizirala ruska vlada v skladu s svojimi interesi. Vendar še nimamo ustreznih dokumentov, da bi ugotovili, kakšna je bila vloga Rusije v teh političnih procesih.

Po drugi strani pa imamo dovolj elementov, da opazimo, da je domnevna ukrajinska reakcija imela obliko vojne, ki je trajala osem let.

Ofenzivo na ukrajinsko vlado so izvedle ultranacionalistične in paravojaške formacije z metodami, ki so bile namenjene uničenju etničnega in/ali kulturnega izraza (ruskega in rusko govorečega), s pokolom, ki je po najbolj konservativnih ocenah ( Poročilo Visokega komisarja ZN za begunce) zadeva najmanj 3404 civiliste (brez »dela«, ker se za take štejejo civilisti) in 6500 separatističnih upornikov. Osemletna vojna, ki jo mainstream rad definira z nizko intenzivnostjo, vsekakor pa z visokimi številkami.

Preganjanje teh populacij s strani fašizma in nacizma je navdahnjeno sprožilo številne protinatise reakcij in solidarnosti ter spodbudilo številne iskrene antifašiste, da so v imenu iskrenega ideala hiteli na pomoč napadenemu prebivalstvu, in nenavadnega in preglednega poguma, kakršen je bil v primeru komunista iz Benečije Edyja Ongaroja, ki se ga danes spominjajo njegovi tovariši iz Kolektivne Rdeče zvezde severovzhod in sporočila različnih organizacij, tudi znotraj garnizona proti vsaki imperialistični vojni.

Ukrajinska vlada nikoli ni naredila skrivnosti o svoji volji, da bi »ukrajinizirala« ozemlje neodvisnih republik z ukrepi za prepoved ruskega jezika, ki jim je sledila vojaška konfrontacija, dejanji, katerih cilj je deportacija rusko govorečega prebivalstva z načini, ki spominjajo na požgane hiše Srbov na hrvaških ozemljih ali italijansko okupacijo Jugoslavije z razlastitvijo dežel Slovencev in Hrvatov ter prepovedjo govorjenja jezikov, ki niso italijanski.

Ob vsem tem, pa naj je vojna neopravičljiva, ne glede na to, kolikor je – kot skoraj vedno je – izraz konfliktov med imperialističnimi interesi, kaj potrebujejo nekateri samozvani antifašisti v našem institucionalni politiki, da bi  razumeli nesprejemljivo etnično in fašistično naravo ukrajinskega nacionalizma? Kaj je potrebno, da ga ne zamenjamo z Odporom in razkrijemo vojno hujskaški in samomorilski projekt podhranjevanja trenutnega konflikta s pošiljanjem orožja in nepremišljenim povečevanjem vojaških izdatkov, brez kakršnega koli razmišljanja o ciljih takšne obrambne politike?

Nezmerne poskuse italijanske televizije, da počloveči ali razčisti običaje tega razširjenega in nepopravljivo gnusnega nacizma, bi lahko zavrnili s šalo, ki bi opisala njihov smešen odgovor: »V redu so nacisti, vendar so »naši« nacisti….«. Vendar si to vprašanje zasluži resnejši razmislek, saj gre za odnos, ki vpliva na prihodnost evropskih delavskih razredov, ki nosijo breme škode vojaškega in gospodarskega vojskovanja.

Tako smešno vztrajanje pri slikanju osla kot zebre razkriva veliko resnejši simptom v zahodnih vladajočih razredih: nezmožnost branja in razumevanja dogodkov, ki se dogajajo onkraj lažne zavesti prevladujočih ideologij. Vse to je povezano z nezmožnostjo uporabe učenja ali predlogov, ki bi lahko izhajali iz preteklih zgodovinskih procesov.

Takšna nezmožnost bi se po mnenju nekaterih zgodovinarjev zgodila večkrat v zgodovini nasprotujočih si blokov. Ko so se konec leta 1979 ZDA odločile namestiti novo jedrsko orožje v petih evropskih državah, je takratna ZSSR za vojaško obrambo v povprečju porabila že 12 % svojega BDP.

Izjemna številka, če je sorazmerna s proizvedenim bogastvom, če upoštevamo, da so ZDA same porabile 9 % svojega BDP samo leta 1963. Socialistični blok je trpel tudi zaradi potrebe po zadolževanju zahodnih držav zaradi uvoza hrane in včasih, kot v primeru Vzhodne Nemčije, tudi zaradi potreb po energiji.

Skoraj vse države članice Varšavskega pakta so bile zaradi nuje močno podprte s sovjetskimi financami in so se žal bile hkrati prisiljene močno zadolževati zahodnim državam, hkrati pa so sprejele politiko žrtvovanja za poplačilo dolgov. Politika, ki je povzročila družbeno nezadovoljstvo in odprla pot za infiltracijo zahodnih tajnih služb pri ustvarjanju protestnih gibanj, kot je na primer tisto Lecha Walese, ki so se financirala tudi s pranjem umazanega denarja iz skritih centrov moči, ki sta jih vodila Banco Ambrosiano in Vatikan.

V takih razmerah je oborožitvena tekma pod vodstvom ZDA vodila v postopno oslabitev in uničenje sovjetskega bloka.

Zahodna Evropa danes trpi zaradi podobnih težav in velike odvisnosti od več nasprotujočih si blokov v svetu. Iz zgodovinskih razlogov vstavljena v vojaško vazalstvo, ki ga vodi ameriški imperij, pa ugotavlja, da je njemo gospodarsko ravnovesje močno odvisno od drugih blokov, tako za energetske potrebe, tako za izvoz/uvoz industrijskih izdelkov. Njeno gospodarstvo in socialni substrat sta bila močno ogrožena zaradi pretekle gospodarske krize in ni tako nesmiselno domnevati, da bi nova politika ponovnega oboroževanja vodila v nov politični samomor evropskih subjektov, ki bi se na koncu iztrošili v imenu interesov otoške varnosti (in tudi gospodarske) Združenih držav.

To hojo po ostrini noža so dobro razumeli pretekli politični vladajoči razredi, ki so si prizadevali obvladovati to težko ravnovesje. Pred dnevi vseprisotni Zelenski ni zamudil niti napada na Angelo Merkel zaradi njene pretekle domnevno proruske politike.

Nekdanji Bundeskanzlerin je rusinskemu predsedniku odgovoril, da je bilo "prav Ukrajino izključiti iz Nata", kot priča, da se Evropa dobro zaveda potrebe po uravnoteženju moči. Še več, ostanek te pretekle politike je bil viden tudi znotraj te krize, s stališči Francije in Nemčije.

WSJ je pred kratkim razkril, da je Sholtz Zelenskemu posredoval načrt in extremiis, ki vsebuje ruske zahteve, in ga obvestil, da so zahodne informacije zagotovo dale načrt invazije, če dogovora ne bi našli, kljub dejstvu, da ao se pred celotnim medijskim svetom izrekli, da so prepričani v nasprotno. Zelensky je kot dober ojačevalec Natovih interesov zavrnil. Evropska vztrajnost do teh nerazumnih in neprijetnih stališč je prispevala k ustvarjanju tega, kar se je potem zgodilo.

Zato absurdno medijsko poročanje o besedah ​​in dejanjih ukrajinskih voditeljev razkriva osupljivo kratkovidnost sedanjih evropskih vladajočih razredov. Takšen odnos je tako absurden, ko se konča s sprejemanjem politike rusofobije (preganjanja ruske kulture, ki ni Putinova kultura), popolnoma podobne smešnim prizadevanjem, da bi francosko in anglosaksonsko kulturo odstranili iz italijanskega intelekta, ki jih pri nas izvaja mala učiteljica iz Predappia. Tukaj nismo pri »naših fašistih«, tukaj postanete fašisti v celoti, brez članske izkaznice.

V času pisanja tega članka divja medijska vojna s častnim gostom, neizogibnim vojnim zločinom, ki se vedno pojavlja v tovrstnih konfliktih. Vsaka stran je v osnovi prepričana o krivdi druge ali o očitnih izmišljotinah druge strani po logiki, ki je v času medijske in vojaške vojne ni mogoče podpreti s sprejemljivo oceno dejstev, ker dejstva v tem času je težko – če ne celo nemogoče – ugotoviti in ovrednotiti, zaradi dela obeh strani v sporu.

Vendar pa ena gotovost vedno ostaja: vojne, zlasti imperialistične vojne, vedno prinesejo s seboj vsako vrsto groze, saj je v vojnah vsaka meja barbarstva po definiciji prekinjena. Težo imperialističnih spopadov skoraj v celoti nosijo ljudski razredi, medtem ko prednosti postopoma uživajo vladajoči razredi, v scenariju, v katerem sta na obeh področjih beseda demokracija in interes ljudstva le marionete, ki se premikajo žetev žrtvovanja izkoriščanih razredov, ki jih bodo morali znova narediti, da bodo bogastvo, ki ga proizvedejo, upravljali in si prisvojili bloki ekonomske in politične moči.

»Glavni sovražnik« je v tem primeru neorganiziranost izkoriščanih razredov po lastnih neodvisnih interesih. Kjer se ti organizirajo, kot v primeru bojkota delavcev v Pizi ali grških železničarjev proti pošiljanju orožja v Ukrajino, se imperialistični vojni nasprotuje, ne da bi se bilo treba popustiti interesom ene od strank v konfliktu.

Zahteva, ki jo danes predlagajo italijanski vladajoči razredi, je obramba demokracije, ki je vztrajajo, da je ne podelijo s podporo etničnega in fašističnega nacionalizma, s preoborožitvijo, ki bo vodila v samomor gospodarstva na ramenih priljubljenih in izkoriščanih razredov.

Dovolj za odgovor: ne, hvala!