Dolgo casa so bile reke nase domovine le nekje v spominu in so bile po obcutku zasidrane le znotraj meja nase Avstrije. Zdaj pa spoznavamo, da lahko reke tudi povezujejo, predvsem tam, kjer so bile meje ze nekdaj absolutne locnice. Za reko, za vodo pa je povezovanje pravzaprav samoumevno. Tam narava ne pozna nikakrsnih meja, pa ceprav mejo vcasih potegnejo vzdolz reke. Tudi most je simbol, ki naj bi povezoval, kajti vemo, da si delimo usodo na obeh bregovih reke. Nasa okrepljena zavest pri okoljskih problemih je pripeljala k temu, da se ze dolgo zavedamo skupnih znacilnosti na tem podrocju. Padec zelezne zavese je pripeljal do tega, da nas nic vec ne ovira obcutiti te skupnosti
tudi na vseh drugih podrocjih zivljenja. Pustimo torej, naj nas voda, valovi, reka in veletok nesejo naprej, navsezadnje v skupno prihodnost.
Mura izvira v Avstriji in tece skozi celo vrsto dezel, s katerimi smo bili zgodovinsko dolgo povezani in smo to pravzaprav zopet. Ime je dala celim pokrajinam, kot so Mur-Boden, Prekmurje v Sloveniji itd. Zdaj je treba te skupne znacilnosti ponovno odkriti in slednjic tudi oblikovati v celoto. Zavedati se moramo tudi skupne usode, ki se kaze v veliki reki z zdruzevanjem mnogih rek. S tem ni misljena le kultura krajine, temvec tudi kultura duha in razmisljanja. Pestrost, ki jo dozivi reka, ko tece ne le skozi razlicne krajine, temvec tudi skozi razlicne dezele in mimo razlicnih kultur, pa kaze, da je na koncu skupen cilj. Ne doseze le Crnega morja, temvec tudi skupnost usode, ki postaja v teh letih vedno bolj ocitna, navsezadnje tudi zaradi globalizacije.
Zaradi zelezne zavese se dandanes nasi sosedje vzdolz Donave in njenih pritokov veliko bolj zavedajo skupnega prostora kot mi. Pripadnost Zahodu je pripeljala do tega, da so generacije pogosto izgubile obcutek, da se nas nasi sosedje vzdolz rek sploh kaj ticejo. Z zanimanjem pa tudi s skrbjo lahko opazujemo, da v drugih dezelah o tej skupnosti pogosto vedo vec, kot ve dandanes mlada generacija pri nas.
Kaksne so ovire na tej poti? Najprej je potrebno preoblikovanje cilja, ki terja svoj cas. Domnevati, da je dovolj spremeniti nekaj zakonov, vpeljati demokracijo in razglasiti svobodno trzno gospodarstvo, je prevec kratkovidno v primerjavi s spremembami v pol stoletja, ki so se slednjic zgodile tudi v ljudeh. Za to je po eni strani potrebno potrpljenje, po drugi pa tudi dolocen pritisk na sosede, da bi imeli pogum za spremembe. Vsekakor pa ne bi smeli na nikogar kazati s prstom, saj smo tudi mi potrebovali dolgo casa, da smo nekaj ustvarili, pomislimo le na svojo povojno zgodovino ali morda na podrzavljeno industrijo.
Drugi problem je predstava, da obstaja Evropa razlicnih hitrosti. Zelo velika je
nevarnost, da sele sedaj zares nastanejo nove locnice iz nekega izlocevanja, ki so sicer s schengenskimi ali evrodezelami ze davno prisotne, vendar jih je kljub temu treba premagati. Govori se tudi o jedru Evrope, o Evropi koncentricnih krogov, o oseh in drugih vidikih delitve.
Ze dolgo casa se govori o »partnerstvu za Evropo« - zamisel, ki posnema »partnerstvo za mir« zveze NATO. S »programom twinning«, ki je bil razvit v okviru siritvenega procesa Evropske skupnosti, je bil v tej smeri storjen zacetni korak. Razvili naj bi torej recna partnerstva, ki bi lahko delovala v smislu regionalnega sodelovanja dezel Alpe-Jadrana ali tudi podonavskega prostora. S tem bi bilo omogoceno regionalno in lokalno sodelovanje nevladnih organizacij in zasebnih podjetij, ki so v podonavskem prostoru ze aktivna in imajo na voljo
potrebne stike ter omrezja. Zlasti zazeleni sta ekspertiza in vaja. Bodisi na ravni gospodarskih zbornic ali pa pri drugih gospodarskih organizacijah bi bilo treba ustvariti tovrstno izmenjavo informacij in izkusenj. Prav posebej pa bi moralo taksno partnerstvo obstajati pri ekoloskih vprasanjih, saj je voda nasa zivljenjska substanca.
Ekologija je nadaljnja tocka, kajti kakovost vode od avstrijske meje pa tja do Crnega morja je se vedno zaskrbljujoca. Za to skrbijo industrijski obrati, ki sicer nazadujejo, ker niso vec konkurencni, kmetijstvo z nacinom gnojenja in seveda prebivalci vzdolz reke. V okviru ustreznega programa so definirali okrog dvesto »vrocih tock«, ki morajo biti ustrezno obdelane. Znanstveno je pravzaprav vse storjeno, manjka le sistem financiranja. Tako kot je trajalo tudi pri nas pr ek vodnogospodarskegasklada kar nekaj casa, preden smo dosegli
danasnji ekoloski standard, je treba tudi v tem prostoru ustvariti enake instrumente. Sedanji prispevki mednarodne skupnosti ne zadoscajo, saj jih dajejo na primer pri Svetovni banki in pri Global Environmental Facilities le kot dodatek, ne jamcijo pa osnovnega financiranja z dnevnimi obrestnimi merami. Nedvomno pa je ta program nujen.
Nujno bo treba poiskati nacine pa tudi vkljuciti celotno evropsko odgovornost za ta prostor. Mora nam uspeti obvladati ta problem, saj je sicer nasa prihodnost lahko zelo negotova.
Vse to so razlogi, da se tega cedalje bolj zavedamo. Zivljenje ob reki je zivljenje ob reki casa, ki ravno danes zelo hitro odteka, ki ga spremljajo mnoge zahrbtne brzice in ki pogosto pripelje do tega, da se cutimo ogrozene zaradi poplav. Naj se tisti, ki zivijo ob Muri, tega zavedajo – reka sama to namrec ve!