KUGA KORUPCIJE

Obnavljanje vere v obljubo znanosti

Dr. Judy Mikovits & Jd. Kent Hackenlively

Predgovor Robert F. Kennedy ml.

Children‘s Health Defense

Skyhorse publishing 

Avtorske pravice © 2020 by Kent Heckenlively and Judy Mikovits Avtorske pravice predgovora  © 2020 by Robert F. Kennedy, Jr. Heckenlively, Kent.  

*

Pogumnim, ki se vedno borijo za resnico.

*

Delovati proti vesti ni niti prav niti varno. Zato se ne morem in ne želim odrekati sebi. Tukaj stojim. Ne morem drugače. Bog mi pomagaj, amen.

Iz filma Martin Luther (1953)

*

Poglablja se v sredino te neobvladljive korupcije, ki pred javnostjo skriva znanstvene resnice, ki morda nasprotujejo korporativnim ekonomskim interesom

dr. Luc Montaigner 

Nobelov nagrajenec v letu 2008 za dosežek izolacije retrovirusa HIV

*

Kent Heckenlively in Judy Mikovits sta nov dinamičen duo, ki se bori proti korupciji v znanosti

Ben Garrison

politični satirik št.1 v ZDA

*

PREDGOVOR

Moralni pogum in naša skupna prihodnost

Robert F. Kennedy ml.

"In vendar se premika!" Galileo je zašepetal te kljubovalne besede leta 1615, preden je zapustil sodišče rimske inkvizicije, pred katerim je zavrnil svojo teorijo, da se Zemlja - nepremično središče vesolja po tedanji pravovernosti - vrti okoli sonca. Če se ne bi odpovedal tej ideji, bi njegovo življenje bilo izgubljeno. Radi mislimo o Galilejevem boju kot o čudnemu artefaktu temne, nevedne in tiranske dobe, v kateri so posamezniki, ki so nasprotovali od oblasti požegnanim praznoverjem, bili resno osebno ogroženi. Zgodba dr. Judy Mikovits kaže, da ta trmasta ortodoksnost, ki jo zagovarjajo farmacevtske družbe in pokvarjeni vladni regulatorji zaradi zaščite moči in dobička, ostaja prevladujoča sila v znanosti in politiki.

Vsekakor je bila dr. Judy Mikovits po vseh kriterijih med najbolj izurjenimi znanstveniki njene generacije. V strokovno znanost je vstopila iz univerze v Virginiji z diplomo iz kemije 10. junija 1980, ko je kot kemik za proteine pričela delati v Nacionalnem inštitutu za raka (NCI), na življenjsko pomembnem projektu za prečiščevanje interferona. Kakovost njenega dela in njeni zanesljivi genialni prebliski so jo kmalu pripeljali na sam vrh sveta znanstvenega raziskovanja pod moško dominacijo. 

Pri NCI je Mikovits začela svoje dvajsetletno sodelovanje z dr. Frankom Ruscetti-jem, pionirjem na področju retrovirologije pri ljudeh. Medtem ko je vodil laboratorij Roberta Galla leta 1977, je Ruscetti ustvaril znanstveno zgodovino, ko je skupaj z Berniejem Poiesz-om odkril prvi človeški retrovirus HTLV-1 (virus T-celične levkemije pri ljudeh). Retrovirus je "prikrit virus", ki podobno kot HIV, vstopi v gostitelja, ne da bi opozoril imunski sistem. Potem lahko dolga leta mirujejo, ne da bi povzročili škodo.

Po navadi retrovirusi, predno človeka ubijejo, uničijo njegov imunski sistem. Rezultat tega je, da mnogi retrovirusi povzročajo raka. S povečanjem razumevanja vedenja retrovirusov, sta sodelovanje Ruscetti-ja in Mikovits-eve in njena nagrajena doktorska disertacija pri Univerzi Georga Washington-a leta 1991, spremenila paradigmo HIV-AIDS zdravljenja, kar je to bolezen spremenilo iz smrtne obsodbe v obvladljivo stanje.

Od vsega začetka je bila največja ovira za karierno napredovanje dr. Mikovits njena znanstvena integriteta. Vedno jo je postavila pred osebne ambicije. Judy Mikovits ni nikoli hotela širiti v javnosti zdravstvenih nasprotij. Ni se imela za odpadnico oz revolucionarko. Njeni sorodniki so večinoma delali v vladi ali izvršilni oblasti. Verjeli so v temeljna ameriška načela, kot so trdo delo, spoštovanje avtoritete in predvsem resnica. To ozadje ji je onemogočilo, da bi opustila prirojene visoke standarde poštenosti in integritete, tudi ko so postali ovira. 

Po odhodu iz Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) je delala za Upjohn, kjer je vodila projekt za dokaz varnosti njihovega govejega rastnega hormona. Ko je Mikovits-eva odkrila, da formula podjetja lahko povzroči predrakave spremembe v človeških celičnih kulturah, je zavrnila direktna naročila od šefa, naj skrije svoja odkritja. Mikovits-evo razodetje je navajalo, da bi prisotnost tega hormona v mleku, pri ženskah, ki so ga pile, lahko povzročila raka dojk. Njena zavrnitev, da odstopi od te trditve, je povzročila odhod iz Upjohna in vrnitev v NIH in na podiplomsko šolanje. Judyina vojna v zvezi z govejim rastnim hormonom pa je povzročila, da je Upjohn sčasoma opustil ta izdelek.

Leta 2009 sta Mikovits, ki je bila na akademiji in Ruscetti, ki je bil še na NCI, vodila ekipo, ki je odkrila močno povezanost med predhodno neznanim retrovirusom in mialgičnim encefalomielitisom, splošno znanim kot sindrom kronične utrujenosti. Predvidevajo, da je ta retrovirus povezan tudi z nekaterimi krvnimi raki. Sodelavci so ga poimenovali ksenotropni virus povezan z mišjo levkemijo (Xenotropic Murine Leukemia Related Virus -XMRV), ko so ga prvič odkrili nekaj let prej v zaporedjih DNK pri raku prostate.  

Zdravniška skupnost se je skeptično ukvarjala s sindromom kronične utrujenosti, ki prizadene predvsem ženske, odkar se je pojavil sredi osemdesetih let. Zdravstvena stoka se mu je posmehovala, imenovala ga je "japi gripa" in pripisovala ga je prirojeni psihološki krhkosti kariernih žensk, ki delajo v korporativnih ekosistemih pod velikim pritiskom. Dr. Mikovits je našla dokaze o retrovirusu pri približno 67% žensk, obolelih zaradi sindroma kronične utrujenosti in pri manj kot 4 % zdrave populacije.

 8. oktobra 2009 sta Mikovits in Ruscetti objavila svoje eksplozivne ugotovitve v reviji Science, kjer sta opisala prvo izolacijo nedavno odkritega retrovirusa XMRV in njegove povezave s sindromom kronične utrujenosti oz. mialgičnim encefalomielitisom (ME/CFS). Njeno razkritje o ME/CFS je takoj sprožilo jezno reakcijo ljubosumnih centrov moči na področju raka, ki so se trmasto upirali znanosti, ki je raka in nevroimunske bolezni pripisala virusom. 

Naprotovanje stroke se je še okrepilo, ko je nadaljenje raziskovanje dr. Mikovits pokazalo, da je novi retrovirus, ki je bil prvotno najden na miših, nekako skočil v človeka s kontaminiranimi cepivi. Še bolj mučno je postalo za medicinsko stroko, ko je raziskava dr. Mikovits pokazala, da je veliko bolnic, okuženih z retrovirusom XMRV, imelo otroke z avtizmom. Zaradi suma, da se XMRV lahko prenaša od matere na otroka, tako kot retrovirus HIV, je dr. Mikovits testirala sedemnajst otrok. Pri štirinajstih je našala dokaze o virusu. Te ugotovitve so bile skladne s poročili staršev o avtistični regresiji otroka po cepljenju. Poznejše študije so povezale retrovirus XMRV z epidemijami levkemije, raka prostate, avtoimunskih bolezni in z eksplozijo Alzheimerjeve bolezni.

Še huje je, da so raziskave odkrile tudi široko okužbo z XMRV v oskrbi s krvjo in izdelkih iz krvi. Glede na njene raziskave in ugotovitve drugih se je zdelo, da 3 - 8 % populacije zdaj prenaša virus - XMRV je postal del človeške ekologije, ki se prenaša z matere na otroka "in vitro" ali skozi materino mleko. Podatki Mikovits-eve kažejo, da ima več kot deset milijonov Američanov ta virus kot tempirano bombo, kar je  potencialna grožnja, veliko večja od epidemije HIV-AIDS-a.

Januarja 2011 je ta šokantna odkritja objavil strokovnjak za HIV-AIDS Ben Berkhout v reviji Frontiers in Microbiology. On je vključil dokaze dr. Mikovits, da je verjetni vektor za okužbo ljudi bilo mišje tkivo, uporabljeno v proizvodnji cepiv. Judy pa ni vedela, da je njen soavtor te knjige, Kent Heckenlively, neodvisno od nje odkril objavljene medicinske raziskave, ki kažejo, da je bil prvi zabeleženi izbruh sindroma kronične utrujenosti (ME/CFS) med 198 zdravniki in medicinskimi sestrami v losangeleški okrožni bolnišnici v letih 1934– 1935, po prejemu injekcije s poskusnim cepivom proti otroški paralizi, ki je bilo vzgojeno na možganskih tkivih miši. 

Dokazi dr. Mikovits so grozili s finančno katastrofo svetu farmacevtskih družb zaradi malomarne uporabe živalskih celičnih kultur za proizvodnjo cepiv in drugih farmacevtskih izdelkov. Njene ugotovitve so v celoti ogrozile več milijard dolarjev prihodkov veje medicine, ki uporablja "biološka zdravila", ki so odvisna od živalskih tkiv in izdelkov. 

Farmacevtska podjetja in njim podrejeni regulatorji so sprožili nesramna obrekovanja proti dr. Mikovits in dr. Ruscetti-ju, in napadali so ju z vseh strani. Revija Science je močno pritiskala na dr. Mikovits, da bi umaknila članek iz oktobra leta 2009. Septembra 2011 je Inštitut Whittemore Peterson na univerzi v Renu, Nevada, odpustil Judy iz njene fakultetne službe. Judy in njena družina so opazili grozeče moške, ki so Judy spremljali z dostavnimi tovornjaki in druge incidente, ki so kazali, da je bila pod nadzorom. V enem incidentu, je skupina razbojnikov (angl: burley thugs) obkrožila njen dom in jo prisilila, da je zbežala v čolnu. Potem ko je pobegnila, so vdrli v njen dom in trdili, da delajo za vlado.

Novembra je policija iz Venture brez naloga aretirala Judy in bila je v zaporu pet dni brez varščine. Policija jo je preiskala hišo od vrha do dna in povsod raztresla njene papirje. To istega dne so policaji vdrli v dom njene prijateljice Lilly in jo prisilili, da je več ur sedela na stolu, medtem ko so preiskali hišo. Uradniki ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje so povedali policiji v Nevadi, da je dr. Mikovits je nezakonito vzela svoje raziskovalne zapise iz njihovega laboratorija. To je bila izmišljena obtožba. Kot glavna preiskovalka v dveh državnih donacijah, je bila dr. Mikovits dolžna obdržati vse raziskovalne dokumente. 

Poleg tega je Judy 29. septembra pustila vse svoje zvezke v njeni pisarni na univerzi. Istega dne je nekdo nezakonito vlomil v njeno pisarno, odstranil zvezke in jih nekako prinesel v omaro njenega doma, očitno zato, da bi jo obtožili. Tedne pozneje, ko je bila Judy v zaporu, je njen mož David našel zapiske, lepo zapakirane v platneno torbo za plažo, v zatemnjeni omari v njenem domu v Južni Kaliforniji. David jih je nejevoljno odpeljal v zapor po polnoči in jih nato izročil policiji v Venturi.

Medtem ko je bila v zaporu, je bivši Judin šef povedal njenemu možu in dr. Ruscetti-ju, da če bi podpisala opravičilo in priznala, da je njena objava bila napačna, bi jo policija izpustila iz pripora in lahko bi rešila svojo znanstveno kariero. Judy je to zavrnila. Noben tožilec ni proti dr. Mikovits nikoli vložil obtožbe, vendar so farmacevtski kartel in njim podrejene znanstvene revije zoper njo sprožile kampanjo blatenja. Manj kot dve leti prej pa jo je revija Science slavila. Potem je isti časopis objavil članek proti njej in umaknil njen znanstveni članek. 

Judy je izgubila zvezne dotacije, pri katerih je bila glavna preiskovalka. Bankrotirala je med iskanjem dela in poskusom povrnitve dobrega imena. Znanstvene revije, očitno pod nadzorom Big Pharme, so zavrnile objavljanje njenih prispevkov. Izključili so jo iz knjižnic Nacionalnega inštituta za zdravje. Kljub porabi na stotine in tisoče dolarjev pravnih honorarjev, ji ni uspelo dobiti dneva na sodišču. Ameriški državni tožilec v Nevadi je zadevo leta dolgo hranil kot „zapečateno". Lažniva dejanja uslužbencev javnega zdravstva na najvišjem nivoju (Health and Human Services) so bila dejansko učinkovita pri preprečevanju njene zaposlitve.

Preganjanje znanstvenikov in zdravnikov, ki si upajo izzvati sodobne ortodoksnosti, po Galileu ni ponehalo: to je bila vedno in je še danes poklicna nevarnost. Henrik Ibsenova igra iz leta 1882, Sovražnik ljudi, je prispodoba za pasti znanstvene integritete.

Ibsen pripoveduje zgodbo zdravnika na jugu Norveške, ki odkrije da so bila priljubljena javna kopališča v njegovem mestu pravzaprav vir okužbe obiskovalcev, ki so jih uporabljali zaradi pomlajevanja. Izpusti iz lokalnih usnjarskih delavnic so okužili zdravilišča s smrtonosnimi bakterijami. Ko je zdravnik objavil informacije o tem, so ga zasmehovali lokalni trgovci, ki so se jim pridružili vladni uradniki, njihovi zavezniki v "liberalno usmerjenem neodvisnem tisku" in druge finančno zainteresirane stranke. Zdravstveni organi so mu odvzeli zdravniško licenco, meščani pa so ga sramotili in ga poimenovali "sovražnik ljudstva".

Ibsenov izmišljeni zdravnik je doživel tisto, čemur družboslovci pravijo "Semmelweisov refleks." Ta izraz opisuje odboj oz. nasprotovanje, s katerim medicinska in znanstvena skupnost ter pridruženi finančni interesi pozdravijo nove znanstvene dokaze, ki so v nasprotju z uveljavljeno znanstveno paradigmo. Refleks je lahko še posebej močan v primeru, ko nove znanstvene informacije kažejo na to, da so uveljavljene medicinske prakse dejansko škodljive za javno zdravje. 

To je bila resnična težava madžarskega zdravnika Ignaza Semmelweisa, ki je navdihnil izraz in Ibsenovo igro. Leta 1847 je bil dr. Semmelweis izredni profesor v dunajski porodnišnici v Splošni bolnišnici, kjer je približno 10 odstotkov žensk umrlo zaradi vročine "porodne postelje" (puerperalne sepse). Na podlagi teorije, da bi čistost lahko ublažila prenos "delcev", ki povzročajo bolezni, je Semmelweis uvedel prakso obveznega umivanja rok za pripravnike med opravljanjem obdukcij in rojevanjem.

 Stopnja smrtne ppoporodne vročine je takoj padla na približno 1 odstotek. Semmelweis je te ugotovitve objavil. Namesto da bi postavili kip Semmelweisu, je medicinska skupnost, nepripravljena priznati krivdo za poškodbe toliko bolnikov, izgnala zdravnika iz medicinske stroke. Njegov bivši kolegi so prevarali dr. Semmelweisa, da je leta 1865 obiskal duševno ustanovo, kjer so ga obdržali proti njegovi volji. Semmelweis je skrivnostno umrl dva tedna pozneje. Desetletje zatem je teorija o mikorbih Louis Pasteurja in delo na bolniški higieni Josepha Lister-ja potrdilo ideje Semmelweisa. 

Sodobnih analogij je veliko. Herbert Needleman z Univerze v Pittsburghu je doživel Semmelweisov refleks, ko je v osemdesetih letih razkril strupenost svinca za možgane. Needleman je objavil prelomno študija leta 1979 v New England Journal of Medicine, ki je pokazal, da so otroci z visoko vsebnostjo svinca v zobeh dosegli bistveno slabše rezultate na testih inteligence, pri slušni in govorni obdelavi ter pri meritvah pozornosti. V začetku osemdesetih let sta svinčena in naftna industrija (osvinčen bencin je bil donosen naftni proizvod) mobilizirali podjetja za odnose z javnostmi ter znanstvene in medicinske svetovalce, da bi uničili raziskave in verodostojnost Herberta Needlemana.

Industrija je pritiskala na Agencijo za varstvo okolja, Urad za znanstveno integriteto pri Nacionalnem Inštitutu za zdravje in na Univerzo v Pittsburghu, da sprožijo preiskave proti Needlemanu. Nazadnje sta  zvezna vlada in univerza opravičili Needlemana. Toda posledica napadov industrije je bilo uničenje Needlemanove akademske kariere in stagnacija na področje raziskav učikov svinca. Dogajanje je dalo trajno demonstracijo moči industrije, ki uničuje življenje raziskovalcev, ki si upajo dvomiti v varnost njihovih izdelkov.

Podobno se je dogajalo Rachel Carson v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je izpostavila nevarnosti Monsantovega pesticida DDT, ki ga je zdravniška skupnost v tistem času promovirala kot profilaktično sredstvo proti telesnim uši in malariji. Vladni uradniki in zdravstveni delavci, pod vodstvom  Ameriškega zdravniškega združenja, so se pridružili Monsantu in drugim proizvajalcem kemikalij in so združno napadli Carsonovo. Časopisi, povezani z industrijo in priljubljeni mediji so jo omalovaževali in označili kot "histerično žensko."

Industrijske pogovorn oddaje so smešile Carsonovo kot simbol evfemizma lezbijk in neznanstvenosti. Zlobne kritike njene knjige se je pojavile na uredniških straneh v časopisih Time, Life, Newsweek, Saturday Evening Post, US News in World Report ter celo v športi reviji Sports Illustrated. Neizmerno sem ponosen, da je moj stric, ameriški predsednik John F. Kennedy, igral ključno vlogo pri opravičevanju Carsonove. Leta 1962 je on je kljuboval lastni agenciji USDA, podrejeni Monsantu in je imenoval komisijo neodvisnih znanstvenikov, ki je potrdila vsako trditev v Carson-ovi knjigi Silent Spring.

Izkušnje britanske zdravnice in epidemiologinje Alice Stewart ponujajo skoraj popolno analogijo z linčem dr. Mikovits s strani medicinskega kartela. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bila dr. Stewart ena redkih žensk v tem poklicu in najmlajša članica, izvoljena v Royal College of Physicians. Začela je preiskovati visoko stopnjo pojavnosti raka pri otrocih v dobro urejenih družinah, pojav, ki je bil uganka, glede na to, da je bolezen pogosto povezana z revščino in redko z obiljem. Dr. Stewart je objavila članek v reviji The Lancet leta 1956, z močnimi dokazi, da je običajna praksa obsevanja nosečnic z x žarki bila krivec za karcinom, ki bi lahko kasneje prizadel njihove otroke.

Po besedah ​​Margaret Heffernan, avtorice knjige Namerna slepota (Willful Blindness) je ugotovitev dr. Stewart nasprotovala konvencionalni "modrosti" - navdušenju medicinske stroke za novo tehnologijo rentgenskih žarkov - kot tudi podobi zdravnikov o samem sebi, kot ljudem, ki pomagajo bolnikom. Koalicija vladnih regulatorjev, jedrskih promotorjev in jedrske industrije se je pridružila ameriškim in britanskim zdravstvenim ustanovam pri lansiranju brutalnega napada na dr.Stewart. Umrla je leta 2002 v starosti petinpetdeset let in nikoli več ni prejela nobene večje donacije za raziskave v Angliji. Petindvajset let je minilo po objavi dokumentov dr. Stewart, da je zdravstvena stroka končno priznala njene ugotovitve in opustila prakso obsevanja nosečnic z rentgenskimi žarki.

Judy Mikovits je naslednica teh mučencev in dolge vrste znanstvenikov, ki so jih javni uslužbenci kaznovali, izgnali in uničili zaradi zagrešitve krivoverstva proti vladajočim cepivom ortodoksnosti. Doktorka Bernice Eddy je bila nagrajena virologinja in ena najbolj uspešnih znanstvenic v zgodovini Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH). Ona in njena raziskavalna partnerica Elizabeth Stewart sta bili prvi raziskovalki, ki sta izolirali poliomavirus - prvi virus, za katerega so dokazali, da povzroča raka. Leta 1954 je Nacionalni inštitut za zdravje (NIH) prosil Eddy-jevo, naj opravi neposredno testiranje cepiva Salk proti otroški paralizi. Med testiranjem osemnajstih makakov je odkrila, da je Salkovo cepivo vsebovalo živi polio virus, ki je paraliziral opice.

 Dr. Eddy je svoje šefe na Nacionalnem inštitutu za zdravje (NIH) opozorila, da je cepivo virulentno, toda njene pomisleke so zavrnili. Uporaba tega cepiva s strani Cutter Labs v Kaliforniji je povzročila najhujši izbruh otroške paralize v zgodovini. Zdravstveni uradniki so z živim polio virusom okužili 200.000 ljudi; 70.000 jih je zbolelo, bilo je 200 paraliziranih otrok in deset mrtvih.

Leta 1961 je dr. Eddy odkrila, da je opičji virus, ki povzroča raka, SV40, kontaminiral 98 milijonov Salk cepiv proti otroški paralizi. Ko ona vbrizgala virus SV40 novorojenim hrčkom, so glodalci razvili tumorje. Odkritje dr. Eddy se je izkazalo kot neprijetno za znanstvenike, ki so delali na cepivu. Namesto da bi jo nagradili za njeno vizionarsko delo, so ji uradniki Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) prepovedali raziskovanje polio virusa in ji dodelili drugo delo. Nacionalni inštitut za zdravje je zaskrbljujoče podatke skril in nadaljeval z uporabo cepiva. 

 Jeseni 1960 je newyorško društvo za boj proti raku povabilo dr. Eddy, da govori na njihovi letni konferenci. Dr. Eddy je izbrala temo tumorjev, ki jih povzroča polio virus. Vendar je opisala tudi tumorje, ki jih inducira virus SV40 v ledvičnih celicah opic. Njen nadzornik iz Nacionalnega inštituta za zdravje je jezno oštel dr. Eddy, ker je javno omenila svoje odkritje in prepovedal ji je izjave o krizi v javnem zdravju. Dr. Eddy se je zavzemala za objavo svojega dela o virusu v kontaminirani oskrbi s cepivom, kar je povzročilo krizo javnega zdravja. Nacionalni inštitut za zdravje je zaustavil njeno objavo, kar je Mercku in ParkeDavisu omogočilo, da nadaljujejo s trženjem onkogenega cepiva milijonom odraslih in otrok v ZDA. 

 26. julija 1961 je New York Times poročal, da sta Merck in Parke-Davis umaknila cepiva Salk. Članek ni omenil ničesar o raku. Times je poročal o zaostalih knjižničnih globah. Medtem, ko sta farmacevtski podjetji Merck in Parke-Davis, odpoklicali svoja cepiva za otroško paralizo leta 1961, so uradniki Nacionalnega inštituta za zdravje zavrnili odpoklic preostale zaloge cepiv na trgu, ker so se bali slabega učinka na njihov program cepljenja, če bi Američani izvedeli, da jih je PHS (Public Health Service) okužil z virusom, ki povzroča raka. Rezultat tega je bil, da je na milijone nič slutečih Američanov med letoma 1961 in 1963 prejelo kancerogena cepiva.

 
Javna zdravstvena služba (PHS) je nato prikrivala to "skrivnost" še štirideset let. Skupaj je osemdeset in osem milijonov Američanov prejelo cepiva, ki so potencialno vsebovala rakotvorni virus, ki je zdaj postal del človeškega genoma. Leta 1996 so vladni raziskovalci identificirali virus SV-40 v 23 % vzorcev krvi in ​​45% v spermi zdravih odraslih. Šest odstotkov otrok rojenih med letoma 1980 in 1995, je okuženih s tem virusom.

Javni zdravstveni uradniki so dajali milijonom ljudi cepivo, za katero so vedeli, da je okuženo. Kontaminirali so  človeštvo z opičjim virusom in niso hoteli priznati, kaj so storili. Danes se virus SV-40 uporablja v raziskovalnih laboratorijih po vsem svetu, ker je tako zanesljivo rakotvoren. Raziskovalci ga uporabljajo za proizvodnjo najrazličnejših rakov kosti in mehkih tkiv, vključno z rakom mezoteliom in možganskim tumorjem pri živalih. Ti raki so eksplodirali v generaciji baby boom, ki je prejela Salk in Sabin cepiva proti otroški paralizi med letoma 1955 in 1963. Kožni raki so narasli za 70 odstotkov, limfomi in rak prostate za 66 odstotkov, možganski rak pa za 34 odstotkov. Pred letom 1950 je bil mezoteliom pri ljudeh redek. Danes zdravniki diagnosticirajo skoraj 3000 Američanov z mezoteliomi vsako leto; 60 odstotkov testiranih tumorjev je vsebovalo virus SV-40. Danes znanstveniki najdejo virus SV-40 v širokem razponu smrtonosnih tumorjev, med njimi med 33% in 90% možganskih tumorjev, v osmih od osmih ependimomov in v skoraj polovici testiranih kostnih tumorjih.

V zaporednih ukrepih je Nacionalni inštitut za zdravje (NIH) prepovedal dr. Bernice Eddy govoriti v javnosti ali obiskovati znanstvene konference, zadržal je njene dokumente, jo v celoti odstranil iz raziskovanja cepiv in na koncu uničil njene živali in ji odvzel dostop do njenih laboratorijev. Njen zdravljenje še vedno zaznamuje trajni škandal v znanstveni skupnosti, vendar je scenarij Nacionalnega inštituta za zdravje v zvezi z dr. Bernice Eddy postal standardizirani vzorec za zvezne regulatorje cepiv pri njihovem odnosu do disidentskih znanstvenikov na področju cepljenja, ki želijo povedati resnico o cepivih.

Dr. John Anthony Morris je bil bakteriolog in virolog, ki je 36 let delal v Nacionalnem inštitutu za zdravje (NIH) in je bil v 40. letih v Upravi za hrano in zdravila (FDA). Morris je opravljal funkcijo šefa za cepiva pri Uradu za biološke standarde (BBS) pri Nacionalnem inštitutu za zdravje (NIH) in kasneje pri Upravi za hrano in zdravila (FDA), ko je bil Urad za biološke standarde (BBS) premeščen v FDA v 70. letih prejšnjega stoletja.

Dr. Morris je dražil nadrejene s trditvijo, da raziskave, ki jih je izvedla njegova enota, niso dokazale, da je bilo cepivo proti gripi učinkovito pri preprečevanju gripe; predvsem je obtožil nadzornika programa HHS za množično cepljenje proti prašičji gripi predvsem na znanstveno neutemeljeni kampanji strahu in na lažnih trditvah farmacevtskih proizvajalcev. Opozoril je, da je cepivo bilo nevarno in je lahko povzročilo nevrološke poškodbe. Njegov nadzornik iz Centra za nadzor bolezni (CDC) je dr. Morrisa opozoril: "Svetoval bi vam, da ne govorite o tem." Ko so prejemniki cepiva začeli poročati o neželenih učinkih, vključno z Guillain-Barré sindromom, dr. Morris ni spoštoval tega ukaza in je spregovoril v javnosti. Izjavil je, da je cepivo proti gripi neučinkovito in je potencialno nevarno. Rekel je, da ne more najti dokazov, da je ta prašičja gripa bila nevarna ali da bi se širila s človeka na človeka

Uradniki Urada za hrano in zdravila (FDA) so se maščevali tako, da so zaplenili njegovo raziskovalno gradivo, zamenjali ključavnice v njegovem laboratoriju, zamenjali njegovo laboratorijsko osebje in blokirali njegova prizadevanja za objavo svojih ugotovitev. FDA je dodelil dr. Morrisu majhno sobo brez telefona. Kdor ga je hotel videti, je moral dobiti dovoljenje predstojnika laboratorija. Leta 1976 HHS odpustil dr. Morrisa pod pretvezo, da ni uspel vrniti knjižničnih knjig ob roku. Poznejši dogodki so podprli skepticizem dr. Morrisa glede cepiv proti prašičji gripi. Program cepljenja proti prašičji gripi iz leta 1976 je bil tako problematičen, da je vlada prekinila cepljenje, potem ko je cepivo prejelo 49 milijonov ljudi. Med žrtvami cepljenja je bilo 500 primerov Guillain-Barré sindroma, med njimi je bilo 200 ljudi paraliziranih in 33 mrtvih. Poleg tega je bila pojavnost prašičje gripe med cepljenimi sedemkrat večja kot med tistimi, ki niso bili cepljeni.

V New York Times-u je dr. Morris zapisal: "Proizvajalci cepiv proti prašičji gripi vedo, da so brez vrednosti, vendar vseeno nadaljujejo s prodajo. " Leta 1979 je povedal za Washington Post: „To je medicinska nevarnost. . . . Verjamem, da bi morala javnost imeti resnične informacije, na podlagi katerih se lahko odloči, ali bo prejel cepiva. Verjamem pa, da s popolnimi informacijami ne bodo sprejeli cepiva. "

Uprava za hrano in zdravila (FDA) je isti scenarij leta 2002 uporabila za izolacijo, utišanje in odpoved dr. Bart Classena iz vladne službe, njihovega zvezdniškega epidemiologa, ko so njegove obsežne epidemiološke študije, največje dotedaj izvedene, povezale cepiva proti hemofilični infulenci tipa B z epidemijo sladkorne bolezni pri mladoletnikih. Uprava za hrano in zdravila (FDA) je naročila Dr. Classenu, da se vzdrži od objave študij, ki jih financira vlada, prepovedala mu je, da je javno govoril o alarmantnem izbruhu in na koncu so ga odpustili iz vladne službe.

Leta 1995 je Center za nadzor bolezni (CDC) najel doktorja Gary Goldmana, strokovnjaka za računalniško analitiko, za izvedbo največje študije, ki jo je financiral CDC, o cepivu proti noricam. Goldmanovi rezultati na izolirani populaciji 300.000 prebivalcev doline Antelope v Kaliforniji so pokazali, da je cepivo povzročilo nevarne izbruhe noric pri odraslih in da so bili desetletni otroci, ki so prejeli cepivo, bili več kot trikrat bolj dovzetni za pasavec (herpes zoster) kot necepljeni otroci. Pasavec ima dvajsetkrat večjo smrtnost kot norice in povzroča slepoto. Center za nadzor bolezni (CDC) je Goldmanu naročil, naj skrije svoje ugotovitve in prepovedal je objavo njegovih podatkov. Leta 2002 je Goldman v znak protesta odstopil. Svojim šefom je poslal pismo, da je odstopil, ker "nočem sodelovati pri goljufiji v raziskavah."

Nedavna zdravstvena zgodovina je preplavljena z drugimi primeri brutalnega zatiranja kakršne koli znanosti, ki izpostavlja tveganje cepiv; med žrtvami so briljantni in sočutni zdravniki in znanstveniki kot je dr. Waney Squier, britanski gastroenterolog dr. Andy Wakefield, vztrajna raziskovalna ekipa očeta in sina -David in dr. Mark Geier, italijanska biokemičarka Antionetta Gatti in danski epidimiolog Peter Goetzsche. Vsako pravično društvo bi postavilo kipe tem vizionarjem in jih počastil z lovorikami in vodstvenim položajem. Naši skorumpirani uradniki na področju medicine pa so jih sistematično osramotili in utišali.

V Angliji je nevropatologinja, dr. Waney Squier iz Radcliff bolnišnice v Oxfordu, pričala v več primerih v imenu toženih strank, obtoženih za povzročitev napadov sindroma tresenja otroka. Dr. Squier je verjela, da so v teh primerih cepiva in ne fizična travma povzročili možganske poškodbe dojenčkov. Marca 2016 je Sodišče za zdravnike (Medical Practitioner′ s Tribunal Service-MPTS) obtožilo dr. Squier ponarejanja dokazov in laganja in izbrisali so jo iz medicinskega registra. Dr. Squier se je pritožila na sklep razsodišča novembra 2016. Visoko sodišče v Angliji je razveljavilo odločitev sodišča za zdravnike (MPTS) in je zaključilo: "Odločitev MPTS je na mnogo pomembnih načinov bila napačna."

Profesor Peter Gøtzsche je soustanovil Cochrane Collaboration leta 1993 za odpravo prevelike korupcije objavljene znanosti znanstvenikov farmacevtskih podjetij. Več kot 30.000 vodilnih znanstveniki na svetu se je Cochranu pridružilo kot prostovoljci v upanju, da se bo vrnila neodvisnost in celovitost objavljene znanosti. Gøtzsche je bil odgovoren za to, da je Cochrane postal vodilni neodvisni raziskovalni inštitut na svetu. Leta 2003 je ustanovil je tudi nordijski Cochrane Center. 29. oktobra 2018 so farmacevtski interesi, ki jih je vodil Bil Gates, uspeli odstraniti profesorja Gøtzscheja. Nadzorni svet, ki ga je kontroliral Bill Gates, je odpustil Gøtzscheja iz Cochrane Collaboration, potem ko je objavil utemeljeno kritiko cepiva za rak materničnega vratu (HPV). Leta 2018 je danska vlada pod pritiskom farmacije odpustila prof. Petra Gøtzscheja iz Rigshospitaleta v Københavnu. Njegove ugotovitve o cepivu proti HPV so ogrozile zaslužek farmacevtske industrije.

 Znanost je v najboljšem primeru iskanje eksistencialne resnice. Včasih te resnice ogrožajo močne ekonomske paradigme. Tako znanost kot demokracija se opirata na prosti pretok točnih informacij. Pohlepne korporacije in ujeti vladni regulatorji so dosledno izkazali pripravljenost obračanja, izkrivljanja, ponarejanja in skorumpiranja znanosti, skrivanja informacij in cenzure odprte razprave za zaščito osebne moči in dobička podjetja. Cenzura je usodni sovražnik tako demokracije kot javnega zdravja. Doktor Frank Ruscetti pogosto citira Valerija Legasova, pogumnega ruskega fizika, ki je pogumno prenesel cenzoro, mučenje in grožnje njegovem življenju s strani KGB-ja, da bi razkril svetu pravi vzrok za Černobilsko nesrečo. Biti znanstvenik pomeni biti naiven. Tako smo osredotočeni na svoje iskanje resnice, da ne upoštevamo, koliko malo nas jo dejansko želi najti. Vendar je resnica vedno tam, ali jo vidimo ali ne, ali jo izberemo ali ne. 

 Resnica ne skrbi za naše potrebe in želje. Vseeno ji je glede naših vlad, naših ideologij, naših religij. Ležala bo v čakanju za vse večne čase. " Ta izpoved dr. Judy Mikovits in Kent Heckenlivelya je vitalno pomembna tako za zdravje naših otrok kot za vitalnost naše demokracije. Moj oče (op. prev: Robert Kennedy) je verjel, da je moralni pogum najredkejša vrsta pogumnosti. Redkejši je kot fizični pogum vojakov v boju ali visoka inteligenca. Menil je, da je to življenjsko pomembna kakovost za reševanje sveta.

Če želimo še naprej uživati ​​demokracijo in zaščititi svoje otroke od sil, ki poskušajo monetizirati človeštvo, potem potrebujemo pogumne znanstvenike, kot je dr. Judy Mikovits, ki so pripravljeni govoriti resnico o moči, tudi na račun strašnih osebnih posledic. 

Dr. Mikovits je to knjigo napisala v sodelovanju z odvetniško pisarno, ki hrani dokaze za vse navedbe v tej knjigi.

Film: Doctors in black - Plandemia https://www.bitchute.com/video/P4WwKsrNqGVZ/?fbclid=IwAR1kbIU9gp77DP7w8G7nDNNma4RjkczaslOJgECtZ2S_hRIuGd4tNJwX9ck