Članek

Slovenski zdravniki o Zakonu o nalezljivih boleznih in COVID-19

Objavljeno Feb 05, 2021

Pripombe k predlogu novega Zakona o nalezljivih boleznih

Številne države zadnje mesece sprejemajo spremembe svoje zakonodaje, ki ureja področje nalezljivih bolezni. Čeprav se o tem pri nas ne govori veliko, bo o sprejemu novega zakona v naslednjih tednih odločal tudi Državni zbor RS.
Sprašujemo se, ali je priprava takšnega zakona posledica tega, na kar nas je ob sprejetju mandata (ko smo upali na nujne korenite konstruktivne spremembe) minister za zdravje opozoril, da je v tej funkciji on politik in ne zdravnik. Ob branju predloga novega ZNB so njegove besede dobile pravi pomen.

Ob večkratnem branju predloga novega ZNB se nam je predvsem vsiljeval občutek, da so poteptani temeljni aksiomi medicine. Prvič, povsem nesprejemljiva je naravnanost tega zakona, po katerem bi ob najdbi potencialno patogenega mikroorganizma ali njegovega delčka v telesu, ki bi ga identificirali z nekim bolj ali manj relevantnim testom, človeka proglasili za »asimptomatsko okuženega«, ga s tem označili za potencialno kužnega in nevarnega za družbo, tudi če bi se počutil povsem zdrav.

To bi namreč lahko pripisali kadarkoli prav vsakemu od nas, saj v svojem telesu sobivamo z bilijardami različnih mikroorganizmov (bakterij, virusov, glivic, parazitov itd.). Nekatere nujno potrebujemo za dobro delovanje posameznih organskih sistemov, z drugimi sobivamo nevtralno, nekateri so pa pogojno patogeni in lahko povzročijo bolezen, če se nam poruši ravnovesje v telesu. To se lahko zgodi zaradi hudega ali dolgotrajnega stresa, fizičnega izčrpavanja, pomanjkanja počitka in sprostitve, neustrezne prehrane, pomanjkanja gibanja, neugodnih zunanjih vplivov (onesnaženost zraka, kemikalije v vodi, hrani itd.) ali nezdravega načina življenja (kajenje, uživanje alkohola in drog itd.).

Včasih posameznik pride v stik tudi s potencialno bolj agresivnimi mikroorganizmi, zaradi katerih je večja možnost, da zboli, še zlasti če je delovanje organizma, predvsem pa imunskega sistema, porušeno. Jasno je, da prisotnost takšnega mikroorganizma ali njenega delčka sama po sebi še nikakor ne pomeni, da je posameznik bolan ali da bo zbolel. Zdravniki diagnozo lahko postavimo le na podlagi skrbno vzete anamneze in temeljitega kliničnega pregleda.

Diagnostični pregledi ali testi lahko služijo le za potrditev diagnoze. Postaviti diagnozo na podlagi še tako natančnega testa brez prisotnosti za neko bolezen ustrezne klinične slike oz. bolezenskih znakov se je vedno štela kot velika strokovna napaka.
Skratka, predpostavka, na kateri pretežno sloni ta zakonski predlog, je, da smo zaradi morebitnega pozitivnega testa na neki mikroorganizem ali njegov delček vsi potencialno kužni in nevarni za druge ljudi in da mora zato država z omejevanjem svobode vseh nas s položaja avtoritete nadzirati naša življenja v dobrobit skupnosti. Sprašujemo se, kako smo doslej preživeli brez takšne pretirane, avtoritarne in institucionalne skrbi za naše zdravje? Morda pa je težava v tem, da je novi ZNB temeljni aksiom stroke postavil na glavo?

Doslej smo iskali zdravniško pomoč, če smo imeli zdravstvene težave, zdaj pa nas državne institucije, ki skrbijo za javno zdravje, prepričujejo, da nas morajo močno nadzirati in omejevati ob predpostavki, da smo bolni in nevarni za okolje, tudi če se počutimo zdravi. Takšna predpostavka je z vidika z znanostjo podprte stroke povsem zgrešena. Življenje pod steklenim zvonom (maske, distanca, pretirano razkuževanje itd.) šibi naš imunski sistem. Za normalno sobivanje z mikroorganizmi, ki so naše naravno okolje, potrebujemo nenehen stik z njimi.

To ohranja naš imunski sistem v dobri »kondiciji«. Vemo, da je potrebna le posebna skrb in varovanje ranljivih skupin pred okužbami, kot so bolniki v bolnišnicah, kronično bolnih, ter krhkih starostnikov. Sprašujemo se, ali je medicina vsa ta leta slonela na napačnih predpostavkah, ali so stroko tokrat morda »ugrabile« druge interesne skupine in jo podredile svojim interesom.
V primeru pojava katere koli znane ali nove nalezljive bolezni bi novi ZNB omogočal državi popoln nadzor nad nami, ker odločanje o ukrepih za obvladovanje epidemij večinoma prenaša s stroke na politiko. To pomeni, da nas lahko povsem oropa temeljnih človekovih pravic. Dopušča skoraj neomejeno poseganje v naša življenja, telesno integriteto in posest. To je nedopustno!

Doslej (po še veljavnem ZNB) je takšno podrejanje pravic posameznika interesom skupnosti bilo dovoljeno le v primeru pojava zelo hudih nalezljivih bolezni z izjemno visoko smrtnostjo (med 45 % in 100 %), in sicer za 1. skupino nalezljivih bolezni, med katere spadajo kuga in različne hemoragične mrzlice (ebola, rumena mrzlica, Marburg itd.).

Pri nalezljivih bolezni z manjšo stopnjo smrtnosti tako grobi posegi v zasebnost nikakor niso bili in ne smejo biti dovoljeni. Žal nas novi ZNB pred takšno zlorabo oblasti ne bo več zaščitil. Ta novi zakon je prenesel številna pooblastila stroke na politiko oz. ministra za zdravje (minister za zdravje je politična in ne strokovna funkcija). Ob ohlapnih formulacijah zakonskih določb, ki omogočajo njihovo poljubno razlago, brez varovalk, ki bi zagotavljale spoštovanje naših temeljnih pravic, lahko oblast vse naše vidike življenja povsem podredi svojim interesom.

Takšen zakon dejansko omogoča uvedbo medicinskega terorja nad prebivalstvom. Sem spadajo možnost zahteve po obveznem testiranju (pod pretvezo, da smo vsi potencialno kužni in nevarni za druge), obveznem cepljenju, diskriminaciji tistih, ki bi to odklonili, možnost njihove izolacije iz družbe (namestitve v posebne oddelke), posege v njihove zasebne prostore ter »začasne« prilastitve nepremičnin in premičnin »za potrebe obvladovanja epidemije«.

Poseben problem so neomejene možnosti uvedbe novih obveznih cepljenj, še zlasti ob pojavu novih epidemij. Glede tega v predlaganem novem ZNB ni prav nobenih varovalk, čeprav vemo, da je cepljenje vendarle medicinski poseg v telo z možnostjo pojava zapletov. Menim, da je treba pri tem NUJNO vnesti varovalko in s tem nam vsem zagotoviti pravico do samoodločanja. Cepiva, ki niso bila registrirana po rednem protokolu in niso prestala vseh varnostnih preverjanj glede morebitnih odloženih stranskih učinkov (opazovanja katerih trajajo vsaj 5 do 10 let od začetka kliničnega testiranja na prostovoljcih), nikakor ne bi smela biti obvezna.

Za vsa obvezna cepljenja bi država morala zagotoviti najvišje standarde varnosti in kakovosti, in sicer s sistematičnim nadzorom sestave in kakovosti cepiv v neodvisnih certificiranih laboratorijih. Proizvajalci cepiv so namreč oproščeni kazenske in odškodninske odgovornosti za škodo ali smrt, ki jo cepiva lahko povzročijo. Predlog ZNB nam žal ne nudi prav nobene večje varnosti glede cepiv. Ravno nasprotno, ker so pravila uvajanja še bolj ohlapna. Sprašujemo se, čigave interese s tem ta novi zakon ščiti?

Tendence zlorabe tega zakona s strani oblasti so že zdaj jasno nakazane z načinom obvladovanja epidemije bolezni covid-19. Ob razglasitvi epidemije je vlada z odlokom bolezen covid-19 uvrstila v 1. skupino nalezljivih bolezni. Takrat je to morda bilo še sprejemljivo, ker nismo vedeli, s kakšno stopnjo smrtnosti se bomo pri tej bolezni soočali. Parlament Velike Britanije je covid-19 iz te skupine nalezljivih bolezni umaknil že 19. marca 2020 z argumentom, da smrtnost zaradi te bolezni ni tako visoka, da bi opravičila razvrstitev v to skupino.

Švedska je naredila isto septembra 2020 in bolezen covid-19 uvrstila med preostale respiratorne virusne bolezni. Naša vlada pa je 3. septembra 2020 z odlokom znova potrdila razporeditev covida-19 v to 1. skupino, in sicer z argumentom visoke nalezljivosti, kar nikakor ne upravičuje ohranjanja tako restriktivnih ukrepov in grobega poseganja v temeljne pravice ljudi in družbe kot celote. Nalezljivost namreč sama po sebi ničesar ne pove o nevarnosti bolezni. Uraden podatek Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je, da je smrtnost zaradi bolezni covid-19 0,14 %. Kljub temu naša oblast ohranja dolgotrajne in nesorazmerne ukrepe, ki razgrajujejo vse segmente družbe in nam kratijo temeljne pravice. ZNB, tako kot je v predlogu formuliran, omogoča politiki in kapitalu, da se polasti medicine, jo podredi svojim interesom in jo tako zlorabi.
Medicina mora ohraniti svoje poslanstvo varovanja duševnega in telesnega zdravja in pri tem tudi svojo strokovno avtonomijo.

Nas zdravnike zavezuje moralno etični kodeks in pri svojem udejstvovanju moramo biti varuhi dobrobiti vseh ljudi. Stroka, ki zares skrbi za svoj razvoj, ne le dopušča, temveč tudi spodbuja odkrit konstruktivno kritičen dialog med različno razmišljajočimi zdravniki in znanstveniki širšega kroga stroke. Le tako je možno poiskati najoptimalnejše poti varovanja zdravja, diagnostike in terapije bolezenskih stanj. To še posebej velja pri pojavu novih nalezljivih bolezni, kar se žal zdaj povsem onemogoča s strani odločevalcev. Strokovna cenzura, ki smo ji priča zadnje mesece, dopušča le enoumje, zagovarja stališča le majhne skupine ozko specializiranih strokovnjakov, kar zaradi togosti zavira razvoj stroke, ki tako postane dogma in s tem izgubi svoj prvobitni namen. Takšna stroka služi parcialnim interesom posameznikov ali skupin.

Novi ZNB uvaja diktat politike na področju zdravstva, pri čemer oblast stroki narekuje smernice in ne obratno, kar je zelo narobe. Politiko je nujno umakniti iz stroke (medicine) in zdravnikom omogočiti, da svoje znanje ter resurse usmerjajo v pomoč vsem skupinam bolnikov, ne le izbrani. Nujno je tudi utrditi pravico do samoodločanja glede posegov v lastno telo, ker je to naša neodtujljiva pravica. Nobena oblast in z nobenim izgovorom nam te pravice, ne sme kratiti niti pod pretvezo skrbi za zdravje skupnosti.

Za takšno avtoritativno vsiljeno »skrb« bi lahko rekli, da »je pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni«. Idealnih rešitev tako kompleksnih vprašanj, kot je dolgotrajno reševanje epidemije, ni. Zato je za iskanje bolj optimalnih in dolgotrajno vzdržnih rešitev nujno čim prej vključiti vse temeljne segmente družbe in s širšim družbenim konsenzom porazdeliti bremena krize, ki jo doživljamo danes. Tudi v prihodnosti. Nobena oblast si sama te pravice ne sme prilastiti.

Na spodnji povezavi so dostopni besedilo predloga ZNB ter naše pripombe na najbolj problematične člene predlaganega zakona, in sicer na straneh:

Povezava do pripomb k predlogu novega ZNB

od 16. do 18. strani
od 26. do 29. str.
stran 31.
od 34. do 36. str.
od 38. do 40. str.
od 42. do 44. str.
od 49. do 51. str.
po 57. strani, ko se konča dokument, sta še dve strani, na katerih so daljši komentarji objavljeni v celoti.

https://slovenskizdravniki.si/pripombe-k-predlogu-novega-zakona-o-nalezljivih-boleznih/?fbclid=IwAR2oRqmT_7pJnPk042S9Qz7TppRiikcHM4GyHXtyq_Zv1bM6-BZTWib115Y

Odbor za zdravstvo, 12. redna seja, 4. februar 2021 Biserka Ilin, dr. med., spec. psihiater, pedopsihiater, psihoterapevt, je spregovorila na temo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih.

https://www.facebook.com/101793485075286/videos/844633249719583

Gregor Kos FB 5.2. 2021

5ctoScSpon sohrred

V Sloveniji je zavel nov veter. Veter srca, človečnosti in ljubezni. Veter, ki ga ni več možno ustaviti. Neustavljiv del vetra so postali naši strokovnjaki. Ki že dolgo ne morejo več molčati. Ker so utelešenje stroke, etike in intergritete.

Ne morejo nas zlomiti. Niti ustaviti. Veter gre svojo pot. Veter vodi, smeti nekaj časa nosi, potem odvrže.

Spomnimo misli velikih: najprej te ignorirajo. Potem se ti smejijo. Potem te napadejo. Ampak, na koncu zmagamo.

Vetroven dan je bil v Državnem zboru. Po mojem trdnem prepričanju zgodovinski.

Jure Pogačnik

je rutinirano izpeljal zagovor predloga zakona, ki ga je mesece usklajeval in pripravljal.

Vrhunec dneva, pardon, popoldneva, pa je bil nastop cenjene

Biserka Ilin

, dr. med. spec. psihiatrinje, pedopsihiatrinje in psihoterapevtke. Biserka je članica prebujene skupine Slovenski zdravniki, ki so nam že dalj časa vir navdiha in spoštovanja. So nezadržni del vetra. Postali so eno z vetrom.

Zato vetra nič ne ustavi.

Ker se veter zgolj še krepi.

IVAN GALE FB 14.3. 2021

BOGOVI V BELIH HALJAH IN SLOVENSKI PACIENT

Ta objava nikakor nima namena diskreditirati zdravniškega osebja vsepovprek, temveč opozoriti na veliko gnilega v slovenskem zdravstvu.

Portal

necenzurirano.si

je ta mesec poročal o izjemno visokih osebnih prejemkih slovenskih zdravnikov, ki delajo v javnem zdravstvenem sistemu. Najbolje plačana mesta zdravnikov dosegajo zneske, ob katerih lahko zardevajo mnogi. Zdravnikom obstoječe stanje gotovo ustreza, večina si jih po mojem niti ne želi preveč, da bi se epidemija končala. Denarja za jahanje nosorogov v Namibiji v družbi dr. Mateja Voršiča je namreč dovolj za vse. Pa kljub temu mnogi sodelujejo pri preskakovanju vrst, prejemajo podkupnine, delajo na črno, uporabljajo prostore in inventar javnega zdravstva v zasebne namene,... Prav pohlep mnogih zdravnikov je dejavnik erozije javnozdravstvene oskrbe, sploh če vemo, da je zdravje tista dobrina, za katero se je posameznik običajno pripravljen odpovedati vsemu.

Iz vrst politike in zdravstvene stroke je slišati mnogo hvale na račun novega zdravstvenega ministra Janeza Poklukarja. Jaz tega sploh ne razumem. Že samo če pogledamo, kako si je minister Poklukar kupoval naklonjenost osebja v UKC Ljubljana s helikopterskim denarjem, je bolj ali manj jasno, da ne gre za človeka, ki bo stvari na področju javne zdravstvene porabe preusmeril v skrb za bolnika. Nenazadnje je še konec januarja letos za vodjo ortopedije na ljubljanskem UKC imenoval danes (nepravnomočno) obsojenega dr. Vaneta Antoliča. Se pa na UKC-ju po poročanju Necenzurirano igrajo skrivaštvo oz. zavlačujejo s posredovanjem podatkov o plačah z izgovori, da gre za tako obsežno zbirko podatkov, da je ni mogoče posredovati v zakonsko predvidenem roku. Ta rok je 20 delovnih dni. Priznam, da ne poznam, kakšno računovodsko-plačno aplikacijo uporabljajo v UKC LJ, sem pa prepričan, da je zbir vseh podatkov o plačah mogoče narediti v nekaj dneh, vsekakor pa v enem tednu.

Ne gre pa samo bolnišničnim zdravnikom odlično na plačnem področju. Sam sem na portalu plač v javnem sektorju naredil še dodatno analizo za zdravstvene domove. Tam je ogromno število zdravnikov prejelo plače nad 10.000 EUR bruto. V zdravstvenem domu v Trebnjem je recimo povprečna plača višjega zdravnika specialista ppd1 v mesecu decembru 2020 znašala 15.706,50 EUR bruto, v Tolminu pa je 12 višjih zdravnikov specialistov ppd2 v povprečju prejelo 13.386,58 EUR bruto. Oba zneska sta brez dodatka na minulo delo, tako da so izplačila na transakcijske račune zdravnikov še nekaj sto evrov višja. Razumem, da je bilo za nekatere zelo naporno obdobje in so delali na robu svojih zmogljivosti ali ga celo prešli, se mi pa zneski zdijo vseeno previsoki in neprimerni.

Da vladniki povsem neprimerno vodijo epidemijo, je najbrž jasno že vsem. Strokovnjaki so utišani ali pa neupoštevani. Predsednik vlade ne posluša nikogar in se obnaša, kot da se je na pamet naučil celega Googla. Ima pa molk stroke gotovo svojo ceno, ki se kaže tudi v visokih plačah zdravstvenega osebja. Napoveduje se tudi izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistem, kar bo še nadaljnji korak k vse bolj odkritim težnjam vladajočih po razkroju javnega zdravstva in privatizaciji na vseh nivojih, ki se sicer prikrito odvija že precej let. Če denar ne zaleže, pa je na voljo še ustrahovanje. Tipičen primer je napad (da, napad) na dr. Matjaža Figlja, ki je pogosto nastavil ogledalo vsem, ki sprejemajo ali zagovarjajo nekatere popolnoma nesmiselne ukrepe. Še do danes ni npr. izkazano, kakšen vpliv na epidemiološko sliko ima policijska ura, ki je pri nas v veljavi že več kot 140 dni, najdlje v EU. Minister Aleš Hojs v javnih nastopih utemeljuje učinkovitost tega ukrepa zgolj z dejstvom, da je ta ukrep uveden tudi v tujini in je zaradi tega njegova učinkovitost samoumevna. Očitno pa zdaj notranjega ministra, ki še odstopiti ne zna kot se spodobi, ne upošteva nihče več. Njegov predlog za zamik začetka policijske ure iz 21. ure na 22. uro ni naletel na plodna tla. Menda temu strokovna skupina ni naklonjena. Kje je zdaj (ta ista) stroka, ki je še nedolgo nazaj izpostavila, da je policijska ura nesmiseln oziroma prekomeren ukrep? Bodo res vsi podlegli vladnemu ustrahovanju?

Pa še nazaj k dr. Matjažu Figlju, ki so ga privezali na sramotilni steber, med drugim tudi zaradi izjave, da se ne bo cepil. Zanima me, če so uvedli kakšen postopek tudi zoper 15% ali 20% zdravnikov, ki se niso cepili? Zelo verjetno ne, ker so tiho. Ker se ne sprašujejo na glas o različnih vidikih epidemije in njenih uničujočih učinkih, ki presegajo domet medicinske stroke. Sta pa javni diskurz in osvetlitev vseh plati epidemije in njenih spremljajočih posledic nujna. Tako se strinjam z delom izjave, katero sem v podporo Matjažu Figlju podpisal tudi sam, ki pravi, da je dr. Figelj "eden redkih zdravnikov, ki v celoti ravna v sozvočju s svojim zdravniškim poslanstvom in s svojimi izjavami v ničemer ne krši nobenega člena kodeksa zdravniške etike". Na drugi strani pa imamo dr. Andreja Trampuža, “nemškega” strokovnjaka za povzročanje kolektivne psihoze. Če je Kacin (bil) grožnja na dveh nogah, ne vem, kaj je potem dr. Trampuž. Je eden redkih posameznikov, ki ga še težje gledam in poslušam kot Zdravka Počivalška. Človek je kot gotovo dejstvo spomladi lani recimo napovedal 1.400 bolnikov na intenzivni negi v prvi polovici aprila, prejšnji mesec je pozival k močni zaostritvi ukrepov, ker bo v nasprotnem primeru v Sloveniji prišlo do katastrofe. Spet popolna brca v prazno (vsaj kar se Slovenije tiče), zato res ne razumem, da se mu sploh še namenja medijski prostor. Edina logična razlaga je ta, da nekdo potrebuje “pištolo”, ki bo ves čas naslonjena na senca Slovencev. Oblastniki se namreč bojijo morebitnega konca epidemije kot hudič križa, ker tiho že slutijo, kaj jih čaka v bodoče. Tudi denarja za molk stroke bo enkrat zmanjkalo, bojim se le, da bo takrat slovensko zdravstvo že v privatnih rokah. Ustavno sodišče RS pa se bo najbrž v tem času raje ukvarjalo z protiustavnostjo prostorskih aktov v občini Kobilje. Problem v mojih očeh je Andrej Trampuž, ne Matjaž Figelj. Problem je Milan Krek, ne Marko Potrč. Slednji je pred kratkim objavil na FB zapis, kako zgrešena je bila napoved predsednika vlade o napovedih konca epidemije. Tako Figlju kot Potrču bom zaradi njunega poguma in obilo mere zdravega razuma z veseljem segel v roko, ko ju srečam. In ne, g. Aleš Ernecl, še do danes se s Potrčem nisem srečal, pa če vam to vaši zanesljivi viri na Novi24tv še tako zatrjujejo.

Preteklo leto je bilo za slovensko zdravstvo finančno najuspešnejše v zgodovini. Denarja je v izobilju, javni zdravstveni zavodu na račun nebrzdanega korona financiranja plezajo iz dolgov, državo pa se zadolžuje za desetletja naprej. Racionalnosti porabe ni preverjal nihče. Stanje kar kliče po novi temeljitvi reviziji s strani računskega sodišča. Na

24ur

je bil pred dnevi prispevek, v katerem je bila izpostavljena dilema, zakaj je zdravljenje covidnih bolnikov brez zapletov v bolnišnicah vredno 8.000 evrov, v domovih za starejše pa zgolj 22 evrov na dan? In zakaj zdravstveno osebje v zdravstvenih ustanovah prejema dodatke k plači, zdravstveno osebje v domovih za starejše pa ne? Tudi mene to zanima. Trdno sem prepričan, da gre za očitno priviligeranje določenih sektorjev, ali če hočete z drugimi besedami, za neke vrste znotrajsistemsko korupcijo velikega obsega. Hvala tudi oddaji

Tarča

, da je prva upala poročati o stroških bolnišničnega zdravljenja covid bolnikov. Vladajoča gospoda je zdaj povedala, da se za nazaj v upravičenost porabe tovrstnega zdravljenja ne bo spuščala, ker bi bilo popravljanje računovodskih bilanc nemogoče. Očitno je sprejemljivo, da je bila priznana cena zdravljenja enaka za vse, ne glede na trajanje bolnišnične oskrbe, kar je, milo rečeno, velika svinjarija. Bi pa bilo zanimivo morda narediti primerjalno statistično analizo z drugimi evropskimi državami glede števila hospitalizacij oz. števila covid bolnikov na intenzivni negi na vrhu drugega vala. Ne samo meni ampak tudi mnogim drugim je bilo skrajno nenavadno, kako se je dva meseca in pol (november-januar) število hospitaliziranih v Sloveniji ves čas gibalo okrog 1200, število tistih na intenzivni negi pa okrog 200. So morda bolnice potrebovale denar, število hospitalizacij pa delno tudi umetno vzdrževale na določenem nivoju? Gre za možnost, ki je ne gre povsem izključiti.

Še enega velikega zmagovalca epidemije gre omeniti. Kirurg mag. Marko Bitenc je bil v preteklosti dva mandata predsednik zdravniške zbornice in član številnih združenj. Je lastnik zasebnega zavoda Zdravje, ki bogati na račun opravljanja hitrih testov. Je tudi direktor Kirurgije Bitenc, ki deluje v Ljubljani in na Golniku. Bil je prisoten pri prevzemu prvih pošiljk Pečečnikovih zaščitnih sredstev, ko se je v družbi Joca Pečečnika, Tomaža Gantarja in Zdravka Počivalška nastavljal objektivom z navadnimi maskami za splošno uporabo, Počivalšek pa se je bahal o dobavi preko milijona mask tipa FFP2. Je pa Bitenc očitno zelo vpliven mož, saj se do danes še nobenemu organu ni zazdelo, da je šlo pri poslih z njegovim zavodom v času epidemije v povezavi z njegovim članstvom v vladni strokovni skupini za covid za karkoli spornega. Kdo bi se le upal spraviti na Velikega mojstra prostozirdarske Velike lože Slovenije. Kot je povedal sam, se prostozidarske skrivnosti ne da izdati, saj jo je treba doživeti. In dr. Bitenc jo doživlja kar vsem na očeh. Prostozidarstvo je bojda etična skupnost mož na dobrem glasu, ki želijo svet spremeniti tako, da delajo na samem sebi, da gradijo sebe in s svojih zgledom poskušajo vplivati na druge. V mojih očeh je na podlagi navedenega izbira Marka Bitenca za prvega moža slovenskega prostozidarstva primerljiva z izbiro Simone Kustec za ministrico za šolstvo. Ali pa Jelka Kacina za glavnega koordinatorja cepljenja. Ali pa Zdravka Počivalška za prenovo SMC. Ali pa Milana Kreka za direktorja NIJZ.

Korupcija v zdravstvu je v Sloveniji resen problem, prave volje in poguma za spopad z njo pa ni že desetletja. So tudi redke izjeme, kot je npr. dr. Erik Brecelj. Pa dr. Danijel Bešič Loredan. Denarja v zdravstvu je veliko (tudi v nekoronskih časih), le razporediti ga je potrebno bolje in vzpostaviti nadzorne mehanizme nad njegovo porabo. Tako niti ne bi bila potrebna uspešna akcija zbiranja sredstev za naprave CAR-T, katere prvi obraz in motor je srčni in zaupanja vredni dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo na UKC Ljubljana.

Zdravnik, ki glasno opozarja na deviacije v slovenskem zdravstvu, pa je tudi dr. Blaž Mrevlje. Konec decembra je objavil dva tvita: 1. „A je kdo na RTV Slovenija @rtvslo morda pomislil, da bi poleg Pogačarja, ki je zmagal na Touru, za osebnost leta imenoval recimo zdravstveno osebje. Ko je že ravno konec točno tega leta? Ivan Gale!! Ne se norca delati!!“ 2. „Kandidata za Osebnost leta 2020 na RTV Slovenija Tadej Pogačar in Ivan Gale. Kakšna žalitev Pogačarja…" Jaz osebno se z nobenimi nominacijami in titulami ne obremenjujem in se tudi ne vsiljujem nikomur. Ne bom pa nasprotoval nikakršnim nominacijam ali zavračal nagrad (izjema bi bila lahko edino preCednikovo Jabolko navdiha). Zanimivo je, da obeh tvitov ne boste več našli na Twitterju, ker jih je dr. Mrevlje kmalu po tem, ko sem pod enim podal svoj komentar, izbrisal. Sta bila pa dovolj, da so ju povzeli številni mediji, pri čemer pa kritika ni letela samo na RTV kot levičarsko greznico temveč tudi name osebno. Če vemo, da je dr. Mrevlje tudi občasni sodelavec Bojana Požarja, to že samo po sebi pove marsikaj. Naj spomnim še, da je ta isti dr. Mrevlje lani objavil skrajno nedostojen tvit o dr. Spomenki Hribar, ko je po enem izmed njenih intervjujev napovedal njeno skorajšnjo smrt. Še toliko huje, ko to stori specialist interne medicine. Njegovim pacientom želim vso srečo. Vsem nam pa tudi!

15.3. 2021 : DR. JERNEJA TOMŠIČ CASERTA mikro biologinja in SERGIO BERCE o PCR testu, mRNA cepivu : PREVENTIVA JE NAJVEČJI SOVRAŽNIK FARMACIJI, dr, Jerneja Tomšič. „Ljudje ne potrebujemo cepiv, vrnimo se nazaj v naravo“ CEPIVA PROTI KORONI SO GENSKI ZVARKI! „Ljudje ne potrebujemo cepiv, vrnimo se nazaj v naravo“ Dolgoročni učinki mRNA cepiv niso znani. Kratkoročni učinek pa je že znan - poškodba živčnega sistema.

https://www.facebook.com/101017414921399/videos/125275236150203

* * *

Vladimir Pirnat FB 18.3. 2021

c1tSf6lpfon shoredd

ZAMOLČANE NEVARNOSTI COVID CEPIV

Dva zdravnika iz UKC Ljubljana v Sobotni prilogi Dela dne 13 marca 2021 na 3 straneh trkata na etiko oz. ljudi nagovarjata da naj se iz solidarnosti cepijo zoper Covid-19.

Avtorja pa nista povedala:

1./da so vsa Covid cepiva dana v uporabo po strokovno vprašljivih in le nekajmesečnih raziskavah glede učinkovitosti in varnosti. Zato niso licencirana.

Vsa Covid cepiva imajo dovoljenje le za nujno, experimentalno rabo na ljudeh. Ker niso poznane njihove možne škodljive dolgoročne posledice, se bodo ugotavljali njihovi dolgoročni učinki in nevarnosti na ljudeh.

Preizkušanje Covid cepiv (3. Klinična faza preizkusov na ljudeh) bo trajalo uradno do leta 2023.

2./ker gre za medicinski poizkus na ljudeh so cepilci po zakonu dolžni ljudi pred cepljenjem:

- seznaniti, da prostovoljno sodelujejo v testiranju nedovolj preizkušenih sestavin oz. genske manipulacije prvič uporabljene za cepljenje ljudi,

- opozoriti na vse do sedaj znane škodljive sopojave in neznane možne dolgotrajne posledice Covid cepiv,

- seznaniti, da so po prejemu Covid cepiv v svetu in pri nas registrirani številni sopojavi, tudi umrli, ...

Slovenski in Evropski politiki propagirajo cepilne izkaznice, ki bodo pogoj za potovanja, in druge aktivnosti državljanov.

Pogojevanje/siljenje cepljenja proti Covid-19 je kaznivo ravnanje oz. Zločin proti človeštvu (Nurnberški kodeks).

mag.Vladimir Pirnat, dr.med.

spec.int.med.in dipl. psiholog

Zapis, katerega uvodnik berete, je nastal v začetku lanske jeseni, ko so nekateri dobro obveščeni oblastniki in od njih izbrana medicinska stroka že vedeli, da za napovedani drugi val t.i. novega koronavirusa ne bo ključnih le naslednjih 14 dni, ampak precej več. Poskus kolegice Biserke Ilin, dr. med., da bi se v javnosti vzpostavil dialog med posvečeno stroko in stroko, ki je argumentirano pod vprašaj postavljala strategijo spopadanja z epidemijo, je bil naslovljen na ministra za zdravje, Tomaža Gantarja, dr. med., ki pa se na zapisano ni odzval. Izjalovil se je tudi poskus vzpostavitve dialoga preko Zdravniške zbornice, ki bi morala omogočati soočenje strokovnih mnenj, posebej v času izrednih razmer, kar epidemija vsekakor je.

Ves čas epidemije se namreč postavlja ključno neodgovorjeno vprašanje kriterija, na podlagi katerega je bila nova koronavirusna bolezen, z 0,2% umrljivostjo, uvrščena v 1. skupino nalezljivih bolezni, v katero sodijo bolezni, kot sta kuga ali virusna hemoragična mrzlica (Ebola, Lassa, Marburg,…), torej bolezni s smrtnostjo med 45% in 100%. V začetku, ko se še ni vedelo, kako usodna je lahko nova bolezen (Milan Krek, dr. med., je napovedoval celo 90.000 smrti), je bil smiseln odlok o poročanju o novi bolezni po določilih, veljavnih ob pojavitvi bolezni iz 1. skupine, a nič več kot to. Vlada je marca 2020 neargumentirano s preprostim sklepom, kasneje pa s pravniškim trikom zapisa členov odloka dosegla, da je bil Zakon o nalezljivih boleznih od 3.9.2020 dalje zlorabljen za ukrepe, ki so se epidemiološko večinoma izkazali za nesmiselne, saj je bolezen našla svojo naravno pot. So pa ti odloki grobo posegli v vse segmente družbe in v mesecih, ki so sledili, povzročili enormno škodo na vseh področjih javnega življenja (javno zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo, kultura, šport….), razgradnjo demokracije ter eklatantno kršenje temeljnih človekovih pravic.

Zakaj tekst objavljamo prav zdaj? Verjetno velika večina državljanov ne ve, da so bila nekaj dni nazaj v parlament vložena dopolnila Zakona o nalezljivih boleznih, ki bodo legalizirala represivne in večinoma nesmiselne oziroma škodljive ukrepe oblastnikov. Oblast si bo z zakonom vzela popolno pravico odločanja o usodnosti te ali bodočih novih bolezni, brez določenih nedvoumnih strokovnih kriterijev, s tem pa seveda praktično neomejeno pravico izvajanja represije nad državljani naše države. V Iniciativi slovenskih zdravnikov pripravljamo natančne pripombe in amandmaje k predlaganim dopolnitvam Zakona o nalezljivih boleznih, v uspeh katerih v zapovedanem enoumju nimamo večjega upanja na uspeh. Prav pa je, da se širša javnost čim prej zave, kaj nam oblast skozi zakonodajo pripravlja in v kakšno družbeno ureditev nas pelje. V izogib nadaljnje zlorabe medicine je nujno, da se politika iz nje umakne in vsem zdravnikom vrne strokovna avtonomija, ter omogoči da sledijo svojemu poklicu brez diktata politike in kapitala.

6. 10. 2020

Spoštovano uredništvo ISIS-a,

prosila bi vas za objavo vsebine v nadaljevanju kot “Odprto pismo vsem članom ZZS”

Spoštovani kolegi in kolegice,

rada bi vas seznanila z pismom, ki sem ga dne 30.9.2020 poslala ministru za zdravje dr. Gantarju in bi vas prosila za premislek o problemu na katerega to pismo opozarja, predvsem zaradi tega, ker se nas vseh problem dotika na dveh ravneh-osebnem in strokovnem. Menim, da nas večina o pomenu tega odloka in o možnosti hudih zlorab v primeru uveljavitve le te (s strani aktuelne ali katere koli druge oblasti) ni bila informirana.

Sporen odlok Vlade objavljen 3.9.2020 v uradnem listu, bo vladi v aktuelni situaciji (ob ponovni razglasitvi epidemije) omogočila odvzem temeljnih pravic vseh nas, naše ožje in širše družine, prijateljev, sodelavcev….. in posega tudi v našo obvezo do moralno etične drže in spoštovanja temeljnega aksioma stroke ” PRIMUM NIL NOCERE”. Ta odlok vlade nas bo v tem primeru prisilil v kršitev Hipokartove zaprisege in kršitev Ženevske konvencije.

Zaradi tega vas vse pozivam v konstruktivno kritičen dialog o izpostavljenem problemu.

Kolegialen pozdrav Biserka Ilin dr.med.spec.

Minister za zdravje dr. Tomaž Gantar
Ministrstvo za zdravje
Štefanova ulica 5
1000 Ljubljana

Biserka Ilin
Regentova cesta 29/a
1000 Ljubljana

Predmet: Vprašanje ministru za zdravje dr. Tomažu Gantarju

Spoštovani minister dr. Gantar, spoštovani kolega, v imenu svojih kolegov, ki se zaradi hudih pritiskov in diskreditacij zaenkrat še ne upajo poimensko izpostaviti in v svojem imenu se obračam na Vas z vprašanjem in sicer na podlagi katerih strokovnih argumentov je bolezen Covid19 “uvrščen” v skupino nalezljivih bolezni, ki imajo poseben pravno formalen status, zaradi izjemno visoke smrtnosti, namreč ta uvrstitev omogoča tej ali kateri koli drugi vladi, da nas oropa vseh temeljnih človekovih pravic v primeru ponovne razglasitve epidemije Covida19, za katero vemo da je smrtnost nekaj stokrat manjša od vseh nalezljivih bolezni iz te skupine v katero je uvršena?

Dovolite mi, da se na kratko predstavim. Sem Biserka Ilin, dr.med., spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije. Pred specializacijo sem 7 let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci – dežurstvo. Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine.

Kot zdravnica (s skoraj 40 letno “kilometrino” v medicini) bi rada opozorila na odlok vlade, ki je zelo sporen. Menim, da gre za hudo zlorabo in klasično podreditev stroke s strani politike.

Vlada je namreč pred kratkim s Sklepom o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri nalezljivi bolezni COVID-19 (Uradni list, št. 117/2020) določila, da »prijavljanje nalezljive bolezni COVID-19 poteka na način, ki ga ZNB in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje (Uradni list RS, št. 16/99 in 58/17) določata za kugo ali virusno hemoragično mrzlico po povzročiteljih iz 1. skupine nalezljivih bolezni«.

Covid-19 je torej uvrščen v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni, kot so kuga, ter skupino hemoragičnih mrzlic (sem sodijo tudi ebola, rumena mrzlica…), s stopnjo smrtnosti med 45 % do 100 %. Podatke lahko preverite na spletne strani NIJZ. Za to skupino nalezljivih bolezni s posebnim statusom zaradi izjemno visoke smrtnosti je bilo tudi prej dopuščeno poseganje v temeljne pravice ljudi (npr. v osebno svobodo posameznika, da lahko odloča o svojem telesu oziroma posegih vanj). Osebna svoboda se je v tem primeru lahko podredila interesom večine.

Dejstvo pa je, da je stopnja smrtnosti pri Covidu-19 nekaj stokrat manjša od katerekoli bolezni iz te skupine, tako da za uvrstitev v to skupino ni prav nobene strokovne podlage. Ima pa ta odlok vlade lahko hude posledice za vse nas. Na podlagi tega odloka bo namreč vlada ob razglasitvi epidemije Covida-19 imela pravico odrediti tudi obvezno ali celo prisilno cepljenje ali zdravljenje. Covid-19 po strokovnih argumentih (na katerih temelji opredelitev te skupine nalezljivih bolezni s posebnim statusom) nikakor ne sodi v to skupino bolezni, ki bi do takšne stopnje ogrožalo preživetje populacije, da bi tako grob poseg v temeljne pravice bil utemeljen.

Ta sklep vlade je bil objavljen v Uradnem listu (3.9.2020) in veljaven. Menim, da je umik tega sklepa NUJEN, če ne želimo dopustiti popolno kontrolo in represijo nad nami brez zares tehtnih argumentov.

Imam občutek, da poslanci (ki bodo v kratkem glasovali o Zakonu o nalezljivih boleznih – ZNB) tako kot tudi širša javnost niso bili informirani o posledicah tega odloka oz. možnostih zlorabe in resnosti teh. O uvrstitvi neke bolezni v skupino najbolj ogrožajočih nalezljivih bolezni ne sme odločati politika na podlagi lastnih interesov, temveč zaradi resnosti posledic to lahko stori le širši krog strokovnjakov na podlagi argumentov in po zelo tehtnem premisleku, kar se seveda v tem primeru ni zgodilo.

O tem nismo bili informirani niti zdravniki. Minister Gantar nas je z enim kratkim stavkom na poročilih postavil pred gotova dejstva, brez pojasnila (za te, ki ne vedo, zakaj pravzaprav gre pri tem) kakšne hude posledice za nas skriva ta politično podstavljena past.

Ta sklep vlade skupaj z morebitnim izglasovanjem Zakona o nalezljivih boleznih konec meseca na podlagi prav te uvrstitve takoj odpre poti možne zlorabe v smislu popolne kontrole nad našimi življenjem, telesom, zasebnostjo in premoženjem.

Največ škode (tudi nepopravljive) se nam lahko zgodi prav na področju zdravja. Cepiva proti Covidu-19 namreč temeljijo na povsem drugačnih konceptih kot »stari« tip cepiva. Sicer nisem proti cepljenju, nasprotujem pa cepivom, ki so registrirana po hitrem postopku, brez nujnega kliničnega testiranja in preverjanja tudi dolgoročnih stranskih učinkov, ki trajajo vsaj 5-6 let. Nobeno od cepiv za Covid-19 ne bo prestalo tovrstnih varnostnih preverb, ker bodo po odobritvi WHO registrirana po skrajšanem postopku.

S tem sklepom je vlada zagotovila sebi prosto pot do možnosti uvedbe obveznega ali celo prisilnega cepljenja tudi v primeru epidemije Covida-19. S tem bi dala legitimnost farmacevtski industriji za največji biološki eksperiment na ljudeh pri nas z nepredvidljivimi posledicami, kar je z Ženevsko konvencijo prepovedano. Ni narobe to, da bi cepiva bila dostopna vsem, ki se želijo prostovoljno cepiti, ob opozorilu o morebitnih tveganjih, vendar NIKAKOR ne sme to biti obvezno.

Alarmantno je tudi dejstvo, da proizvajalci cepiv sami ne nosijo nobene niti kazenske niti odškodninske odgovornosti za trajno škodo za zdravje ljudi ali smrt, ki jo bodo morebiti njihova cepiva povzročila. Zaradi tega menim, da je umik tega vladnega sklepa NUJEN.

Ni zanemarljivo niti dejstvo, da vlada »gibanje« oz. stanje epidemije določa na podlagi precej nezanesljivih PCR testov, ki dejansko sploh niso namenjeni za tovrstno uporabo in zanjo niso niti klinično testirani. To omogoča poljubno interpretacijo nujnosti represivnih ukrepov.

Ne zanikam obstoj bolezni, niti potencialne nevarnosti, ki jih z zapleti povzroči (predvsem pri ranljivih skupinah), vendar se strinjam s tem, kar je že marca povedal dr. Eržen (takratni direktor NIJZ), da so nekateri vladni ukrepi nepotrebni, pretirani in ne služijo namenu varovanja zdravja. Kot vemo, je zaradi te izjave bil v roku 48 ur odstavljen le za to, ker je korektno zagovarjal stroko (epidemiologijo). Po mojih informacijah, sta iz podobnih razlogov, iz vladne svetovalne skupine istopile še dve izkušene epidemiologinje.

To, kar se v zvezi s tem dogaja, me zelo skrbi.

Veliko kolegov se strinja z zgoraj napisanim, vendar o tem ne upajo spregovoriti zaradi pritiskov in diskreditacij.

Vnaprej se v imenu kolegov in v svojem imenu zahvaljujem za Vaš odgovor.

S spoštovanjem,

Biserka Ilin
dr. med., spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije

https://www.slovenskizdravniki.si/dialog-ali-enoumje/?fbclid=IwAR2FunReYOyh0RZZhyzI6m9bZ-OQbCwOXBN2GMjL1X8RRE0fI_7KAwNt-uU

Exodus TV: Dr Jerneja Tomšič o PCR testu https://www.youtube.com/watch?v=SAVeuNhwex8

Dr Sebastian Piberl na TV AS: https://www.facebook.com/TelevizijaAS/videos/519044105919388

https://www.docdroid.net/PoknOdF/odprto-pismo-cepljenje-2021-05b-pdf#page=42

Dr Sabina Senčar:

52. nujna seja Odbora za zdravstvo, 10. maj 2021

https://www.youtube.com/watch?v=S-F-IakyRo4

Iniciativa slovenskih zdravnikov

zdravnica Sabina Senčar, članica Iniciative slovenskih zdravnikov

Komentar na 52. sejo Odbora za zdravstvo, 10. 5. 2021

Nov Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) je napisan tako, da iz zdravstvenega sistema, ki smo ga pomagali graditi, izključuje zdravnika kot avtonomnega udeleženca.

Izbrana peščica zdravnikov je aktivno sodelovala v ozadju priprave novega zakona, glavnina zdravnikov pa je brez ugovora in neobveščena sedela na veji, ki jo bo odžagala prav žaga novega Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB).

Razprava, ki sem ji prisostvovala, je bila razprava o 19. členu novega ZNB. Prenovljeni 19. člen na novo opredeljuje pojem karantene ob nalezljivih boleznih. Prejšnji zakon je predvidel institucijo karantene za zaščito ljudi pred najhujšimi nalezljivimi boleznimi, tistimi, kjer je smrtnost od 40 – 90 %. Zaščita populacije pred boleznijo, za katero je le 50 % možnosti, da jo posameznik preživi, je bila smiselna in samoumevna. A v novem zakonu je ukrep karantene (odvzema svobode) predviden za vse bolezni, za katere se minister za zdravje, torej vlada, odloči, da to razglasi. Ukrepi bodo po novem ZNB politična odločitev in ne strokovna. Minister za zdravje je politik, čeprav po izobrazbi zdravnik. Ne samo, da bo v prihodnje hipotetična epidemija z vsemi ukrepi lahko razglašena tudi ob običajnih sezonskih okužbah dihal (prehladih), kjer je prenosljivost kužnih klic velika, smrtnost pa zelo majhna, temveč bo po novem ZNB vlada lahko razglasila epidemijo zgolj ob nevarnosti epidemije, preventivno.

Napotitve v karanteno na domu in nadzor nad njenim izvajanjem ne bo več odrejal NIJZ (ki je mimogrede prav tako odvisna, državna institucija), pač pa tudi policija in odrejena bo lahko tudi »na druge načine«. Nikjer ni določeno, kaj so ti drugi načini. Povsem zdravega državljana bo npr. lahko na policijo prijavil sosed, samo z navedbo, da je imel s prijavljenim državljanom visoko rizični stik. Nikjer ni opredeljeno, kaj visoko rizični stik pomeni, kar je verjetno za politično motivirano zapiranje zdravih ljudi povsem nepomembno. Ker sem bila v razpravni dvorani jaz edini zdravnik, razpravljati mi pa niso dovolili, sklepam, da nikogar ni zmotilo dejstvo, da se pogovarjajo o vsem, le o preprečevanju bolezni ne. Politična razprava v ničemer ni spominjala na strokovno, z dokazi podprto diskusijo. Šlo je bolj za merjenje moči, čigava dogma ali vera je bolj prepričljiva.

Za konkretno bolezen Covid 19, zaradi katere spreminjamo stari zakon o nalezljivih boleznih, v 14 mesecih nismo uspeli izolirati povzročitelja. Ne vemo, na kakšen način se bolezen prenaša. Ugiba se o kapljičnem ali aerosolnem prenosu, kaže pa, da je možen tudi fekalno oralen prenos, saj naj bi delce virusa našli tudi v blatu. Prenos s spolnimi odnosi ni izključen, niti ne vemo ničesar o prenosu SARS Cov 2 s krvjo in krvnimi pripravki. Ker torej ne moremo z gotovostjo trditi, kakšen je varen kontakt, ne vemo ničesar o »rizičnem stiku«. Kljub vsemu temu, in brez znanstvene utemeljitve, pa nam nestrokovna vlada vsiljuje nedemokratične rešitve, ki ji v danem trenutku najbolj ustrezajo.

Že več kot eno leto smo priča, kako brez simptomov, na osnovi neprimerne preiskave PCR, razglašajo ljudi za bolne. Pri naslednji epidemiji bodo morda zdrave, asimptomatske prenašalce bolezni določali s kakšno novo diagnostično metodo. Zdravnik bo pri diagnozi nepotreben, saj zdravega ne bo potrebno več ločiti od bolnega na osnovi simptomov. Zdravniki smo torej sedeli na veji, ki jo je nov ZNB že odžagal.

Zdravnik ne bo več potreben ali pomemben v diagnostiki bolezni. Politika bo določila, katera bo nadbolezen, ki se ji bodo vse ostale bolezni podredile, ali kot se je izrazil dr. Rozman: »Kateri virus je trenutno največji igralec«. Kaj je »visoko rizični stik«, bo povedala politika in ne z dokazi podprta medicina. Če jim bo ustrezalo, bo virus skakal, lebdel, se držal skodelic za kavo ali pa se bo prenašal z načinom spolnega kontakta. Zdravniku ne bo potrebno vedeti kaj več od tega, kar mu bo naročila vlada.

Sicer pa v parlamentu ne verjamejo v svoje ukrepe. Ob vstopu v stavbo parlamenta veljajo pravila, kot pred epidemijo. Predložiš osebni dokument, pregledajo ti osebno prtljago in izmerijo vročino. Ne zahtevajo dokumentov o cepljenju, prebolelosti ali testiranju na novi virus. Ne verjamejo v asimptomatske prenašalce, saj če nimaš zvišane telesne temperature, si zdrav. Veselilo bi me, ko bi z mano delili isto mnenje glede uprizorjene epidemije virusa, ki ni bolj nevaren od sezonske gripe. Lepo bi bilo, če bi ta pristop prenesli tudi izven lastnih zidov.

Opozorili so me, da bo razprava potekala samo in izključno o predlogu novega 19. člena ZNB. Tega sem se držala samo jaz, ki sem prišla polna spoštovanja, treme in vsega, kar prinese neizkušenost. Zdaj vem, da razprava ni mogla biti medicinska, saj zdravnikov, razen mene, ni bilo prisotnih. Kaj bi iskali zdravniki na razpravi o zdravstvu? Morda smo si spoštovanje upravičeno zapravili! Zakaj bi povabili k razpravi zdravnike, ki že zdaj izvršujejo vse njihove ukaze?! Zdravnikom bodo kasneje zaukazali, kako naj mislijo. Vsa ostala zdravniška srenja pa niti ne ve, o čem smo razpravljali in kaj pomeni sprejem novega ZNB.

Dragi kolegice in kolegi, ki gledate stran in vas ne zanima sprejemanje novega zakona: »Nevednost vas ne razreši odgovornosti!« Zdravniki v preteklosti nismo bili najbogatejši, so nas pa spoštovali. Danes smo spoštovanje prodali za nekaj več denarja v žepu. Nikogar več ne zanima naše mnenje in strokovnost. Postali bomo le izvrševalci ukazov oblastnikov.

A na veji, ki bo odžagana, ne sedimo samo zdravniki. Za nami pridejo na vrsto vsi, ki so spisali ZNB in vsi, ki ne vedo, da je sprejet. Tudi te, ki so spisali tako škodljiv zakon, bo zlahka doletela neskončna karantena, in prav kmalu ne bo nikogar, ki bi jim postregel kavo, uredil pričesko ali plačal davke. Kje bo še kdo, ki bi mu tak zakon še lahko prišel prav?

Sabina Senčar, dr. med., spec. gin. in por., zdravnik splošne medicine

* pismo zdravnice se nahaja tudi na https://www.slovenskizdravniki.si/komentar-na-52-sejo.../ in se navezuje na https://www.slovenskizdravniki.si/52-nujna-seja-odbora.../

https://www.planet-lepote.com/sabina-sencar-dr-med-komentar-na-52-sejo-odbora-za-zdravstvo-10-5-2021?fbclid=IwAR3dxNwOlF8iFGIV1-kon5L0hd1kPswnWd-rSN-OokJ6lvhkUAPH6T4s6pM

Pismo mag. Vladimir Pirnat, dr. med. spec. int. med.

Spoštovane kolegice in kolegi zdravniki, V letošnjem letu je, kljub epidemiji gripe in pandemiji

CoV19 v Sloveniji, umrlo manj ljudi kot v enakem obdobju lani. Do 27.8.2020 je po uradnih

podatkih v Sloveniji zaradi CoV19 umrlo 128 polimorbidnih bolnikov,

...ker smo uspeli zamejiti epidemijo in je bilo »le« 65 mrtvih/miljon; Bergamo je imel nad

2000 mrtvih /milijon, Lombardija 1129 mrtvih/ milijon in se je to statistično krepko poznalo

glede na prejšnja leta. Švedska ima 579 mrtvih/milijon in se ji tudi pozna. Bi kdo želel imeti v

Sloveniji lombardijski (dodatnih 2000 mrtvih) ali švedski (dodatnih 1000 mrtvih) scenarij?

Samo zato, da bi »nekdo« pri nas začel verjeti v resnost bolezni?

povprečno starih več od statistične povprečne življenjske dobe prebivalcev Slovenije.

Je to misel, da ljudje, ki presežejo statistično povprečje življenjske dobe, nimajo več

enakovredne pravice do življenja?

Pri nobenem od uradno CoV19 umrlih vzrok smrti ni bil potrjen z obdukcijo.

Neresnica! Inštitut za patologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je opravil sedem

obdukcij umrlih s covidom-19, in sicer tri v aprilu, eno v maju, eno v juliju in dve v avgustu.

Vsi obducirani so umrli v bolnišnici. Pri vseh sedmih je bil vzrok smrti covid-19 ali z njim

povezani zapleti. Pri vseh sedmih je šlo za hudo neposredno okvaro pljuč zaradi virusne

okužbe, ki se je v petih od sedmih primerih kazala s sliko tako imenovanih šokovnih pljuč.

Sicer je pri infekcijskih boleznih običajno, da za potrditev diagnoze in vzroka smrti zadošča

kombinacija klinične slike, kliničnih preiskav in mikrobiološke potrditve. Če je diagnoza jasna,

se ne obducira. Zakaj bi bil Covid-19 izjema? Obducira se klinično nejasne vzroke smrti,

infekcijske bolezni pa zaradi zelo specifične diagnostike in poteka bolezni navadno to niso.

Bile pa so opravljene obdukcijske študije klinično potrjenih covid-19 smrti, ena prvih, nemška

je našla v 95% vzrok smrti zaradi covid-19, in 5% smrti, kjer je bil virus prisoten, vzrok pa v

drugi bolezni (International Journal of Legal Medicine volume 134, pages1275–1284 (2020)

Vir)

Po analizah raziskav (nobelovca prof.dr. Michaela Levitta, prof.dr. John Loannidisa iz

Univerze Stanford, idr.) je po ogroženosti zdravja in umrljivosti pandemija Cov19 primerljiva

z epidemijo gripe 2018/2019, -

V ZDA je bilo takrat po podatkih CDC 79 400 smrti zaradi gripe (šlo je za eno hujših sezon),

v ZDA je letos trenutno zaradi covid-19 nad 200 000 mrtvih. In predvsem – to je 200 000

dodatno umrlih!

zdravju otrok in mladih zdravih oseb pa je bolezen CoV19 manj nevarna kot vsakoletna gripa.

To piše povsod in na srečo drži. Žal na svetu nismo vsi otroci.

Statistične primerjave kažejo, da ni pomembnih razlik glede CoV19 umrljivostjo med

državami, ki so prakticirale "lockdown" in tistimi, ki svojih prebivalcev niso zapirale.

To je zamenjava vzroka in posledice. Države, ki jih je epidemija presenetila in potekala težje,

so bile prisiljene v bolj striktne zapore družbe. Med državami so sicer nastale ogromne razlike

glede obsega epidemije in posledične umrljivosti, ki so bile sorazmerne hitrosti vdora

epidemije (prometna izpostavljenost države), gostote naseljenosti (zlasti mestne) in hitrosti

odziva na epidemijo. Italijo je epidemija presenetila (bili so prvi v EU) in Lombardija je hkrati

eno od urbanih, gospodarskih in prometnih središč Evrope; Švedi in Angleži se niso

pravočasno odzvali – zato imajo vsi desetkrat večji delež mrtvih kot pri nas.

Po razglasitvi pandemije CoV19 in strašljivi napovedi WHO (cca. 30 krat precenjeni

umrljivosti) so navodila NIJZ in svetovalne skupine pod vodstvom prof.dr. Bojane Beovič

podredila slovensko zdravstvo potencialnim CoV19 bolnikom na račun zmanjšanja obravnav

vseh drugih bolnikov. Več raziskav napoveduje, da bo število obolelih in umrlih zaradi CoV19

ukrepov (»lockdown«, karantena, slabša dostopnost zdravstvenih storitev, dodatne zamudne

Covid procedure pri obravnavi bolnikov, idr.) nekajkrat večje od števila umrlih zaradi bolezni

CoV19.

Misel zveni, kot da imamo možnost preprosto »odpovedati epidemijo« (kot medicinski

kongres ali turistično potovanje) in se posvetiti pomembnejšim opravilom. Epidemija pač je

(naravni pojav) in večina ukrepov, ki upočasnjuje zdravstveno obravnavo, je zaradi svetovnega

konsenza strokovnjakov, da virusa ne smemo spustiti v domove za ostarele (DSO) in v

bolnišnice. In da ne smemo preseči kapacitete za bolnišnično obravnavo covid-19 bolnikov.

Če upam, da ni potrebno utemeljevati nevarnosti virusa v DSO, pa marsikdo ne ve, da bi

ignoranca virusa v bolnišnicah za številna zdravljenja pomenila tako veliko poslabšanje izida

zdravljenja, da bi jo bolniki bolje odnesli brez zdravljenja kot bi se zdravili z”dodatkom”

bolnišničnega covid-19. Onkološko zdravljenje v kombinaciji s covid-19 kar 3,5-krat poveča

verjetnost komplikacij, ki zahtevajo intenzivno zdravljenje in katerega smrtnost je nad 50%

(Vir). To pomeni, da je za bolnika varneje, da se v takih razmerah ne zdravi – kar je pa tudi

nesprejemljivo, zato je potrebno storiti vse, da virus ne vdre v bolnišnice, kjer zdravijo tudi

onkološke bolnike – to pa so praktično vse slovenske bolnišnice. (Vir)

Podobno je z večjimi kirurškimi posegi (Vir) – v kombinaciji s covidom-19 se izrazito poveča

tveganje hudih pooperativnih pljučnih komplikacij – od 8% brez covida narastejo prek 50% s

covidom, kar prispeva k siceršnji smrtnost operacij dodatnih 5-10%, v mnogih podskupinah

bolnikov pa tudi večkratnik tega. In ker kirurški posegi lahko doletijo kogarkoli in jih

opravljajo v vseh bolnišnicah, je tudi to razlog tako silovitega “branjenja” bolnišnic pred

“prekuževanjem”, kot ga za “normalno populacijo” svetujejo ljudje, ki nimajo resnega

vpogleda v problematiko.

Dodatna težava je, da v bolnišnicah delajo ljudje iz “normalne” populacije, imajo svoje

družine, otroke in v primeru večjega zagona epidemije seveda v enaki meri dobijo okužbo kot

vsi. Večkrat pa taki okuženi zaposleni pred simptomi in testi že okužijo nekaj svojih

sodelavcev – več je okužb v populaciji, več je tega pojava. Pri zastoju zdravstva v Sloveniji

torej na srečo ni šlo predvsem za težave zaradi dodatnih zahtev po covid-19 oddelkih (ker smo

dobro ustavili epidemijo) , ampak za prizadevanja, da bolnišnice ostanejo brez okužb s SARS

Cov2. (Vir). Alternativa zadrževanju epidemije je seveda, da “normalne ljudi” v skladu s

popularnimi nasveti prenehamo testirati in se obnašamo, kot da virusa ni. Prenehamo poročati

o smrtih v DSOjih, ker je tam pač to “normalno”? Molčimo o komplikacijah in povečani

smrtnosti zaradi bolnišničnega covid-19? Bi se potem še lahko imeli za zdravnke? Je pa gotovo

res, da bi pri prilagajanju zdravstva epidemiji lahko bilo storjenega veliko več, da bi kljub

novim razmeram bilo manj zastoja pri vstopanju bolnikov v sistem. Tu je kritika vlade več kot

na mestu – a rešitev najbrž ni v tem, da se delamo, da je virus izginil..

Panični, nesorazmerni in kontraproduktivni CoV19 ukrepi so ves čas pandemije CoV19

posledica vprašljivih priporočil WHO, medijskega potenciranja nevarnosti, vpletanja politikov,

neverodostojnih statistik o CoV19 umrlih, predvsem pa odločitev nekaterih ne najbolje

izbranih odločevalcev. WHO je finančno odvisna od donacij zasebnega kapitala povezanega z

izdelovalci cepiv.

S politiko WHO nisem tako temeljito in iz prve roke seznanjen, kot je očitno avtor teksta, zato

to mnenje prepuščam njemu. Ampak odločitve o ravnanju z epidemijo pri nas so naše, v rokah

vsakega posameznika in pri tem WHO nima kaj dosti.

V Sloveniji je bila 3.9.2020 v Zakonu o nalezljivih boleznih bolezen Covid19 uvrščena v prvo

skupino nalezljivih bolezni, kjer so kuga, hemoragična mrzlica in druge izjemno nevarne

bolezni. Bojim se, da se s tem utira pot za sprejem zakona o obvezni množični COVID

vakcinaciji državljanov.

Ob internetni »novici«, da je covid-19 izenačen s kugo in hemoragično mrzlico iz 1. skupine

nalezljivih bolezni sem skušal najprej poiskati, kaj je 1. skupina nalezljivih bolzeni. V Zakonu

o nalezljivih boleznih jo ni, pač pa sem jo našel v Pravilniku o prijavi nalezljivih bolezni in

posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje. V prvi skupini so: davica, gnojni

meningitis, hemoragična mrzlica, kolera, kuga, ošpice, otroška paraliza, rumena mrzlica,

steklina, vranični prisad. Ob navedenem celotnem seznamu se mi umestitev covid-19 ne zdi

tako zelo »škandalozna«, saj se na primer otroška paraliza (ki je tudi v 1 skupini ) razvije

»samo« pri 0,5% okuženih s poliovirusi, medtem ko je 95-99 okuženih asimptomatskih, ki pa

kljub temu lahko širijo okužbo naprej. Te številke so pravzaprav še »blažje« kot pri covid-19,

vendar glede na epidemiološki pomeni ni dvoma, da otroška paraliza glede obveze prijavljanja

spada v prvo skupino nalezljivih bolezni. Podobno je z ošpicami. (Vir)

Mislim tudi, da si je za vpogled v namene vladne politike v bodoče bolje ogledati predlog

novega zakona o nalezljivih boleznih, ki je trenutno v javni razpravi in k tej z dobrim prikazom

sprememb poziva tudi ZZS. V predlogu bi covid-19 verjetno spadal med »nalezljive bolezni

in okužbe, ki predstavljajo veliko grožnjo za zdravje ljudi zaradi visoke obolevnosti ali

smrtnosti«. (Vir)

Glede uvedbe obveznega cepljenja proti covid-19 pa ravno zaradi rigidnosti sedanjega ZNB ne

vidim osnov za tovrstne »strahove«, še manj možnosti za obvezno cepljenje pa je iz praktičnih

razlogov – če cepivo sploh bo, ga verjetno ne bo dovolj niti za najbolj potrebne (zaposlene v

zdravstvu in DSO-jih, starejše v izpostavljenih poklicih (učitelji, prodajalci, natakarji....),

glede starostnikov pa bo posebno vprašanje učinkovitosti cepljenja za njih.

Poleg tega obvezno cepljenje polnoletnih zakonsko ni mogoče, saj je, kot za vsak medicinski

poseg, potrebna prostovoljna privolitev. Zato menim, da bi bila uvedba obveznega cepljenja

odraslih v nasprotju tako z medicinsko etiko, kot z ustavo. V naši zakonodaji so edina dopustna

obvezna cepljenja otrok proti boleznim, ki bi otroka lahko zelo prizadele, pravica otroka do

zdravja v tem primeru prevlada nad voljo staršev, saj otrok ni lastnina starša. Zato starši nimajo

pravice odreči otroku osnovnih družbenih in človeških pravic – izobrazbenih, zdravstvenih,

varnostnih, osebnostnega dostojanstva. Starši ne glede na svoje prepričanje na primer nimajo

pravice otroku odreči obveznega šolanja, in podobno nimajo pravice otroka izpostaviti

zdravstvenemu tveganju za npr. davico ali tetanusom. Cepljenje je v tem primeru predvsem

otrokova pravica do zdravja, ne glede na mnenje njegovih staršev. Glede na to, da covid-19 ne

ogroža otrok, je obvezno cepljenje otrok izključeno. Vsak odrasel človek pa naj se sam odloči,

ali se bo cepil, podobno kot velja za vsak medicinski poseg. Če bo registrirano cepivo proti

covid-19, bi bilo seveda idealno, da bi novo cepivo zaščitilo zlasti starejše in ogrožene ljudi in

bi se, prostovoljno in iz lastnega interesa tudi cepili. Je pa res, da so ravno pri starostnikih

cepiva praviloma manj učinkovita. Zato je možno, da se uvede obvezno cepljenje za ljudi, ki

delajo v domovih za ostarele ali v zdravstvenih ustanovah – če želijo tam še naprej delati.

Zakonska podlaga je v tem primeru ocena tveganj na delovnem mestu. Že zdaj moramo biti na

primer zdravstveni delavci cepljeni proti ošpicam in heptatitisu B, če hočemo delati v

zdravstvenih ustanovah..

EU je 300 miljonov odmerkov cepiva že plačala.

S plačilom je sofinancirala razvoj, da bo dobila cepivo med prvimi in bo za EU po izjemno

ugodni ceni (okoli 2 EUR/odmerek). Če cepivo ne bo registrirano, bo sofinanciranje pač

izgubljena naložba – za EU je to malenkost v primerjavi z vsemi stroški epidemije.

Z argumentom kugi podobno nevarna bolezen, je zakonodaja proizvajalcem Covid cepiv že

pred tem dovolila registracijo za množično vakcinacijo državljanov brez predhodnega

ugotavljanja morebitnih dolgoročnih škodljivih učinkov cepiva na ljudi.

Ni res, vsa cepiva morajo iti in gredo skozi redno proceduro registracije na Evropsko agencijo

za zdravila (EMA), je pa res, da se dokumenti za registracijo (t.j. rezultati študij) pripravljajo z

zelo pospešenim tempom. To je mogoče zaradi državnega sofinanciranja razvoja, ki manjša

finančno tveganje proizvajalcev, zato se lahko faze testiranja delajo vzporedno in v izjemno

velikem obsegu. Normalno se testiranja, zaradi finančnih varovalk farmacevtske industrije,

delajo zaporedno, da se v primeru nakazanega neuspeha projekti pravočasno ustavijo in

zmanjšajo finančno izgubo. Zato faze izdelave cepiva »normalno« potekajo v zaporedni verigi

skozi deset let ali več. V primeru cepiva proti covid-19 pa zaradi financiranja držav izvajajo

poskuse različnih faz skoraj istočasno in celo gradijo tovarne za velikoserijska proizvodnja

cepiva “na zalogo”. To samo dokazuje, v kakšni stiski so države zaradi katastrofalnih

perspektiv podaljševanja pandemije. Zato so pripravljene vlagati veliko denarja v zelo tvegane

projekte, ki jih upravni odbori farmacevtskih tovarn nikoli ne bi »potrdili«.

Kar seveda pomeni, da je zdrava skepsa glede cepiv proti covid-19 v teh časih absolutno

potrebna. Izredni časi namreč na vseh področjih življenja hitro privedejo do izrednih

postopkov, ki si jih še pred enim letom nismo mogli niti predstavljati. Politiki po vsem svetu

so preprosto sklenili, da v prihajajoči zimski sezoni za ohranjanje političnega miru in avtoritete

morajo imeti cepivo. Zato mnogi politični voditelji že v tem trenutku kupujejo cepiva, kitajska,

ruska, ki so jih tam registrirali kar po političnem ukazu, brez tretje faze testov, ki je edina

relevantna za oceno učinkovitosti in tudi varnosti cepiva za široko uporabo. Samo, da bodo

imeli v rokah cepivo, in pri tem jih v resnici ne zanima njegovo delovanje, ampak samo, da

bodo imeli v rokah moč, ki jo bo predstavljalo cepivo.

A v tem trenutku bi se bilo nespametno razburjati nad ruskimi in kitajskimi cepivi. Naša

resnična pozornost mora zato veljati doslednim pravilom, ki so del tradicije EMA in po katerih

v EU ne more biti za uporabo registrirati cepivo, ki ne izpolni vseh, že desetletja formaliziranih

postopkov.

Ves čas pandemije se v Sloveniji sprejemajo nesorazmerni in kontraproduktivni Covid ukrepi

predvsem na osnovi laboratorijskih rezultatov množičnega testiranja prebivalcev s PCR testi,

ki ga forsira WHO. Laboratorijski pozitivni izvid PCR testa ne dokazuje virusa SARS CoV-2,

ampak zazna le nek manjši del virusne RNA v odvzetem brisu iz nosu preiskovanca.

Kaj dokazuje PCR, ve vsak študent prvega letnika mikrobiologije – ne razumem fascinacije

nad dejstvom, ki je že dolga leta v vseh mikrobioloških učbenikih. Dokazuje pa se točno tak

»manjši del« virusne RNA, ki je specifičen samo za SARS CoV-2 in za noben drug

mikroorganizem ali človeško RNA. Če bi dokazovali »večji del RNA« bi težko naredili za

virus specifičen test – v tem je ravno »lepota« metode PCR. Saj tudi za identifikacijo bančnega

računa zadošča samo nekajmestna številka in ni potrebe po osebni prezenci, fotografiji ali

prstnemu odtisu. Če nekaj v praksi deluje, pač deluje – in PCR dokazano deluje v tisočih

različnih diagnostičnih testih, ki jih uporabljamo v klinični diagnostiki, in ne le mikrobiološki.

Delčki virusne RNA ostanejo v telesu tudi še več mesecev po tem, ko je imunski sistem virus

že uničil.

To je znano že mesece in smo o tem tudi v Sloveniji že marsikaj napisali in upoštevamo pri

interpretaciji izvidov. Hkrati pa je dobro umerjen PCR tudi v dovolj veliki meri kvantitativen,

da v praksi zelo zanesljivo ločimo med veliko količino virusa v brisu (okoli 20 cikov) in manjšo

količino virusa (okoli 30 ciklov in več) in nam to tudi pomaga pri interpretaciji. Skupaj z

anamnezo in klinično sliko je mogoče skoraj vedno postaviti vse podatke o okuženem v logično

klinično sliko in ločiti med začetno okužbo, asimptomatsko okužbo, boleznijo covid-19 ali

nekužnim rekonvalescentom – tako, kot v medicini tudi sicer delamo diagnostiko na drugih

področjih. (Vir 1, Vir 2, Vir 3)

Pozitivni izvid PCR testa ne dokazuje, da je ta oseba bolna in/ali kužna!

Tudi to ve vsak študent 3 letnika medicine – ocena bolezni ali kužnosti vedno temelji na

poznavanju poteka bolezni in kombinaciji anamneze, klinične slike in preiskav, mikrobioloških

in drugih. Nisem še slišal, da bi kdo od pristojnih strokovnjakov za covid-19 trdil drugače –

kolega postavlja lažne dileme in se spopada z njimi po načelu napadanja slamnatega moža.

Izumitelj PCR metode nobelovec dr. Kerry Mullis je izrecno poudaril, da pozitiven PCR test

ne dokazuje nalezljive bolezni.

Spet - odkritje tople vode! Kdo pa trdi drugače?

Diagnoza bolezni le na osnovi PCR testa posebno pri asimptomatskih osebah JE

STROKOVNA NAPAKA!!!

Se globoko strinjam, in spet »znanje« za tretji letnik medicine in napadanje slamnatega moža

– stavek je namenjen fascinaciji laikov, ki naj bi zaradi oblike kolegovega zapisa (velike črke

s klicajem) sklepali, da infektologi v Sloveniji postavljajo diagnozo covid-19 le na osnovi PCR.

Kako nespoštljivo, da kolega, specialist za hujšanje, svoje kolege infektologe na tako cenen

način zlorablja za »postavljanje« pred FB publiko.

Raziskave eminentnih raziskovalcev (prof.dr. Sunetre Gupta iz Oxforda, prof.dr. Jean-Francois

Toussainta iz Pariza, nobelovca prof.dr. Michaela Levitta, idr.) dokazujejo, da je zaradi

doseženega praga kolektivne imunosti PANDEMIJA CoV19 V EVROPI KONČANA.

Fantastično, to bi bila največja želja vseh, ki trenutno »živimo v mikrobioloških laboratorijih«

v obsednem stanju. Delo do polnoči, ekipe, ki zdaj že vsakodnevno prihajajo za urgentne

primere še dodatno prek cele noči, ko se je treba odločiti, ali ponesrečenca operirati v normalnih

ali covid-19 operacijski dvorani. Če se končuje epidemija - zakaj nam potem kolegi pošiljajo

nemogoče količine vzorcev in prosijo za čim hitrejše rezultate, da jim pacienti ne bi čakali v

prenapolnjenih »sivih conah«. In zakaj po celi EU tako raste število okuženih?

To potrjujejo tudi uradni podatki o cca. 100 krat manjšem številu hospitaliziranih in umrlih

glede na uradne podatke ob začetku pandemije CoV19 v vseh državah Evrope.

Na srečo se je v EU do poletja umirila epidemijo, žal je bilo kratko poletje.

Nadaljne množično testiranje ljudi s PCR je po mnenju prof.dr. Michaela Levitta

kontraproduktivno zapravljanje denarja. V številnih državah (Nemčija, Švica, Španija, Italija,

Francija, ZDA idr.) se zaradi CoV19 ukrepov množijo kritična mnenja zdravnikov krepijo

protesti javnosti in začenjajo preiskave (tudi parlamentarne) glede odgovornosti CoV19

odločevalcev za njihove domnevno strokovno sporne in škodljive odločitve.

Če strokovno sporne ugotovitve in odločitve priporočajo institucije, ki vodijo stroko, se je

vseeno potrebno vprašati, zakaj vsi na avtocesti vozijo v napačno smer. (Vir 1, Vir 2)

Menim, da takojšnje prenehanje množičnih testiranj ljudi s PCR testom in ukinitev obvezne

karantene, prenehanje obveznega nošenje mask zdravim ljudem ter prenehanje

nefunkcionalnega in sociopsihološko škodljivega fizičnega distanciranje v izobraževalnih

ustanovah ne bo bistveno povečalo število novih CoV19 bolnikov.

Če strokovno sporne ugotovitve in odločitve priporočajo članki v najbolj strokovno odličnih

svetovnih medicinskih revijah, se je vseeno potrebno vprašati, zakaj vsi na avtocesti vozijo v

napačno smer. Spodnji članek v Lancet na primer analizira pregled študij o prakticiranju

distance (nad 18 000 udeležencev) in nošenja mask (nad 12 000 udeležencev) in ugotavlja, da

prakticiranje distance nad 1 m zmanjša verjetnost okužb v opazovani populaciji od 12,8% (brez

1 m distance) na 2,6% (nad 1 m distance) in z 17,4% (brez nošenja mask) na 3,1% (z nošenjem

mask). V medicini in v življenju nasploh ni črno-belih rešitev, ampak s sistematičnim

prizadevanjem v pravo smer kljub temu velikokrat naredimo razliko med zdravjem in

boleznijo, med redom in kaosom, med življenjem in smrtjo. (Vir)

Ukinitev vseh zgoraj navedenih ukrepov bi močno olajšala življenja in delo večini državljanov

ter zavrla uničevanje slovenskega zdravstva, šolstva, kulture in gospodarstva.

Tak predlog bi vseeno moral na referendum, ker daje na enakovredno tehtnico pravico do

življenja petine ogrožene populacije in željo vseh nas, da bi živeli bolj udobno in se ne bi

ukvarjali več z omejitvami. Če bi ustavno sodišče dovolilo tak referendum, bi tudi v primeru

odločitve, da virus za Slovence več ne obstaja, avioni ne glede na rezultat referenduma še vedno

enako redko poleteli z Brnika, ker nismo sami na svetu. Medtem pa priporočam članek, ki se

vseeno manj pavšalno ukvarja s perspektivami različnih odločitev in scenarijev pandemije

covid-19. (Vir)

Feb 05, 2021