Julij 29, 2021
Zakaj se mudi? Poziv h kritičnemu razmisleku o pravnih posledicah in posledicah za človekove pravice morebitne nove mednarodne pogodbe o pandemijah
Avtorja: Dr. Silvia Behrendt in Dr. Amrei Müller
Ozadje: prizadevanja za mednarodno pogodbo o pandemijah
Ob zaključku 74. Svetovne zdravstvene skupščine (WHA) 1. junija 2021 je generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) dejal:
Zato je priporočilo, ki bo po mojem mnenju najbolj prispevalo h krepitvi tako Svetovne zdravstvene organizacije kot globalne zdravstvene varnosti, priporočilo za pogodbo o pripravljenosti in odzivanju na pandemije.
dr. Silvia Behrendt
Svetovni voditelji so namreč že marca 2021 napovedali, da lahko svet na naslednjo pandemijo pripravi le nova pogodba.
Svetovna zdravstvena organizacija se je konkretno odločila, da bo že konec leta 2021 organizirala posebno zasedanje za:
preučitev koristi razvoja konvencije, sporazuma ali drugega mednarodnega instrumenta Svetovne zdravstvene organizacije o pripravljenosti in odzivanju na pandemije z namenom vzpostavitve medvladnega procesa za pripravo osnutka in pogajanja o takšni pogodbi.
Ta prizadevanja so podprta s tremi poročili, ki jih je podprla Svetovna zdravstvena organizacija in ki selektivno analizirajo nekatere mednarodne in domače odzive na pojav virusa SARS-CoV-2, in sicer s poročilom Odbora za pregled mednarodnih zdravstvenih predpisov ( Review Committee Report of the International Health Regulations- RCR-IHR), poročilom, ki ga je pripravil neodvisni odbor za pripravljenost na pandemijo in odzivanje nanjo (Independent Panel of Pandemic Preparedness and Response - IPPPR), ter poročilom delovne skupine za krepitev pripravljenosti in odzivanja Svetovne zdravstvene organizacije na izredne zdravstvene razmere-Working Group on Strengthening WHO Preparedness and Response to Health Emergencies (poročilo delovne skupine).
Slednje poročilo razkriva, da je k hitrim pogajanjem in sprejetju zavezujoče mednarodne pogodbe o pandemijah pozval predsednik Evropskega sveta Charles Michel, in pojasnjuje glavni razlog za to. Ugotavlja, da:
"bi to lahko zagotovilo, da bo trajna zapuščina COVID-19 medsebojno povezan globalni sistem za pripravo, napovedovanje, preprečevanje, odzivanje in okrevanje po izrednih zdravstvenih razmerah".
Evropska unija (EU) je že veliko vložila v lobiranje za ta projekt pogajanj o mednarodno zavezujočem sporazumu, h kateremu bi sčasoma pristopila, med drugim je vzpostavila posebno spletno stran, na kateri je med drugim objavljen videoposnetek o nujnosti zaščite celotnega svetovnega prebivalstva pred zdravstvenimi grožnjami s pomočjo takšnega centraliziranega svetovnega sistema nadzora.
V priporočilu za izvajanje mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nadalje določeno (str. 16), da bi morala svetovna konvencija o pandemijah podpirati izvajanje mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Poročilo IPPPR poleg tega priporoča (str. 47), da se sredi maja 2021 v naslednjih šestih mesecih sprejme nova pogodba kot dopolnilni instrument k mednarodnim zdravstvenim predpisom (IHR) z uporabo pooblastil iz člena 19 ustave Svetovne zdravstvene organizacije (WHOC).
Vsa tri poročila in spletna stran EU vsebujejo presenetljivo malo analiz daljnosežnih in večplastnih škodljivih učinkov, ki so jih imeli in jih še vedno imajo odzivi Svetovne zdravstvene organizacije in različnih držav na pojav virusa SARS-CoV-2 na zdravje in življenja ljudi po vsem svetu. Prav tako ne obravnavajo podrobno številnih pravnih vprašanj, ki jih ti odzivi sprožajo, med drugim vprašanj o morebitnih kršitvah mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR) in številnih človekovih pravic, vključno zlasti s človekovo pravico do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda (pravica do zdravja), kot je navedena v preambuli Konvencije o zdravju iz leta 1948. V poročilih tudi ni podrobno preučeno, zakaj sedanja mednarodna pogodba o pandemijah ne zadostuje za obravnavo izbruhov nalezljivih bolezni v prihodnosti.
Čeprav bi zgornji citat iz poročila delovne skupine ter izjave uradnikov Svetovne zdravstvene organizacije in državnih uradnikov lahko kazale drugače, je Mednarodna konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin večstranska, pravno zavezujoča pogodba, ki je bila deponirana pri Združenih Narodih in so jo ratificirale vse države članice Svetovne zdravstvene organizacije (ter Vatikan in Lihtenštajn) ter jo je treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju ustave SZO (WHOC) in mednarodnega prava o človekovih pravicah (člen 3(1) Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).
V tem kontekstu bo ta blogerski prispevek podal začetni kritični pregled nekaterih pravnih vprašanj, ki jih odpirajo tri poročila in o katerih bi bilo treba temeljito razpravljati, da bi razpravo o morebitni pogodbi o pandemijah in njen razvoj trdno zasidrali v obstoječem mednarodnem zdravstvenem pravu in pravu človekovih pravic ter se uprli nadaljnjemu utrjevanju enodimenzionalnega, varnostno usmerjenega odziva na izbruhe nalezljivih bolezni in njihovega upravljanja, ki je bil pomemben v odzivu Svetovne zdravstvene organizacije, Evropske Unije in držav na Covid-19.
Preostanek tega prispevka se ukvarja z vsebinskimi pravnimi vprašanji in mehanizmi izvajanja mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic, nato pa izpostavlja in popravlja glavne postopkovne nesporazume glede pristojnosti Svetovne zdravstvene organizacije za sklepanje pogodb in se konča s kratkim zaključkom.
Vsebinska vprašanja, obravnavana v treh poročilih
Vsa tri poročila poudarjajo vlogo odločnega in centraliziranega globalnega ukrepanja za okrepitev trdnega odziva na izbruhe nalezljivih bolezni, ki bi se lahko razvili v globalno pandemijo. Čeprav so včasih potrebne usklajene dejavnosti v zvezi z izbruhi, ki jih povzročajo patogeni z zelo visoko stopnjo smrtnosti zaradi okužbe (IFR) (npr. ebola s 50,0 % IFR), lahko ta tehnokratski pristop od zgoraj navzdol, če bo nereflektirano vključen v novo pogodbo, še bolj odrine na stranski tir odzive na podlagi človekovih pravic, s čimer se kršijo dolžnosti Svetovne zdravstvene organizacije in držav na podlagi mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR) in IHRL.
Tak primer je priporočilo, da naj generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije v prihodnje razglasi izredne razmere za javno zdravje mednarodnega pomena (PHEIC) (člen 12 IHR) ter večina mednarodnih in nacionalnih ukrepov, sprejetih kot odziv na izbruhe okužb dihal zaradi novega patogena, temelji na previdnostnem načelu (IPPPR, str. 25/26; RCR-IHR, odstavka 96 in 151). Takšen pristop - zlasti če temelji na računalniškem modeliranju z ekstremnimi napovedmi in deluje na podlagi najhujših scenarijev - bi lahko privedel do tega, da bi Svetovna zdravstvena organizacija in države nemudoma prešle na "način izrednih razmer", ne da bi za to obstajala trdna znanstvena ali pravna podlaga, ter odredile stroge ukrepe na področju javnega zdravja, ki bi verjetno pretirano omejevali človekove pravice ali od njih celo odstopali, pri čemer se ne upoštevajo niti pomembne določbe in načela izvajanja mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR).
To se lahko zgodi, čeprav ni verjetno, da bi obstajale "izredne razmere, ki ogrožajo življenje naroda" (člen 4 ICCPR; člen 15 ECHR), da bi bili izpolnjeni pogoji nujnosti in sorazmernosti za omejitve človekovih pravic v demokratičnih družbah (npr. člen 21 ICCPR; člen 10 ECHR) in da bi bil upoštevan člen 3(1) mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR), ki zahteva, da se mednarodni zdravstveni predpisi (IHR) "izvajajo ob polnem spoštovanju dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ljudi". V izogib nesporazumom: razglasitev PHEIC s strani generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v skladu z mednarodnimi konvencijami o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin za države ne pomeni obveznosti (in niti priporočila SZO), da razglasijo izredno stanje, ki odstopa od mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter nacionalnih ustavnih pravic (ali de facto delujejo v izrednem stanju brez javne razglasitve, kot zahteva člen 4 ICCPR/člen 15 ECHR).
Pristop, ki daje prednost previdnostnemu načelu, lahko normalizira številne daljnosežne, na strahu temelječe ukrepe "zaprtja", ki so jih države in, vsaj posredno s hvaljenjem nekaterih držav, SZO sprejele in spodbujale kot odziv na SARS-CoV-2, s svetovno smrtnostjo zaradi okužbe IFR 0,15 % in pod 0,05 % za osebe, mlajše od 70 let, kar je primerljivo s sezonsko gripo (IFR 0,16 %). Številne od teh zapor so, če so sploh, le minimalno prispevale k zaustavitvi širjenja SARS-CoV-2, vendar so povzročile in še vedno povzročajo posege v človekove pravice brez primere, ki se ne zdijo niti "nujni v demokratični družbi" niti sorazmerni in katerih učinki na človeška življenja in preživetje se razkrivajo in vstopajo v javno razpravo le počasi (glej npr. npr. tukaj in tukaj). To je morda razlog, zakaj v pandemičnih smernicah pred letom 2020, vključno s pandemičnimi smernicami SZO za leto 2019, nikoli ni bila priporočena zaustavitev vsega gospodarskega, političnega, družbenega in kulturnega življenja v času pandemije.
Poleg tega spodbujanje hitrega množičnega testiranja v treh poročilih pomeni dodatno nevarnost, da lahko hitro razviti zelo občutljivi testi, ki lahko povedo le malo o tem, ali je oseba dejansko okužena, bolna ali je celo umrla zaradi določenega patogena, povzročijo lažno pozitivne rezultate in sprožijo "lažni alarm" prek previdnostnega načela. Glede na posledice daljnosežnih globalnih "nujnih ukrepov", ki po nepotrebnem ovirajo življenje in preživetje ljudi ob neupoštevanju mednarodnega prava o varstvu človekovih pravic in ustreznih določb mednarodnega prava o človekovih pravicah, je treba v novi pogodbi o pandemiji tak razvoj dogodkov zavarovati pred njimi.
Dodatna priporočila - na primer v zvezi s sprejetjem pristopa "celotna vlada"/"celotna družba" (RCR-IHR, odstavki 32-33; IPPPR, str. 31 in 51) in poostrenim nadzorom nad dostopom javnosti do informacij (imenovanim "infodemično upravljanje" (RCR-IHR, odstavki 104-105). ; Poročilo delovne skupine, odstavek 7(f))) - bi bilo treba skrbno preučiti tudi njihovo združljivost z dolžnostmi Svetovne zdravstvene organizacije in držav v skladu z mednarodnimi zdravstvenimi predpisi (IHR) in IHRL, preden se jih vključi v morebitno novo pogodbo o pandemiji. Na primer, zdi se, da je v skladu z IHRL ter členoma 3(1) in 57 IHR težko dopustno uvesti "pristop celotne vlade" (ali "stopenjske strukture poveljevanja"), kjer se vse dejavnosti javnih organov uskladijo pod vodstvom izvršilne oblasti z "nujnimi ukrepi" na področju javnega zdravja in odločanjem z izvršilnimi dekreti, pri čemer se prekineta delitev oblasti in redni demokratični zakonodajni postopki.
Tudi v malo verjetnem primeru, ko razmere dejansko dosegajo visok prag iz 4. člena ICCPR in 15. člena ECHR, morajo države imetnikom pravic še naprej zagotavljati učinkovita sodna ali druga pravna sredstva in preverjati izvajanje izvršilne oblasti; če se sklicujejo na omejitvene klavzule pogodb o človekovih pravicah, morajo države zagotoviti nadaljnje delovanje pluralističnih demokratičnih družb, tudi z izvoljenimi zakonodajnimi organi (člen 3 P-I ECHR; člen 25 ICCPR) in neodvisnim sodstvom. Na splošno je treba zagotoviti sodelovanje prizadetih posameznikov v procesih odločanja, tudi v zvezi z morebitnim določanjem prednosti nekaterih zdravstvenih posegov glede na dejansko breme bolezni in dodeljevanje proračunskih sredstev za javno zdravje, kot je navedeno v splošni pripombi št. 14 Odbora ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice o pravici do zdravja.
Ta vidik pomaga tudi pri preprečevanju korupcije, zagotavlja preglednost in preverja pristranskost različnih akterjev, ki se je izkazala za problematično že pri pandemiji prašičje gripe leta 2009, ki jo je raziskala in o njej poročala parlamentarna skupščina Sveta Evrope ("Obvladovanje pandemije H1N1: potrebna večja preglednost").
"Infodemično upravljanje", s katerim Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) (in širši sistem Združenih Narodov) domnevno zagotavlja "verodostojne, na dokazih temelječe, pravočasne in posodobljene informacije in nasvete, tako za usklajevanje globalnega odziva kot za podporo nacionalnih odzivov na pandemijo" (RCR-IHR, odstavek 105), sproža vprašanja zlasti v zvezi s pravico do svobode izražanja (člen 19 ICCPR) in pravico do znanosti (člen 15(1)(b) ICESCR). V praksi je v trenutni pandemiji COVID-19 "infodemično upravljanje" SZO, EU in držav privedlo do cenzure na platformah, kot so YouTube, Facebook in twitter, pri čemer je na primer v politiki YouTuba navedeno, da "ne dovoljuje vsebin, ki širijo medicinske dezinformacije, ki so v nasprotju z medicinskimi informacijami lokalnih zdravstvenih organov ali Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o COVID-19". Med cenzuriranimi so visoko usposobljeni zdravniki in znanstveniki, akademiki in neodvisni novinarji, na primer zagovorniki deklaracije Great Barrington in izumitelj tehnologije cepiva mRNA.
Če se ne bo ravnalo zelo previdno in strogo v okviru klavzul o zastaranju iz pogodb o človekovih pravicah, obstaja nevarnost, da se s tem v pogodbi o pandemiji utrdi globalna praksa, ki predvideva, da obstaja "eno zdravilo", "ena znanost" in nazadnje "ena resnica" o SARS-CoV-2 in Covid-19 ter vseh prihodnjih patogenih organizmih, ki jih ima SZO. To ne le spodkopava pravice do svobode izražanja ter do prejemanja in posredovanja informacij, vključno z informacijami, povezanimi z zdravjem, o dokazni podlagi, na primer za zapore, "socialno" distanciranje, diagnostiko, terapijo in odobritev cepiv, ampak tudi napačno razume neodvisno znanost, ki je uspešna pri postavljanju vprašanj in tako med drugim prispeva h konstruktivnemu razvoju medicinske znanosti, tudi o Covid-19.
Nenazadnje poročila pozivajo k vzpostavitvi novega globalnega sistema digitaliziranega nadzora, ki bo združeval "podatkovno rudarjenje" in strojno učenje za odkrivanje in preprečevanje novih izbruhov (RCR-IHR, odstavka 111 in 149; IPPPR, str. 27, 52-53). Če se bo razmišljalo o vključitvi takšnih prednostnih nalog v novo pogodbo o pandemiji, bo treba skrbno preučiti njihovo združljivost s človekovo pravico do zasebnosti in še posebej strogo zaščito zdravstvenih podatkov.
Neustrezni mehanizmi izvrševanja mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin?
V poročilu RCR-IHR (odstavek 111) je navedeno, da "'mednarodni zdravstveni predpisi (IHR) nimajo zob'; to pomeni, da ni mehanizmov za izvrševanje". Enako ugotavlja tudi letno poročilo Odbora za spremljanje globalne pripravljenosti za leto 2020, ki trdi, da je SZO zaradi "pomanjkanja mehanizmov izvrševanja IHR težko zagotavljala skladnost" (str. 45).
Vendar pa ima IHR dejansko mehanizme za izvajanje. Razviti so bili kot "okvir za spremljanje in vrednotenje mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR)", ki ga sestavljajo obvezni del, tj. orodje za letno samoocenjevanje držav pogodbenic, skrajšano "SPAR", in prostovoljni mehanizmi, kot so orodje za skupno zunanje vrednotenje (JEE), pregledi po ukrepanju in simulacijske vaje. Opaziti je, da so vsi mehanizmi, zlasti SPAR in orodje JEE, ozko osredotočeni na izvajanje temeljnih zmogljivosti IHR za odkrivanje, ocenjevanje, obveščanje, poročanje in odzivanje na tveganja za javno zdravje in akutne dogodke, vendar ne zavezujejo držav k poročanju o drugih elementih IHR, vključno z njegovim splošnim predmetom in namenom (člen 2 IHR), načeli za izvajanje IHR (člen 3 IHR), zlasti o človekovih pravicah, in določbami v zvezi s pravicami potnikov. Razlog za to je, da je orodja za izvajanje IHR razvil Svetovni program za zdravstveno varnost (GHSA), čeprav jih upravlja SZO.
Poleg tega se zdi, da nekateri kazalniki iz programa SPAR presegajo duh mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR), saj v kratkih pojasnilih ni sklicevanja na ustrezne določbe mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, uporabljena terminologija pa se ne ujema z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah. To velja zlasti za kazalnike, ki se nanašajo na nacionalne okvire za izredne zdravstvene razmere (C8) ali obveščanje o tveganjih (C10), medtem ko pomembni vidiki izvajanja, npr. člena 2 in 3 IHR, niso del kazalnikov. Kot je navedeno zgoraj, koncept PHEIC, kot je zapisan v IHR, državam pogodbenicam ne nalaga, da samodejno razglasijo nacionalno izredno stanje ali izdajo odloke o izrednih razmerah, ki bi odstopali od domačih in mednarodnih človekovih pravic.
Zato ni veliko razlogov, da bi v vsaki novi pogodbi o pandemiji pozivali h krepitvi okvira izvajanja v zvezi s temeljnimi zmogljivostmi mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR). Namesto tega bi se moral vsak pregled mehanizmov izvajanja IHR osredotočiti na dosego trdne vključitve predmeta in namena IHR, njenih načel izvajanja in s tem združljivosti vseh ukrepov z IHRL v postopke poročanja in spremljanja. To bi lahko na primer privedlo do tega, da bi morale države v skladu s členom 43(3) IHR razkriti svojo utemeljitev ukrepov javnega zdravja, ki presegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije o tem, kako se odzvati na določeno PHEIC ali drugo tveganje za zdravje. To bi lahko vključevalo tudi poročanje in zbiranje najboljših praks držav o uspešnem odzivanju in obvladovanju izbruhov Covid-19 in drugih bolezni brez uvajanja strogih zapor ali drugih prisilnih javnozdravstvenih ukrepov, vendar z ukrepi, ki so očitno potrebni in sorazmerni v skladu z IHR in IHRL - tj. temeljijo na razpoložljivih znanstvenih dokazih, najmanj omejujejo človekove pravice ter so prilagojeni lokalnim razmeram.
Drugo področje, na katerem so inovacije v zvezi z reformo mehanizmov za izvajanje mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR) in temeljnih svoboščin pomembne, je spremljanje obveznosti Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v okviru mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ne da bi bila SZO formalna pogodbenica mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR), jo IHR zavezujejo z edinstvenim postopkom sprejemanja "predpisov" v skladu s členom 21 ustave Svetovne zdravstvene organizacije (WHOC). Vendar pa ni mehanizma za spremljanje ali odgovornost, ki bi zagotavljal, da SZO izpolnjuje svoje obveznosti, vključno s tistimi, povezanimi z razglasitvijo PHEIC, priporočili, ki jih izdaja, in njihovo skladnostjo z načeli izvajanja mednarodnih zdravstvenih predpisov (IHR) in IHRL.
Postopkovni vidiki: ali je člen 19 ustave Svetovne zdravstvene organizacije (WHOC) prava pot za pripravo nove pogodbe?
Poročilo IPPPR (str. 47) poziva k uporabi pooblastil Svetovne zdravstvene organizacije v skladu s členom 19 WHOC za sprejetje pogodbe o pandemijah, ki bi dopolnjevala Mednarodno konvencijo o varstvu človekovih pravic. To razkriva napačno razumevanje pristojnosti Svetovne zdravstvene organizacije za sklepanje pogodb. Če bi se pri pripravi nove pogodbe oprli na člen 19 WHOC, bi to pogodbo odstranili iz korpusa SZO in nadzora upravne strukture SZO. To bi morebitno novo pogodbo izločilo iz IHR in onemogočilo, da bi SZO v zvezi s to pogodbo postala močnejši "usklajevalni organ na področju svetovnega zdravja", kot je predvideno v EU in treh poročilih.
Za nadaljnjo razlago tega je treba na kratko predstaviti posebne pristojnosti skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHA) za sklepanje pogodb. V skladu s Krovno konvencijo lahko Svetovna zdravstvena organizacija uporablja dve različni poti za sklepanje mednarodnih pogodb, ki obe vodita k sprejetju večstranskih pogodb. Prvič, člen 19 WHOC določa splošno pristojnost WHA za pripravo pogodb "v zvezi s katero koli zadevo, ki je v pristojnosti" Svetovne zdravstvene organizacije. Svetovna zdravstvena organizacija lahko sprejme pogodbo z dvotretjinsko večino glasov, vsaka država članica pa lahko nato ratificira zadevno pogodbo "v skladu s svojimi ustavnimi postopki". Drugič, v členu 21 WHOC je predviden revolucionarni hitri postopek oblikovanja pogodb. Ta omogoča, da Svetovna zdravstvena organizacija z večino glasov sprejme tako imenovane "predpise" na različnih področjih iz člena 21, med drugim v zvezi z obvladovanjem bolezni. Predpisi začnejo samodejno veljati za vse države članice SZO, potem ko Svetovna zdravstvena organizacija države "ustrezno obvesti ... o njihovem sprejetju" (člen 21 WHOC). Čeprav se lahko države z obvestilom generalnemu direktorju od tega odjavijo (člen 22 WHOC), lahko ta postopek, ki temelji na večini, znatno pospeši postopke sprejemanja pogodb.
Prožne pristojnosti WHA za sklepanje pogodb so bile v WHOC vključene na podlagi zgodovinskih izkušenj. Svetovna zdravstvena organizacija je bila ustanovljena leta 1948 in je prevzela naloge Mednarodnega urada za javno higieno (OIHP), ki je deloval na podlagi mednarodnih sanitarnih konvencij, sprejetih od leta 1851 dalje. Te sanitarne konvencije lahko označimo kot predhodnice sedanjih IHR. Vendar so se pripravljavci WHOC dobro zavedali neprilagodljivosti režima sanitarnih konvencij: v preteklosti so se te konvencije redno izkazale za zastarele, še preden so začele veljati. Hitra pristojnost Svetovne zdravstvene organizacije za sprejemanje "predpisov" je bila zato vključena v člena 21 in 22 WHOC kot prožno orodje za obvladovanje bolezni.
Kot je navedeno, bi sprejetje morebitne nove pogodbe o pandemijah po postopku iz člena 19 WHOC, kot je predlagano v poročilu IPPPR, to pogodbo izločilo iz obstoječega upravnega mehanizma SZO, ki se med drugim ukvarja z nujnimi zdravstvenimi primeri ter nalezljivimi in nenalezljivimi boleznimi. Za upravljanje izvajanja nove pogodbe bi bilo treba ustanoviti nov sekretariat, ki bi bil povezan s SZO, vendar ne bi bil njen neposredni del, najverjetneje z ločeno resolucijo Svetovne zdravstvene organizacije. Ta novi sekretariat bi prejemal letna poročila držav pogodbenic o njihovih prizadevanjih za izvajanje zadevne nove pogodbe, kot to zahteva člen 20 WHOC, in tako podvajal obstoječo birokracijo. Poleg tega nova pogodba ne bi zavezovala same Svetovne zdravstvene organizacije, zato za Svetovno zdravstveno organizacijo ne bi nastale nobene obveznosti. Takšna ureditev je bila vzpostavljena za Okvirno konvencijo o nadzoru nad tobakom (FCTC) - doslej edino konvencijo, o kateri je bil dosežen dogovor po postopku iz člena 19 WHOC. Sprejetje nove pogodbe o pandemijah v skladu s členom 19 bi pomenilo tudi, da bi ta pogodba obstajala kot instrument, ločen od IHR, in ne kot instrument, ki dopolnjuje IHR.
Če bi se kljub zgoraj navedenim vsebinskim in postopkovnim pravnim vprašanjem odločili, da se res pripravi nova pogodba o pandemijah, bi bilo treba uporabiti postopkovno pot iz členov 21 in 22 WHOC. V skladu s členom 21(a) WHOC je Svetovna zdravstvena organizacija vsebinsko pristojna za sprejemanje "predpisov" izrecno na področju "sanitarnih in karantenskih zahtev ter drugih postopkov za preprečevanje mednarodnega širjenja bolezni". Za države članice ti "predpisi" ne pomenijo nič drugega kot "večstransko pogodbo", če jih vsebina opredeljuje kot take v skladu z običajno veljavno Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb. Dejstvo, da so "predpisi" redno deponirani pri ZN, dokazuje, da so za države članice "večstranske pogodbe".
Z doktrinarnega vidika prava mednarodnih organizacij so ti ustavni "predpisi" za Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) edinstveno "sekundarno" pravo SZO v njenem korpusu, ki je tesno prepleteno z upravno strukturo SZO. Čeprav torej SZO ni pogodbenica "uredb", jo te uredbe neposredno zavezujejo. To pomeni tudi, da se izvajanje teh predpisov upravlja prek obstoječih institucionalnih struktur SZO, kot to velja za sedanje IHR.
Nenazadnje bi bilo mogoče "predpise", sprejete v skladu s členoma 21 in 22 WHOC, oblikovati tako, da bi učinkovito dopolnjevali obstoječe IHR, s čimer bi okrepili utemeljenost odzivov SZO in držav na pandemije z načeli, ki prežemajo IHR, kot je določeno v členu 3 IHR: popolno spoštovanje človeškega dostojanstva in človekovih pravic, spoštovanje WHOC in Listine ZN, varstvo vseh ljudi pred mednarodnim širjenjem bolezni ter spoštovanje suverene avtonomije držav članic pri sprejemanju in izvajanju zakonodaje v skladu z njihovo zdravstveno politiko v skladu z IHR.
Sklepne ugotovitve
Na koncu bi se radi pridružili pozivom drugih, naj tisti, ki bodo sodelovali pri pripravi nove pogodbe o pandemijah, zagotovijo, da bo ta pogodba nedavno uskladila globalne, regionalne in nacionalne odzive na izbruhe nalezljivih bolezni in njihovo obvladovanje s predmetom in namenom IHR, načeli njegovega izvajanja in IHRL. Da bi to dosegli, se zdi potrebna temeljita interdisciplinarna analiza pomanjkljivosti SZO in držav pri izpolnjevanju obstoječih pravnih obveznosti na podlagi IHR in IHRL pri njihovem odzivanju na pandemijo Covid-19 ter njihovih učinkov na človeška življenja in preživetje, ki bi dopolnila ugotovitve treh zgoraj obravnavanih poročil. To bi lahko prispevalo k oblikovanju nove pogodbe o pandemijah - če bi se to dejansko izkazalo za potrebno -, ki bi se oddaljila od varnostnega, mono karakterističnega pristopa k odzivanju in obvladovanju pandemij, ki ne upošteva večdimenzionalnosti človeške izkušnje, priznane v mednarodnih zdravstvenih prepisih (IHR) in IHRL.
*
Rimska deklaracija G7: https://global-health-summit.europa.eu/rome-declaration_sl
*
*
Globalna sprememba finančnega sistema: korporativni fašizem: https://unlimitedhangout.com/2021/11/investigative-reports/un-backed-banker-alliance-announces-green-plan-to-transform-the-global-financial-system/
*
https://andraz-tersek.si/eu-commissions-contracts-with-pfizer-and-moderna-leaked-law-firm-judges-them-to-be-invalid/
Pogodba EU -Pfizer: https://www.rai.it/dl/doc/2021/04/17/1618676600910_APA%20BioNTech%20Pfizer__.pdf
Pogodba EU- Moderna: https://www.rai.it/dl/doc/2021/04/17/1618676613043_APA%20Moderna__.pdf
*
*
V novem članku zdravstvenega sklada Clalit so prikriti splošni podatki o umrljivosti, povezani s četrtim odmerkom cepiva, čeprav ima Clalit te ključne podatke.
Clalitov novi članek trdi, da preverja učinkovitost četrtega cepiva pri preprečevanju umrljivosti zaradi koronarne bolezni pri ljudeh, starih od šestdeset do sto let. Tudi ta članek, tako kot vsi drugi, ki so jih doslej objavili Clalitovi raziskovalci, ne upošteva najpomembnejše stvari: povezave med cepivom in splošno umrljivostjo, ki ni posledica cepiva Covid. In to kljub temu, da je iz članka jasno razvidno, da je ta številka skladu Clalit znana.
Neobjava splošne porazdelitve umrljivosti med cepljenimi in necepljenimi je škandalozna: Retzef Levy in Dr. Guy Shinar sta vložila tožbo v zvezi s skrivanjem teh podatkov.
Do povečanja umrljivosti oseb, starih +70 let, za 48 % februarja 2022 v primerjavi s 2020 je prišlo, ko je bil dan četrti odmerek cepiva za covid-19.
https://mkrsuomi.fi/agreement-between-pfizer-and-israel/
*
Aug 01, 2021
