Ustavno sodišče: Vladni odloki o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogoja PCT neustavni
Ljubljana, 5. maja - Vlada je z urejanjem zbiranja osebnih podatkov pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja PCT na podlagi odloka, in ne zakona, kršila 38. člen ustave, je odločilo ustavno sodišče, ki je s tem pritrdilo Informacijskemu pooblaščencu. Odlok sicer ostaja v veljavi, razveljavljen bo eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu.
https://andraz-tersek.si/krsitev-pravice-do-zbiranja-in-do-dela-s-pct-pogojevanjem/?fbclid=IwAR3Ixl9oOGfeUC-aLu1o6xhFCWPxYiiLOeHuGi-0qHCZNzXpDNN-C3K-Gek
*
Kršitev pravice do zbiranja in dela – s PCT-pogojevanjem
Kot pravnika, ki se pri svojem strokovnem delu vsakodnevno soočava s kršitvami ustavnih, delavskih in socialnih pravic, se v času tako imenovane koronske krize dnevno soočava z izjemnim številom grobih posegov v temeljne človekove in ustavne pravice ter svoboščine državljanov in državljank, delavk in delavcev, potrošnic in potrošnikov, otrok in mladine, študentov in študentk, upokojencev in upokojenk, starostnikov…, ki jih povzroča pogojevanje in izsiljevanje ljudi s pravilom PCT (prebolevniki, cepljeni, testirani).
*
Obrazec za Ustavno presojo odlokov vlade (PCT)- Maske dol FB skupina
*
Da je novi odlok o izpolnjevanju PCT-pogoja, ki je bil sprejet v soboto, v veljavo pa je stopil v ponedeljek, povzročil "kup zmede", med pacienti pa tudi "nemalo hude krvi", nam je povedal direktor Zdravstvenega doma Kamnik dr. Sašo Rebolj. Številni so si odlok namreč razlagali tako, da pacient za obisk pri zdravniku po novem potrebuje potrdilo o prebolevnosti, cepljenju ali testiranju.
Minister Poklukar naj bi po poročanju portala Necenzurirano na skupščini združenja zdravstvenih zavodov sicer napovedal spremembo odloka, s katero (sporni) PCT pogoj za obisk pri zdravniku ne bo več veljal. V izjavi za medije pa je torej uradno potrdil le, da je z direktorji zdravstvenih domov v stiku in da rešitve še iščejo.
Rebolj pa pravi, da v Kamniku pacienti za pregled, tudi če ne gre za nujne primere, že zdaj ne potrebujejo potrdila o prebolevnosti, cepljenju ali testiranju. "Ta pogoj izvajamo izključno za zunanje obiskovalce, kot so recimo serviserji in podobno, a takšne osebe v našo ustanovo tako ali tako pridejo redko," je povedal Rebolj.
Da je bil odlok res "slabo formuliran", meni sogovornik, a kot pravi, so si ga v njegovem zdravstvenem domu že od začetka interpretirali tako, da PCT-pogoj za paciente ne velja. Kot je pojasnil, v odloku res piše, da od ponedeljka velja pogoj PCT tudi za vstop v zdravstvene ustanove, a hkrati je v tretji točki navedeno, da "omejitve iz tega člena ne veljajo v primerih nujne oskrbe, zagotavljanja javnega reda in varnosti, medicinske pomoči ter zaščite in reševanja". Če pacient torej pride na pregled, po njegovih besedah velja, da je poiskal "medicinsko pomoč". Kot nam je še povedal direktor ZD Kamnik, so potrditev, da je temu res tako, v torek že dobili od državnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje. Na pristojne smo se obrnili tudi mi, njihove (uradne) odgovore še čakamo.
Ob tem v zdravstvenih zavodih opozarjajo, da je slabša dostopnost do zdravstvenih storitev ena najtežjih posledic epidemije. Ni zanemarljivo dejstvo, da je v času epidemije covida-19 skoraj tretjina bolnikov z rakom s procesom zdravljenja začela šele v četrtem stadiju bolezni, ne pa v drugem, kar se je lahko izkazalo za usodno.
*
Kacin: necepljeni se izključujejo iz javnega življenja: https://www.facebook.com/100013523493099/videos/517493482653786
*
Zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma obvezno testiranje za vse zaposlene, ki se nanaša na izvrševanje Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2.
-
Odlok temelji na določbah 2. odstavka 31. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), tretji alineji 1. odstavka 32.člena, prvemu odstavku 39. člena in 1. odstavku 9. člena ZNB. V zvezi s tem naj povemo, da
(a) 31. in 32. člen ZNB govorita le o USMERJENIH pregledih objektov, prostorov, predmetov in oseb ter odvzemu materiala za usmerjeno laboratorijsko analizo. Usmerjen pregled in odvzem (biološkega) materiala pa pomeni, da se pregleda in odvzame material za analizo le v primeru, kadar so podani znaki, ki kažejo na sum/okužbo z neko nalezljivo boleznijo. Na nobenem mestu ZNB med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh ljudi, torej tudi zdravih oseb brez znakov okužbe, kot neke vrste presejalni metodi, ampak samo o USMERJENIH pregledih in odvzemih biol. materiala, kar pomeni samo za osebe, ki kažejo znake okužbe oz. bi se kakorkoli sumilo, da so lahko kužne in prenašalci nalezljive bolezni.
(b) med ukrepi, ki jih vsebuje 1. odstavek 39. člena ZNB, na katerega se odlok prav tako sklicuje, nikjer ni predvideno izpolnjevanje kakršnihkoli 'PCT pogojev' ali obveznega testiranja/odvzema biološkega materiala; ukrepi, ki bi se jih delodajalec za izvrševanje 1. odst. 39. člena (relevantna je le 3. alineja) lahko poslužil, so kvečjemu delo od doma, večizmensko delo ali kakršenkoli drug soroden ukrep, s katerim bi se doseglo, da se na manjši površini ne zadržuje/zbira preveč oseb naenkrat.
(c) 1. odstavek 9. člena ZNB prav tako nikakor ne more biti ustrezna zakonska podlaga za zahtevo za izpolnjevanje PCT pogoja/obvezno (samo)testiranje, saj govori le o obveznosti delodajalca, da zagotavlja zdravstveno ustreznost pitne vode, kakovost zraka v zaprtih prostorih, sanitarno tehnično in higiensko vzdrževanje javnih objektov ter ustrezno ravnanje z odpadki.
Glede na vse navedeno izhaja, da ustrezne obstoječe zakonske podlage v RS za siljenje v obvezno (samo)testiranje ZDRAVEGA delavca, ki ne kaže znakov okužbe, NI. Edini zakon, ki določa splošne in posebne ukrepe, ki se uporabijo v primeru pojava nalezljivih bolezni, je Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), ki pa niti v eni od svojih določb ne predvideva obveznega testiranja/odvzema biološkega materiala vsem, tudi zdravim osebam, kot neke vrste presejalni test, saj zakon pravi, da se epidemiološke preiskave opravljajo le v primeru oziroma le pri tistih osebah, pri katerih zdravnik na podlagi pregleda posumi ali pa dejansko odkrije nalezljivo bolezen in jo odredi - po domače samo pri osebah, ki kažejo že znake okužbe in se torej utemeljeno sumi, da so kužne (12. in 17. člen ZNB). Mimogrede, tudi SZO (WHO) je že januarja 2021 zapisal na svoji strani, da se priporoča testiranje s PCR/hitrimi antigenskimi testi le za osebe, ki kažejo znake okužbe oz. sum na okužbo, ne pa vseh ljudi kot presejalna metoda za epidemiološke preiskave.
-
S tem ko delodajalec od zaposlenih zahteva, da v kolikor ne izpolnjujejo PCT pogoja za opravljanje svojega dela, se morajo obvezno (samo)testirati, to predstavlja grob poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja vsem državljanom Ustava RS in tudi razne mednarodne konvencije (Helsinška deklaracija, Oviedska konvencija, Nurnberški kodeks, Evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah); testiranje zaposlenega z hitrim antigenskim testom ali PCR testom predstavlja medicinski poseg v človeško telo, tudi v primeru samotestiranja. Gre za invaziven in nevaren poseg v telo, ki lahko povzroči tudi resno telesno poškodbo. Tudi pri hitrem antigenskem testu ali pri samotestiranju se rine palčka v nos, kar povzroča ne samo neprijetnost, ampak lahko ob večkratnem ponavljanju povzroči poškodbe na sluznici nosu, kar lahko pripelje do drugih zdravstvenih težav oz. zapletov. Vsekakor gre za poseg, ki pomeni poseg v telo posameznika. Za takšen medicinski poseg ali samotestiranje ni nobene medicinske indikacije, če je človek zdrav. Vsi neprostovoljni posegi v telo so prepovedani. In tudi če delavec privoli v testiranje zaradi postopkov zoper njega oz. zaradi grožnje z izgubo zaposlitve (kot izhaja iz napotila v Odloku, tretji odstavek 7. člena, tudi v novem odloku), se takšen poseg ne more šteti za prostovoljnega; zato je prepovedan.
-
vsi ti pravni predpisi, ki so nad našo zakonodajo, prepovedujejo posege v človeško telo brez njegove svobodne privolitve, zagotavljajo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, varstvo osebnih podatkov itd. Te pravice se lahko izjemoma v določenih primerih omeji le z zakonom, nikakor pa ne s podzakonskim aktom, še zlasti, če ta nima ustrezne zakonske podlage. Podzakonski akti (kamor spadajo odloki, uredbe in odredbe Vlade) nikoli ne smejo urejati neke tematike mimo zakonov ali v nasprotju z zakoni in Ustavo. Nikakor se ne sme s podzakonskim aktom na novo določiti nečesa, česar zakon ne predvideva in ne vsebuje, toliko bolj, če gre pri temu za poseg v ustavno ali zakonsko zagotovljene temeljne pravice in svoboščine državljanov.
-
Izpolnjevanje pogoja cepljenja ali prebolevnosti je osebni podatek, ki ga zaposleni glede na veljavno zakonodajo ni dolžan posredovati delodajalcu. Osebna privolitev delavcev v obdelavo teh osebnih podatkov se ne more šteti za prostovoljno, saj gre zaradi položaja moči delodajalca za nedopustno poseganje v njihovo zasebnost. Obenem pa gre za posebno vrsto t. i. občutljivih osebnih podatkov, ki so po zakonu o varovanju osebnih podatkov najstrožje varovani, zaradi česar gre za hude kršitve določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).
-
Ukrepi delodajalca so nadalje pogojeni z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1). Tveganja, za katera je delodajalec pristojen izvajati ukrepe, so le tista tveganja, ki izhajajo iz samega dela in delovnega mesta ali pa iz psihofizičnega stanja delavca (starost, nosečnost, invalidnost ...), če je to povezano z delom in delovnim mestom, ki ga zaseda, pri čemer je psihofizično stanje delavca praviloma razlog za prilagoditve dela in zaščito pri delu, ne pa za sankcioniranje delavca. Testiranja kar tako, na primer na HIV, malarijo ipd., niso dovoljena, ker lahko pomenijo poseg v zasebnost posameznika. Dovoljena so le tista testiranja, ki so povezana z delom, na primer na alkoholiziranost in prisotnost drugih opojnih snovi (o drugih pravnih vprašanjih povezanih s delovnim mestom in delavcem, se sklicujemo na članek, objavljen v Pravni praksi, »Testiranje zaposlenih na covid-19: obveznost iz delovnega razmerja ali prepovedana diskriminacija?«, Pravna praksa, št. 33, 2021, str. 8-10.). Ne iz določb ZDR ne ZVZD torej ne izhaja pogodbena ali zakonska obveznost delavca, da bi bil dolžan delodajalcu oz. njegovi pooblaščeni osebi izkazovati podatke o svojem zdravstvenem stanju oziroma se moral podvreči obveznim testiranjem, ki niso povezana s samim delom, saj okužba s SARS-Cov-2 ni tveganje ali psihofizično stanje delavca, ki bi izhajalo iz samega dela ali delovnega mesta in ni povezano s samo naravo dela. Zato za te okužbe/sume na okužbo ni in ne more biti pristojen delodajalec ali z njegove strani pooblaščena oseba/izvajalec varstva in zdravja pri delu, temveč je za to lahko pristojen le osebni zdravnik zaposlenega. Zato tudi zavrnitev (samo)testiranja na SARS-Cov-2 s strani zaposlenega NE predstavlja kršitve določb ZDR, določb ZVZD in niti pogodbe o zaposlitvi in ne predstavlja neizpolnjevanja delovne obveznosti s strani delavca.
-
Svetovalna skupina Vlade RS je že dne 17. 03. 2020 sprejela sklep, da so hitri testi preveč nezanesljivi in zato lahko nevarni, morebiti je svoje stališče vmes tudi spremenila, a iz Odloka strokovna utemeljenost ni razvidna, zato vse kaže na to, da Vlada RS ob zahtevanem (z Odlokom) množičnem testiranju zasleduje drugačne cilje, kot pa zdravstvene. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-83/20-10 določilo, da lahko Vlada RS uvede le tiste ukrepe, ki so strokovno utemeljeni in za njih obstaja znanstvena podlaga. Iz Odloka ne izhaja, da je ukrep, kot ga Vlada zahteva od delodajalca sodišča (za zaposleno osebje) oz. Republike Slovenije (za sodnike) obrazložen in da temelji na znanstveni podlagi, temveč je jasno, da gre za politično uvedene ukrepe in za omejevanje ustavnih pravic, in to celo v pogojih, ko epidemija sploh ni razglašena in tudi niso podane kakšne druge izredne razmere, zaradi katerih bi bilo ustavno-pravno dopustno omejevanje določenih človekovih pravic. Prisilno testiranje s PCR, hitrimi in vsemi ostalimi testi, izvedeno v nasprotju z voljo preiskovanca, predstavlja prisilen, protipraven, medicinsko neindiciran in strokovno neutemeljen poseg v telo, ob hkratni grožnji glede delovnopravnih postopkov zoper osebo, ki se takšnemu posegu ne bi podredila, pa pomeni tudi druge, kot navedeno, kršitve ustave, zakonom in mednarodnih konvencij.
-
Prav tako opozarjamo na diskriminacijo na delovnem mestu, saj prihaja do razlikovanja med tistimi, ki jim testiranj ni potrebno izvajati, ker so cepljeni ali prebolevniki, in tistimi, ki so necepljeni. Splošno znano je že, tudi slovenski mediji so o tem poročali in bile so podane izjave nekaterih slovenskih strokovnjakov, v tujini pa stroka bistveno več poroča o tem in sicer, da cepljeni tudi prenašajo oz. širijo virus kot tudi ponovno zbolevajo. Če je namen delodajalca preprečiti kakršnokoli širjenje virusa med njegovimi zaposlenimi, potem mora na enak način med vsemi zaposlenimi, ki se nahajajo na delovnem mestu, preverjati prisotnost okužbe s SARS-CoV-2. Če ostane pri razlikovanju glede na osebno okoliščino (prebolel/cepljen/nič od dvojega), pri čemer za takšno razlikovanje ni utemeljene podlage, bo kršeno (najmanj) načelo nediskriminacije po osebni okoliščini, vsekakor pa se širjenja virusa na tak način ne bo učinkovito zajezilo, zato je izvajanje Odloka, tako, kot je zastavljen, zelo sporno.
Kršeni so 5., 14.-18., 34., 35., 38., 39., 41., 44., 45., 46., 49., 51., 63., 72. člen Ustave RS in zagotovo tudi 6., 8. in 13. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov ter 2., 4., 11., 12. in drugi členi Zakona o varstvu pred diskriminacijo)
V primeru, ko se izpolnjevanje PCT pogoja ali obvezno testiranje zahteva za uporabnike zdravstvenih storitev:
Smiselno veljajo vse zgornje točke, razen točke 5. Poleg tega pa gre še za kršitev določb Zakona o pacientovih pravicah (ZpacP), saj so s temi zahtevami kršene številne pravice pacienta.
SLOVENIJA > Ker se je triaža potrdila za dobro, ostajajo pri sedanjem načinu dela, sporočajo tudi iz primorskih zdravstvenih domov (ZD), ki hkrati z ostalimi od ZZZ zahtevajo ukrepanje.
Včeraj je na zahtevo ZZZ zdravstveno ministrstvo za popoldne najavilo sestanek na daljavo z vodstvi ZD in ZZZ. Direktor ZZZ Marjan Pintar je pred tem potrdil, da so naslovili ministrstvu zahtevo za umik tega določila v odloku. “Določilo je nezakonito in neskladno z ustavo. Le zakon lahko omeji dostop do zdravnika. Navsezadnje določilo zahteva pogoj PCT tudi za vse, ki se pridejo cepit, in vse, ki pridejo na testiranje, saj je vse to zdravstvena storitev! Zato zahtevamo umik določila.”
Nujni primer ni samo urgenca
Državni sekretar na zdravstvenem ministrstvu Franc Vindišar je včeraj sporočil, da je PCT obvezen tudi za uporabnike zdravstvenih storitev, vendar lahko vsi z akutnim zdravstvenim problemom brez zadržkov poiščejo zdravstveno pomoč: “Tak človek bo na vstopni točki povedal, zaradi kakšne zdravstvene težave prihaja. Če bo ocenjeno, da to sodi med njune storitve, bo ta storitev opravljena. Nikakor to ne velja samo za urgenco.”
Vsak obisk je nujna storitev
“Noben bolnik sam ne zna in ne more oceniti, kako nujen primer je in mora zato čim prej do zdravnika,” poudarja strokovna direktorica koprskega ZD Ljubica Kolander Bizjak. “Zato je za nas vsak primer nujen, dokler bolnika ne pregleda in oceni zdravnik. Nihče se ne naroči brez vzroka,” dodaja direktorica novogoriškega ZD Petra Kokoravec, ki ji pritrjujeta direktorja ZD Ajdovščina Egon Stopar in ZD Piran Matjaž Krajnc.
Zato bodo delali kot doslej, s preizkušenim sistemom triaže. Zdravstveni delavci ne bodo kršili ustave, ki odreja, da nihče ne sme odkloniti pregleda in pomoči vsem, ki jo potrebujejo. Pričakujejo takojšen umik spornega določila. “Upam, da bo dodatno pojasnilo ministrstva, ki mora slediti, uporabno in prilagojeno delu v osnovnem zdravstvu, kjer se že dogaja, da nenujni primeri obremenjujejo urgence, nujni pa niti k osebnemu zdravniku pogosto ne gredo, kar je nevarno!” poudarja Krajnc.
PCT, nevaren in neživljenjski ukrep
Na včerajšnjem spletnem sestanku so predstavniki zdravstvenega ministrstva poudarjali, da je to določilo spisala in sprejela vlada, ne ministrstvo. Vsi ZD vedo, da je PCT pogoj za zdravstvene storitve neživljenjski in nevaren. Zato bodo delali po varnem sistemu triaže. Jih bodo pa obiskovali inšpektorji, so slišali. A opozarjajo, da je zakon na njihovi strani, ker je odredba v nasprotju z ustavo.
Egon Stopar domneva, da je določilo naravnano na bolnišnice, a poudarja, da mora vsak predpis upoštevati vse posebnosti na vseh ravneh zdravljenja, osnovno zdravstvo pa je temelj.
“Če sem jaz neumen, so anticepilci sebični!”
Necepljene poziva k cepljenju, saj epidemija narašča in dvomov, da covida-19 ni, ne bi smelo biti. “Le tako bo odpadlo lovljenje s PCT ukrepom. Tistim, ki mi očitajo, da sem neumen, ker sem se cepil, odgovarjam, da pa so oni, ker se nočejo cepiti, zelo sebični!”
Matjaž Krajnc
direktor ZD Piran
“Upam, da bo dodatno pojasnilo ministrstva, ki mora slediti, uporabno in prilagojeno delu v osnovnem zdravstvu, kjer se že dogaja, da nenujni primeri obremenjujejo urgence, nujni pa niti k osebnemu zdravniku pogosto ne gredo, kar je nevarno!”
Ostro nasprotujemo omejevanju dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe, saj bolniki brez izpolnjevanja pogoja PCT zdaj ne morejo do osebnega zdravnika. Kot opozarjajo strokovnjaki in zaposleni v zdravstvu, takšen način omejevanja pacientovih pravic škodi njihovemu zdravju in vodi v poznejše odkrivanje bolezni. Bolniki so v covidnem letu že tako slabše dostopali do zdravnika, zdaj pa se pogoji še poslabšujejo. Nedopustno je, da je nekomu, ki plačuje zdravstveno zavarovanje, onemogočen dostop do osebnega zdravnika.
Prav tako se nam zdi nesmiselno uvajanje pogoja PCT za točenje goriva in rabo javnega potniškega prometa. Pri slednjem je preverjanje PCT v praksi praktično neizvedljivo. Znova smo na rob potisnili tudi mladostnike od 12. do 18. leta starosti, ki jih je vlada v odloku izenačila z odraslimi. Prav oni so po dolgotrajnem zaprtju šol, ki je vodilo v številne duševne stiske, znova izločeni iz javnega življenja. O cepljenju odločajo njihovi starši, testi pa so plačljivi. Po veljavnem odloku torej tudi oni ne morejo do zdravnika ali kam drugam brez izpolnjevanja PCT, kar lahko vodi v namerne okužbe za družbeno participacijo. Toda edino prav bi bilo, da bi bili otroci in mladostniki do 18. leta starosti oproščeni pogoja PCT.
Vlada je z zadnjim odlokom znova dokazala, da je z obvladovanjem bolezni covid-19 zavozila. Državljani nimajo več zaupanja v ukrepe tudi takrat, ko bi to bilo potrebno, družba pa je razdeljena bolj kot kadarkoli prej. Za dimno zaveso obvladovanja virusa smo priča druženju predsednika vlade z vplivnimi poslovneži in lobisti ter domnevnim koruptivnim poslom v zdravstvu. Toda prav največja vladna stranka je v preteklosti vodila preiskovalno komisijo o korupcijah v zdravstvu (otroška kardiologija op. p.), s čimer je odvračala pozornost in zakrivala bistvo problema.Bo ustavno sodišče razveljavilo PCT odlok?
“V Sindikatu ministrstva za obrambo odlok skupaj s pooblaščenimi odvetniškimi pisarnami proučujemo in bomo iz vidika ustavnosti skupaj s sindikati državne uprave podali ustavno presojo z zadržanjem izvajanja odloka,” so zapisali za STA. Več bodo povedali v ponedeljek, ko napovedujejo izjavo skupaj z drugimi sindikati s področja obrambe.
“Odlok je vlada sprejela enostransko in čez noč”
Tudi v Sindikatu vojakov Slovenije z odvetniško pisarno pripravljajo presojo ustavnosti in zakonitosti odloka vlade, ki ukinja testiranje kot pogoj za opravljanje dela. Zaradi odziva članstva “in mnenj mnogih uglednih pravnikov” o tem, da bi bila uvedba obveznega cepljenja oz. pogojevanja opravljanja dela s cepljenjem v Sloveniji neustavna in nezakonita ter v nasprotju z resolucijo Sveta Evrope, bodo od ustavnega sodišča zahtevali presojo ustavnosti in zakonitosti spornega odloka vlade.
“Sprejeto na vladi ni bilo usklajevano s sindikati, niti o tem ni bilo socialnega dialoga. Odlok je vlada sprejela enostransko čez noč. Presoja ustavnega sodišča je edina zaščita, ki jo lahko nudimo članom in zaposlenim v Slovenski vojski, da dosežemo njegovo začasno zadržanje pred 1. oktobrom,” so dodali ob tem.
Ministrstvo za obrambo je sicer v petek z dopisom že opozorilo vse zaposlene, da bo vstop v objekte in na območja ministrstva za obrambo 1. oktobra in dalje prepovedan vsem, ki ne bodo imeli izpolnjenega pogoja cepljenja ali prebolevnosti. V sindikatu vojakov so ob tem potrdili, da se mnogi njihovi člani kljub odloku vlade in obvestilu ministrstva še naprej ne nameravajo cepiti. Zato “bodo verjetno potrebovali pravno zaščito”, so še dodali.
Da se bodo v zvezi s spornim vladnim odlokom obrnili na ustavno sodišče, so v tem tednu med drugim že napovedali v Sindikatu državnih organov Slovenije. Po grobih ocenah med zaposlenimi v državni upravi ni cepljena niti polovica, najbolj pa jih bega vprašanje, ali bodo obdržali zaposlitev.
Da so prisiljeni sprožiti ustrezne postopke in pravna sredstva, so že sporočili tudi iz Sindikata policistov Slovenije, Policijski sindikat Slovenije pa se je prav tako obrnil na pooblaščeno pravno pisarno z namenom preučitve možnosti za podajo pobude za presojo ustavnosti in zakonitosti.
STA
*
Sindikat Sonce 20.9. 2021:
Zaposleni, ki se ne želijo testirati, pa se morajo zaradi grožnje izgube
službe, lahko pripravijo izjavo, da če se testirajo, je to zaradi
posredne grožnje po izgubi službe, kar bi pomenilo grob poseg v pravico
do svobode dela in v pravico do socialnega varstva oz. do preživljanja.
Zaradi te grožnje se testirajo, vendar ne po svobodni volji, kar pomeni
poseg v pravico iz 18. člena Ustave RS. Zakon o pacientovih pravicah pa
zahteva svobodno voljo za vsak poseg, kar testiranje je.
Po podaji takšne izjave (tudi če se testirajo pod prisilo in tisti, ki
so odklonili testiranje, pa so zato ostali doma, ker jim je bilo
preprečeno delo), pripravijo zahtevek po 200. členu ZDR-1 za odpravo
kršitev pravic iz dela, z opozorilom, da se bo po 8 delovnih dneh
uveljavljajo sodno varstvo. Po osmih dneh se vloži tožba na odpravo
kršitev pravic zaposlenega, poleg tega se v tožbi lahko toži na ničnost
in protiustavnost akta, ki odreja v organizaciji PCT, iz razlogov kot
ste navedli.
Možnost tudi je, da skupina zaposlenih, Vsaj 5 ali več ljudi, pred
Delovnim in socialnim sodiščem prične kolektivni delovni spor na
razveljavitev sprejetega splošnega akta - priporočam. Mora biti skupina,
ki še ni izgubila službe.---
*
Nataša Pirc Musar Ministru za zdravje Poklukarju: Udobno je vladati z odloki, a ko sprejmete odlok, niti NIJZ ne ve, kaj ste sprejeli in to je največja rak rana te epidemije: https://www.facebook.com/rtvslo.si/videos/376361987531223/?extid=NS-UNK-UNK-UNK-AN_GK0T-GK1C&ref=sharing
*
*
Odvetnik Domen Gorenšek 26.9. 2021:
Zadnje tedne v Sloveniji tudi med pravno stroko opažam vedno manjše pravne zadržke glede obveznega cepljenja zoper virus Sars-CoV-2. Argument za to naj bi predstavljala določba 72. člena Ustave RS, na podlagi katere je država dolžna zagotoviti zdravo življenjsko okolje in v okviru tega sprejeti tudi vse potrebne ukrepe. Nekateri od kolegov sicer menijo, da se z odloki ne more kaj takšnega določiti, drugi pa, da že sam Zakon o nalezljivih boleznih daje zadostno pravno podlago za to, da minister na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje določi letni program cepljenja v sklopu katerega se predvidi tudi cepljenje zoper Sar-CoV-2.
Strinjam se, da 72. člen Ustave RS (zdravo življenjsko okolje) določa pravico vsakega posameznika do zdravega življenjskega okolja in, da je država tista, ki je dolžna skrbeti za uresničevanje te pravice. Ta ustavno določena obveznost države je v zvezi s preprečevanjem izbruha in širjenja nalezljivih bolezni, nadalje, na zakonski ravni izpeljana v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v 10. členu našteva ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (epidemiološke ukrepe), med katerimi kot enega od ukrepov predvidi tudi cepljenje. ZNB nato v prvi alinei prvega odstavka 22. člena taksativno določa bolezni, zoper katere je cepljenje obvezno, v drugi alineji istega člena pa se poleg drugih naštetih bolezni zoper katere je prav tako predvideno obvezno cepljenje, pojavi še dikcija pomembna za tehtno razpravo, ki glasi: »in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja.«
Prav navedene določbe po mnenju nekaterih cenjenih kolegov torej predstavljajo zadostno pravno podlago za uvedbo obveznega cepljenja vseh državljanov Republike Slovenije. Sam menim, da temu še zdaleč ni tako. V primeru, če bi zgolj selektivno izbrali točno določene člene Ustave in zakonov, jih »črkobralsko« interpretirali brez upoštevanja drugih hierarhično enakih ali višjih določb predpisov in brez upoštevanja dejanskega stanja ter namena oziroma »duha« predpisov, bi morda res lahko prišli do takšnega zaključka. Vendar sam menim, da mora vsaka resna pravna razprava temeljiti na vsakokratnem konkretnem primeru, vsak ukrep pa mora biti temeljito premišljen, še posebej če se obligatornost, ki se jo predpisuje ljudem nanaša na tako občutljivo področje kot je poseg v nedotakljivost človekove telesne integritete. V tem primeru gre torej za razpravo o smiselnosti in pravni utemeljenosti uvedbe obveznega cepljenja zoper Sars-CoV-2, glede tega, pa je po mojem mnenju potrebno upoštevati načelo sorazmernosti in dejansko stanje zadeve.
Pa pojdimo po vrsti.
1. Ali na območju Republike Slovenije formalno sploh obstaja epidemija bolezni SarS-CoV-2? Uradno, je bilo konec epidemije virusa Sars-CoV-2 dne 15.6.2021, torej je odgovor NE. Dne 19. oktobra 2020 je Vlada Republike Slovenije ponovno razglasila epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 po vsej državi, z dnem 15.6. 2021 pa se je ta iztekla. Preklic epidemije ni bil potreben, saj razglasitev preneha z iztekom veljavnosti odloka.
2. Kolikšna je smrtnost (CFR) bolezni SarS-CoV-2? Po podatkih sledilnika, je ta na območju Republike Slovenije na dan 19.7.2021 znašala:
Kot vidimo, je smrtnost (CFR) kot posledica okužbe z virusom Sars-CoV-2, hvala bogu, zelo nizka in se sicer dvigne na nekaj čez 1,5 % za moške in 0,88% za ženske, šele v starostnem območju pričakovane življenjske dobe v Sloveniji. V primeru starostnikov, torej starejših od 85 let, pa se ta povzpne na 5,86% za moške in 3,83% za ženske. Na podlagi navedenih podatkov, tako še vedno drži, da je potrebno pred okužbo primarno zaščititi starejše ljudi.Vir: https://covid-19.sledilnik.org
3. Ali poznamo dolgoročne posledice prebolene okužbe SarS-CoV-2? Odgovor je NE, saj to objektivno ni možno, čeprav že obstajajo študije, ki kažejo, da bi bolezen lahko pustila trajnejše posledice pri posameznikih, ki so jo preboleli. Za ugotovitev bi bili dobrodošli relevantni, recenzirani podatki, ki so morda že dostopni, menim pa, da bo to z gotovostjo moč presojati šele po nekaj letih.
4. Ali poznamo dolgoročne posledice cepljenja z vektorskimi oziroma mRNA cepivi zoper Sars-CoV-2? Odgovor je prav tako NE, saj objektivno tega podatka po dobrega pol leta od začetka množičnega cepljenja ni možno ugotoviti, čeprav se že pojavljajo nekatere študije in opozorila, predvsem s strani tujih strokovnjakov, da cepljenje zoper Sars-CoV-2 lahko pusti trajne posledice pri posameznikih, ki tako po obsegu kot resnosti neželenih učinkov, presegajo doslej znana in sprejeta tveganja ob cepljenju z običajnimi cepivi, ki so s strani pristojnih regulatorjev standardno odobrena. Vir: https://openvaers.com/
5. Ali obstajajo drugi, manj invazivni ukrepi, s katerimi je moč preprečiti širjenje virusa v populaciji? Odgovor je DA. Stroka, predstavniki NIJZ ter člani vladne svetovalne skupine namreč večkrat izjavijo, da na primer pravilno nošenje mask v zaprtih prostorih praktično izniči možnost prenosa virusa Sars-CoV-2. (Vir: Izjava dr. Mateje Logar na tiskovni konferenci https://www.facebook.com/VladaRepublikeSlovenije/videos/795088377757104/). Poleg pravilnega nošenja ustreznih mask, je stališče stroke zadnje leto in pol glede primernih ukrepov za preprečevanje prenosa virusa, tudi ustrezna razdalja, prezračevanje notranjih prostorov, higiena rok in kašlja, testiranje in razkuževanje.
6. Ali cepljenje zoper virus Sars-CoV-2 prepreči prenos ali okužbo s tem istim virusom? Odgovor je NE, saj sedaj poleg tuje, tudi domača stroka, NIJZ in člani vladne svetovalne skupine priznavajo, da je prenos povsem mogoč, pri čemer domača stroka zatrjuje, da naj bi cepljeni prenašali virus v manjši meri kot necepljeni ter tudi zbolevali v lažji obliki.
Kot je prikazano v spodnjem grafu, bi sicer težko govorili, da je cepljenje proti virusu Sars-CoV-2 najučinkovitejši ukrep za preprečevanje prenosa in preprečevanje težjega poteka okužbe. V tednu med 13.9. in 19.9 2021 je bil namreč na vsake tri necepljene hospitalizirane bolnike en cepljen. Seveda ne vemo ne starostne strukture cepljenih, kot tudi ne njihove morebitne imunokompromitiranosti. A vendar, tega podatka nimamo tudi za necepljene, oziroma, kolikor je moč razbrati iz »Sledilnika«, je tudi pri necepljenih ljudeh smrtnost (CFR) močno povezana s starostjo posameznika in že obstoječimi predhodnimi boleznimi.
7. Ali so trenutno dostopna cepiva na območju Republike Slovenije že polno odobrena za uporabo? Odgovor je NE. Edino cepivo, ki je dobilo polno odobritev za uporabo je trenutno zgolj cepivo Comirnaty proizvajalca Pfizer/BioNTech, vendar s strani pristojnega regulatorja v ZDA, torej s strani FDA.
Republika Slovenija ni ena izmed zveznih držav ZDA, pač pa je članica Evropske unije, katere pristojni regulator za odobritev cepiv in zdravil EMA, nobenemu izmed cepiv zoper Sars-CoV-2 še ni izdal polne, standardne odobritve oziroma dovoljenja. Ob tem marsikdo pozablja, da imamo tudi domačega regulatorja, Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), ki sicer v popolnosti sledi priporočilom EMA.
Na območju Repubilke Slovenije torej trenutno ne obstaja cepivo zoper Sars-CoV-2, ki bi imelo polno odobritev oziroma bi bilo kot takšno registrirano, pač pa imajo vsa ta cepiva le “pogojno dovoljenje”, kar je dovoljeno izključno v izjemnih primerih. EMA namreč lahko izda pogojno dovoljenje za promet v primeru resne zdravstvene ogroženosti, ki jo predstavlja pandemija, pri čemer takšno dovoljenje velja eno leto in ga je mogoče podaljšati. Imetnik dovoljenja, torej proizvajalec cepiva, pa je dolžan v obdobju za katerega je izdano takšno dovoljenje, izpolniti še druge, posebne obveznosti, kot na primer tekoče poročati o novih kliničnih študijah ter izvajati dodatne analize, vse z namenom, da zagotovi izčrpne podatke, ki bodo potrdili, da je razmerje med koristmi in tveganji pozitivno. Ker torej cepiva zoper Sars-CoV-2, ki so trenutno na voljo, niso na trgu še niti leto dni in imajo s strani evropskega regulatorja izdano zgolj pogojno dovoljenje, kar pomeni, da se v okviru tega obdobja šele presoja njihova učinkovitost in varnost in bi se šele po poteku tega obdobja lahko bodisi podaljšalo pogojno dovoljenje ali pridobilo standardno dovoljenje, je vsakršna primerjava z običajnimi cepivi deplasirana, vsakršna možnost uvedbe obveznega cepljenja, pa iz pravnega vidika po mojem prepričanju pade že na tem mestu. Skladno z dejstvom, da gre za pogojno dovoljenje, namreč lahko zaključimo, da sploh še niso znani vsi stranski učinki, saj je v teku klinična študija, podaatki pa se dopolnjujejo vsake dva tedna. Glede na navedeno po mojem prepričanju tudi še ne moremo vedeti vseh morebitnih resnih posledic na človekovo zdravje ali plodnost, saj se, kot že navedeno, podatki o tem še zbirajo. EMA namreč lahko, če pridobljeni podatki v času pogojnega dovoljenja kažejo na to, da koristi cepiva ne odtehtajo njegovih tveganj, sprejme tudi druge regulativne ukrepe, vključno z začasnim ali popolnim preklicem dovoljenja za promet. Vir:https://www.ema.europa.eu/en/human-regulatory/marketing-authorisation/conditional-marketing-authorisation
8. Ali obstajajo določena zdravila, s katerimi bi lahko kot profilakso ali v primeru zgodnjega zdravljenja zmanjšali težji potek bolezni ter posledično zmanjšali potrebnost hospitalizacij? NE VEMO. Obstajajo sicer nekatere študije in podatki iz prakse (Indija), ki kažejo na to, da se ob pravočasnem jemanju kombinacije nekaterih prehranskih dodatkov in zdravil, kot sta na primer Hidroksiklorokin in Ivermektin, precej zmanjša možnost za težji potek bolezni ter število hospitalizacij, s čemer se posledično razbremeni zdravstveni sistem. Gre za zdravili, ki sta sicer polno registrirani za humano rabo. EMA sicer jemanje obeh zdravil, bodisi kot preventivo ali kurativo odsvetuje in meni, da se zdravili ne bi smeli uporabljati izven postopkov kliničnih študij. Poleg navedenih zdravil se v nekaterih študijah priporoča tudi pravočasno jemanje azitromicina, vse z namenom, da se prepreči morebitna sekundarna bakterijska okužba.
9. Ali so v postopku preverjanja s strani EMA že kakšna zdravila, ki bi bila lahko odobrena v doglednem času? DA. Skladno s strategijo EU o terapevtskih zdravilih zoper COVID-19, naj bi bila kmalu na voljo vsaj tri zdravila za zdravljenje pacientov širom EU. Evropska agencija za zdravila (EMA) ta zdravila že preverja. Pri štirih od petih zdravil gre za monoklonska protitelesa, eno zdravilo pa je imunosupresiv, ki že ima dovoljenje za promet in katerega bi bilo moč razširiti tudi za zdravljenje bolnikov s COVID-19. Cilj je, da tri zdravila za zdravljenje Sars-CoV-2 (COVID-19) prispejo na trg Evropske unije že v mesecu oktobru 2021, dve zdravili pa do konca tega leta. Vir:https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_21_3299
10. Ali je zdravili Ivermectin in Hidroksiklorokin možno dobiti v Sloveniji? NE. Zdravilo Ivermektin je bilo v Sloveniji s pomočjo glasnega dela stroke, medijev in drugih, s strani države ali farmacevtskih oziroma “Cepilnih-StartUp« podjetij morda dobro plačanih propagandistov cepljenja zoper Sars-CoV-2, kateri edino rešitev za zaustavitev pandemije in navala na bolnišnice vidijo le precepljenost, diskreditirano do te mere, da se že ob sami omembi njegovega imena marsikdo le zdrzne in posmehljivo zamahne z roko. Širša javnost tako morda sploh ne ve, da gre za polno registrirani humani zdravili in sicer gre v primeru Hidroksiklorokina za antimalarik in antirevmatik, v primeru Ivermectina pa za antiparazitik, ki naj bi bil obenem tudi antivirotik.
11. Ali je priporočena “off label” uporaba cepiva v primeru tretjega odmerka cepiv? NE. Na področju Evropske unije takšna uporaba ni priporočena, saj se o tem še ni izjasnil pristojni regulator, EMA. O tem naj bi se odločalo v mesecu oktobru 2021. Vir:https://www.reuters.com/business/healthcare-pharmaceuticals/exclusive-eu-regulator-decide-pfizer-booster-start-october-source-2021-09-23/
12. Ali se kljub dejstvu iz točke 11, v Sloveniji že izvaja cepljenje s tretjim odmerkom? DA, celo priporoča se ga in sicer tako stroka, kot tudi vladna svetovalna skupina, predvsem starejšim in bolj ogroženim skupinam državljanov.
Vir:https://siol.net/novice/slovenija/nijz-objavil-koliko-ljudi-se-je-cepilo-s-tretjim-odmerkom-560972
13. Ali se v Sloveniji priporoča ali vsaj ne onemogoča uporaba zdravil Hidroksiklorokin ali Ivermectin, ki sta, kot že navedeno polno registrirani in preizkušeni zdravili, učinkoviti za zdravljenje drugih bolezni in katerih možni stranski učinki so znani, saj sta na trgu prisotni že desetletja? NE, v Sloveniji se ni niti poskusilo z “Off label” uporabo teh zdravil, četudi bi ljudje to želeli in morda podpisali enako izjavo kot jo, vsaj upam da še vedno, podpisujejo v primeru “off label” izvajanja cepljenja s tretjim odmerkom cepiva ali v primeru mešanja cepiv zoper Sars-CoV-2.
14. Ali je bil že v začetku leta 2020 sprejet odlok, ki je omejeval izdajo celo tako osnovnih zdravil kot je Azitromicin, ki ga širša javnost pozna kot antibiotik pod imenom Sumamed? DA, dne 3. aprila 2020 je bil sprejet odlok vlade Št. 00725-14/2020 o omejitvi predpisovanja in izdaje zdravil z učinkovino klorokin, hidroksiklorokin ali azitromicin.
Vir: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ODLO2035Ali je torej obvezno cepljenje, na podlagi vsega navedenega sorazmeren ukrep za preprečevanje in zajezitev prenosa okužb virusa Sars-CoV-2? Pomoje NIKAKOR. Morda se lahko zasleduje legitimen cilj, ki je v varovanju javnega zdravja, a vendarle, na podlagi vsega navedenega in dejstva, da gre še vedno za cepiva, ki imajo le pogojno dovoljenje in katerih učinkovitost in varnost se še ocenjuje, uvedba obveznega cepljenja pod nobenim pogojem ne bi smela zdržati testa sorazmernosti pred ustavnim sodiščem.
Prepričan sem tudi, da ni moč pogojevati udejstvovanja posameznikov v družbi z obveznim cepljenjem zoper SarS-CoV-2, kaj šele z vidika pravice do dela ali pravice do zdravstvene oskrbe, saj za preprečevanje prenosa okužb očitno obstajajo učinkovitejše metode, kot je na primer pravilno nošenje mask, kar naj bi, vsaj tako stroka, praktično izničilo možnost prenosa okužbe. Ponavljam, po mojem prepričanju je uvedba obveznega cepljenja protiustaven in povsem nesorazmeren ukrep, saj poznamo druge, milejše ukrepe, s katerimi se lahko doseže isti cilj, oziroma se zasledovani cilj morda lahko celo prej doseže z blažjimi ukrepi kot z uvedbo obveznega cepljenja.
Upoštevajoč navedena dejstva v predhodnih točkah, se tako morda res velja vprašati »ali obstaja pravica do necepljenja«? V ustavi resda takšne pravice ni zaslediti, vendar hkrati tudi ni moč zaslediti določbe, da »obstaja pravica do cepljenja kadarkoli in s čemerkoli«. Tako je po mojem mnenju glede konkretne vprašanja primeren odgovor »odvisno v katerih primerih in s čem«, saj:
- še ni dokončno ugotovljena varnost in učinkovitost cepiv zoper Sars-CoV-2,
- glede na podatke sledilnika huje zbolevajo tudi polno cepljeni zoper Sars-CoV-2 v razmerju 1:3,
- tudi cepljeni so prenašalci virusa,
- smrtnost (CFR) ob okužbi z virusom Sars-CoV-2 je po podatkih »Sledilnika«, za osebe do 24 let praktično 0%, za delovno aktivne osebe stare med 25 in 64 let pa znaša od 0,001% do 0,109%,
- poznamo milejše ukrepe, s katerimi lahko dosežemo isti cilj (npr. maske, po zatrjevanju stroke praktično izničijo možnost prenosa),
- tretji odmerek cepiva zoper Sars-CoV-2, ni še niti pogojno odobren, stroka pa že opozarja, naj se tisti, ki so bili cepljeni v začetku cepijo s tretjim odmerkom saj opažajo, da zaščita pojenja.
Veliko je govora o pravici do zdravega življenjskega okolja, ki jo je država, skladno z 72. členom ustave RS dolžna zagotoviti ter o 45. členu Zakona o delovnih razmerjih. A ob tem, ko se zagovorniki cepljenja sklicujejo na navedena člena, morda neupoštevajoč predstavljene okoliščine, pozabljajo na celotno dikcijo ustavne določbe. Prvi odstavek navedenega člena ustave RS namreč glasi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja« (poudarek dodan). Torej tako cepljeni kot tudi necepljeni imajo pravico do zdravega življenjskega okolja.
Glede na to, da formalno glede učinkovitosti in varnosti cepiv pristojni evropski regulator še ni izvedel dokončne »cost and benefit« analize, je po mojem prepričanju vsaj preuranjeno govoriti o obveznem cepljenju kogarkoli, kaj šele otrok in delovno aktivnih ljudi. Poznamo namreč tudi druge določbe ustave, v katere na podlagi predstavljenih pomislekov kolidira 72. člen Ustave in sicer na primer 18. člen Ustave RS, 17. člen Ustave RS, 21. člen Ustave RS, 50. in 51. člen Ustave RS, 32. in 66. člen Ustave RS in mnoge druge. Obenem poznamo tudi vsebino konvencij in deklaracij ter protokolov, uredb in resolucij mednarodnih organizacij, katerih podpisnica oziroma članica je tudi Republika Slovenija.
Obvezno cepljenje zoper Sars-CoV-2 namreč ni predvideno z nobenimi akti mednarodnih organizacij, katerih članica je Republika Slovenija in na katere je skladno z določbo 3.a člena Ustave RS prenesla del svoje suverenosti. Določba tretjega odstavka navedenega člena Ustave RS dobesedno glasi: »Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij«. Ob tem velja poudariti, da med pandemijo sprejeti mednarodni akti govorijo povsem nasprotno in sicer zgolj o prostovoljnem cepljenju proti Sars-CoV-2 ter o prepovedi vsakršne diskriminacije ljudi, ki se ne želijo cepiti.
Točka 36 Uredbe (EU) 2021/953 z dne 14.6.2021, povsem jasno glasi: »Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ali ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja, ali je zanjo dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti cepiti se, ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.« Ob tem poudarjam, da se uredbe uporabljajo neposredno, brez vsakršne implementacije v pravni sistem države članice EU.
Nadalje Resolucija 2361 Sveta Evrope, v točkah 7.3.1. in 7.3.2., izrecno določa, da so države članice dolžne zagotoviti obveščenost državljanov, da cepljenje proti COVID-19 (Sars-CoV-2) ni obvezno, da nihče ne sme biti pod političnim, socialnim ali drugim pritiskom če cepljenja ne želi in, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi zdravstvenih tveganj ali, ker ne želi biti cepljen.
Kakorkoli že, sam menim, da izvršilni oblasti v pravni državi nikakor ni podeljen mandat, da z odloki posega v temeljne človekove pravice in svoboščine. Zato so tudi vsakršne razprave o obveznem cepljenju ali pogojevanju tega s participacijo v družbi, upoštevajoč vsa dejstva in pomisleke navedene v tem zapisu brezpredmetne, kakršnakoli prisila pa protizakonita in protiustavna. Po splošnem pravnem načelu hierarhije pravnih aktov »Lex superium derogat legi inferiori«, ki je v našem pravnem redu poleg določbe 2. člena Ustave RS, ki pravi, da je Slovenija pravna država, nadalje specificirano v 153. členu Ustave RS, morajo biti podzakonski akti, kot na primer odloki skladni z zakoni in te skladni z ustavo. Zakone pa vemo kdo sprejema. Zakonodajna oblast, torej Državni zbor Republike Slovenije, saj še vedno poznamo delitev na tri samostojne veje oblasti. Ker pa je Republika Slovenija z vstopom v mednarodne organizacije in z ratifikacijo mednarodnih konvencij ter sprejetjem resolucij, prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, je potrebno takšne akte, sprejete v okviru teh mednarodnih organizacij, spoštovati tudi pri sprejemanju in uveljavitvi zakonov. Nekateri akti, kot na primer uredbe, imajo celo neposreden učinek.
Cepljenje zoper Sars-CoV-2, mora tako po mojem prepričanju ostati svobodna izbira vsakega posameznika, ki mora biti pred cepljenjem ustrezno informiran o pomembnih dejstvih, da pred cepljenjem sploh lahko izrazi informirano odočitev. Cepljenje zoper Sars-CoV-2 mora torej ostati prostovoljna odločitev posameznika, brez vsakršnih pritiskov države, delodajalcev ali tretjih oseb.
Sam bi tako delodajalca, v kolikor bi ta na podlagi odloka vlade pogojeval mojo nadaljnjo zaposlitev s cepljenjem z enim od cepiv zoper Sars-CoV-2, v primeru, da cepljenja sam ne bi želel, seznanil, da to nikakor ni moja svobodna volja. Obenem bi ga seznanil z bistvenimi okoliščinami in dejstvi ter določbami relevantnih predpisov. Nato bi mu verjetno ob prisotnosti dveh prič v pregled in preučitev ponudil kakšno izjavo, ki naj jo v izogib vsakršnim morebitnim dvomom v bodoče, podpiše. V primeru, da delodajalec oziroma z njegove strani odgovorna oseba ne bi hotela podpisati izjave, bi želel da navedeno dejstvo potrdita dve priči, prisotni ob predaji dokumenta oziroma poskusu predaje le-tega v preučitev in podpis delodajalcu. Obenem bi verjetno želel, da se zapišejo tudi druge zaznane okoliščine.
V mojem, izključno hipotetičnem primeru, bi izjava najverjetneje izgledala nekako v tem smislu:
IZJAVA
DELODAJALCA
Delodajalec ____________ oziroma v njegovem imenu odgovorna oseba delodajalca __________ uvodoma ugotavlja, da:
- je seznanjen z dejstvom, da delavec ne želi biti cepljen z nobenim izmed razpoložljivih cepiv zoper Sars-CoV-2, ki so na voljo na območju Republike Slovenije in, da na noben način cepljenje s cepivom proti Sars-CoV-2 ni moč šteti kot izraz delavčeve svobodne volje ali odločitve pač pa izključno kot pritisk delodajalca na način, da ta pogojuje nadaljevanje delovnega razmerja s cepljenjem delavca s cepivom proti Sars-CoV-2;
- kljub dejstvu, da je seznanjen s stališčem delavca, navedenem v predhodni alineji, pogojuje nadaljevanje delovnega razmerja s cepljenjem delavca s cepivom proti Sars-CoV-2, kljub delavčevi zagotovitvi o upoštevanju vseh ostalih ukrepov za preprečevanje in zajezitev virusa Sars-CoV-2, vključno z nošenjem ustrezne maske med delovnim časom, testiranjem ter samotestiranjem in z vsemi drugimi potrebnimi ukrepi, s katerimi ne bo ogrožal delodajalčeve pravice in pravice drugih zaposlenih do zdravega življenjskega, oziroma delovnega okolja ter se bo v celoti držal pravil, ki skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), delodajalcu omogočajo nemoteno izvajanje njegove obveznosti, ki je v zagotavljanju pogojev za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.
Delodajalec_____________ oziroma v njegovem imenu odgovorna oseba delodajalca _ nadalje s podpisom te izjave izrecno ter nepreklicno izjavlja, da je seznanjen:
- da nobeno izmed cepiv zoper SarS-CoV-2, ki so dostopna na območju Republike Slovenije nima standardnega dovoljenja pristojnih regulatorjev (EMA, JAZMP), pač pa zgolj pogojno dovoljenje kar med drugim pomeni, da se v okviru obdobja “pogojnega dovoljenja” še presoja njihova učinkovitost in varnost ter, da lahko pristojni regulator v primeru, če se tekom obdobja pogojnega dovoljenja izkaže, da koristi cepiva ne odtehtajo njegovih tveganj, sprejme tudi druge regulativne ukrepe, vključno z začasnim ali popolnim preklicom dovoljenja za promet cepiva zoper Sars-CoV-2;
- da je zoper Odlok Vlade št. 2882, objavljen v Uradnem listu RS št. 149/2021 dne 16.9.2021 (Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2,) glede pogoja prebolevnosti ali cepljenja, ki ga morajo od dne 1.10.2021 izpolnjevati zaposleni v organih državne uprave vložena Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, o kateri Ustavno sodišče RS še ni odločilo;
- z določbo 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo;
- z vsebino določbe 1. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo, katerega je treba spoštovati in varovati;
- z vsebino določbe 3. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti in, da je na področjih medicine in biologije med drugim treba spoštovati zlasti svobodno privolitev po predhodni seznanitvi prizadete osebe v skladu s postopki, določenimi z zakonom;
- z vsebino 1 in 2 točke 15. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govori o Svobodni izbiri poklica in pravici do dela in se glasi: »Vsakdo ima pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica. Vsakemu državljanu Unije je v kateri koli državi članici zagotovljena svoboda iskanja zaposlitve, dela, ustanavljanja in opravljanja storitev.«;
- z vsebino 20. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja enakost pred zakonom;
- z vsebino 21. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo;
- z vsebino 27. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja pravico delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju in, ki se glasi: »Delavcem ali njihovim predstavnikom se morajo na ustreznih ravneh pravočasno zagotoviti informacije in možnost posvetovanja v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji«;
- z vsebino 30. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja varstvo v primeru neupravičene odpustitve in se glasi: »Vsak delavec ima pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji«;
- z vsebino 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govori o poštenih in pravičnih delovnih pogojih;
- z vsebino točke 36 Uredbe (EU) 2021/953 z dne 14.6.2021, ki se glasi: »Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ali ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja, ali je zanjo dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti cepiti se, ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.«;
- s točkama 7.3.1. in 7.3.2. Resolucije 2361 Sveta Evrope, ki Europe 2361 (2021), ki določa, da države članice zagotovijo obveščenost državljanov, da cepljenje proti COVID-19 ni obvezno, da nihče ni pod političnim, socialnim ali drugim pritiskom če cepljenja ne želi, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi zdravstvenih tveganj ali, ker ne želi biti cepljen;
- z vsebino določbe 18. člena Ustave RS, po kateri nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju in, da je na človeku prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve;
- z določbo 34. člena Ustave RS vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti;
- z določbo 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja in, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil;
- s 35. členom Ustave RS, na podlagi katere je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic;
- da je skladno s 50. členom Ustave RS vsakomur zagotovljena pravica do socialne varnosti;
- da skladno s tretjim odstavkom 51. člena Ustave RS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon;
- da je v primeru, če se izkaže, da cepivo zoper Sars-CoV-2, ki ima trenutno zgolj pogojno dovoljenje, povzroča neplodnost ali kakršnekoli težave za razvoj ploda oziroma otroka, seznanjen z določbo 55. Člena Ustave RS, ki določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno in, da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok;
- z določbo 66. člena Ustave RS, ki določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo;
- da je skladno z določbo 49. člena Ustave RS vsakomur zagotovljena svoboda dela ter vsakomur, pod enakimi pogoji, dostopno vsako delovno mesto;
- da je skladno z določbo 17. Člena Ustave RS zagotovljena nedotakljivost človekovega življenja;
- da je skladno s 14. členom Ustave RS prepovedana vsakršna diskriminacija
- z vsebino določbe 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), glede kršitev temeljnih pravic delavcev;
- z vsebino določbe 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki prepoveduje šikaniranje na delovnem mestu;
- da je seznanjen z vsebino določbe 202. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki govori o kršitvi pravic iz socialnega zavarovanja;
- z vsebino 6. člena Zakona o Delovnih razmerjih (ZDR-1), ki prepoveduje diskriminacijo in povračilne ukrepe
- z vsebino 7. člena ZDR-1, ki med drugim določa, da je nadlegovanje na delovnem mestu vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje;
- z vsebino četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, ki izrecno prepoveduje vsako trpinčenje na delovnem mestu in ga opredeli kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom;
- z vsebino 8. člena ZDR-1, ki med drugim glasi, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava;
- z vsebino 46. ZDR-1, ki predpisuje dolžnost delodajalca glede varovanja in spoštovanja delavčeve osebnosti ter glede upoštevanja in ščitenja delavčeve zasebnosti;
- z vsebino 47. ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da varuje dostojanstvo delavca;
- z vsebino 48. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca glede varovanja delavčevih osebnih podatkov, kamor sodi zbiranje, obdelovanje, uporaba in posredovanje le teh tretjim osebam;
- z vsebino določbe 90. člena ZDR-1, ki navaja neutemeljene odpovedne razloge;
- z vsebino določbe sedme in osme alineje prvega odstavka in z vsebino drugega in tretjega odstavka 111. člena ZDR-1;
- z vsebino določbe 200. člena ZDR-1, ki določa uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo;
Delodajalec oziroma z njegove strani odgovorna oseba (ime, priimek odgovorne osebe ter naziv delodajalca)________________________ po tem, ko natančno in v celoti prebere ter preuči vsebino te izjave, še naprej vztraja pri pogojevanju zaposlitve oziroma nadaljevanju delovnega razmerja z (ime, priimek delavca)___________________________ s tem, da se delavec cepi z enim izmed cepiv zoper Sars-CoV-2.
Kraj in datum:__________
Podpis delavca: Delodajalec/Podpis odgovorne osebe
delodajalca:
__________ ___________________
*Podpis dveh prič, ki z lastnoročnim podpisom te izjave izrecno in nepreklicno izjavljata ter potrjujeta, da je bila izjava predana delodajalcu oziroma odgovorni osebi delodajalca v pregled in preučitev ter, da jo delodajalec, oziroma z njegove strani odgovorna oseba ni želela podpisati:
PRIČA 1 ___________(ime, priimek, podpis)
PRIČA 2 ___________ (ime priimek, podpis)
*OPOMBE PRIČ (npr. onemogočanje delavcu dostop do delovnega mesta s strani delodajalca oziroma odgovorne osebe delodajalca, čakanje na delo, druge zaznane okoliščine…): ______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
Kraj, datum:_____________
PRIČA 1 ___________(ime, priimek, podpis)
PRIČA 2 ___________ (ime priimek, podpis)
https://twitter.com/domen_g/status/1442207244679065609?s=12&fbclid=IwAR228SVI0NxhzBLChUXvcRxVtCcee7AJkBPOAtwyp_15D3Oh8kg7NadFdEg
*
Dr Vladimir Pirnat in odvetnik Tomaž Urbančič o nezakonitem PCT: https://rumble.com/vn0mg7-strokovna-diskusija-o-korona-krizi-vladimir-pirnat-in-toma-urbani-september.html?fbclid=IwAR1mvvLaTMkRqMrI95mt4UhqjWfeXDMR_EyRshgRRpysw-ob2KshzNl3tZU
*
*
*
*
Mislim, da sem na tem mestu in še marsikje drugje jasno izrazil svoje stališče, da je pravo kot nekaj, s čimer se poklicno ukvarjam, ultima ratio ali skrajno sredstvo družbenega urejanja. To načelo skrajnega sredstva praviloma velja za opredelitev kaznivih dejanj, a sam mu dajem bistveno večji pomen. Enostavneje povedano, v pravni teoriji je stališče, da je opredelitev določenih človeških ravnanj kot kaznivih in določitev kazni zanje, zadnjih izhod, s katerim človeška družba išče načine za sožitje. Sam dodajam, da ne samo to, nasploh mora nosilec oblasti pri pravnem urejanju z oblastnimi pravnimi akti ostajati zadržan in na tak način poseči v razmerja med posamezniki zgolj takrat, ko drugih načinov ni mogoče najti.
Težava pri tem je seveda v neznosni privlačnosti te možnosti. Preprosto razmišljanje o pravu je pač takšno, da če želimo doseči neko ravnanje, ki naj služi takšnemu ali drugačnemu cilju, to zapovemo z oblastnim ukazom (beri ustreznim pravnim aktom), določimo sankcijo in abrakadabra, ljudje se začnejo ravnati, kot si želimo, in vse teče po tirnici, ki smo jo postavili. Takšno stališče je žal v modernem času prevladujoče in večinoma izhaja iz podmene, da morebitne težave, ki izvirajo iz takšnega pristopa, v zadostni meri odvračata sistem demokratične ureditve (in s tem povezane legitimnosti) in sanacijski potencial, bodisi rednih sodišč bodisi Ustavnega sodišča. Pri tem se pozablja, sta tako demokratična ureditev kot sodstvo za pravočasen odziv na prestope pravnega urejanja preokorna, saj oba terjata čas in pogosto zgolj pogasita goreče ruševine medčloveških odnosov, ki se s takšnim delovanjem porušijo.
Izhodišče naše ustavne ureditve, ki seveda nikakor ni unikatno in temelji na zahodni civilizacijski dediščini, je, da Ustava dopušča vse, česar izrecno ne omejuje ali prepoveduje. Posledično je torej potrebno izhajati iz maksimalnega razumevanja človekove svobode, torej možnosti, da si sam uredi svojo eksistenco v vseh razsežnostih. Primarno je seveda, da s tem ne posega v enake možnosti drugih. Vse znamenite zgodbe o nevarnostih drugačnega dojemanja od Orwellove Živalske farme do Huxleyega Krasnega novega sveta izhajajo iz te miselne zasnove. Ker marsikdo ni najbolj privržen branju takšnih klasik, lahko poseže po bolj humorno akcijskem prikazu, ki ga ponuja film Uničevalec (Demolition man) s Silvestrom Stallonom in Sandro Bullock v glavnih vlogah. Eden izmed upornikov zoper idealno družbo, kjer nihče ne preklinja in se prepušča mesenim užitkom, na vprašanje, zakaj noče živeti v taki čudoviti družbi, odgovori nekako v smislu, da si želi pravico, da se kdaj tudi zmoti in potegne zanj slabo potezo v življenju (Edgar Friendly Speach). Nenavadno pravzaprav je, da tega miselnega izhodišča nekako nismo najbolj ponotranjili in smo še vedno pripravljeni dopustiti, da pravo prodira v vse pore našega življenja. Zgornje misli bi bilo možno seveda bistveno širše utemeljiti, a naj zaenkrat zadostuje.
Začetek epidemije je označevala precejšnja negotovost o samem značaju bolezni, prenosljivosti in ukrepih, zato je bila bolj izražena potreba, da se zadeve uredijo z nujnimi oblastnimi posegi. Glede tega nisem imel zadržkov, čeprav mi že od samega začetka ni bilo jasno, zakaj se ni sledilo dokaj jasnim določbam Ustave glede načina uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (15. člen URS) in sprejemalo ustrezne zakone. Časa, možnosti in politične pripravljenosti je bilo, vsaj tako ocenjujem, v tistem času dovolj. Ustavno sodišče je potrebovalo relativno kratek čas, da je zahtevalo upoštevanje sorazmernosti pri uporabi omejevalnih ukrepov, kar ni nič drugega, kot zahteva po zadržanosti oblastnega urejanja. Razumevanje bolezni in ostalih s tem povezanih zadev, razpoložljivosti zaščitnih sredstev, še zlasti pa iznajdba cepiv in povečanje možnosti cepljenja, obratno sorazmerno vplivajo na uporabo omejevalnih ukrepov. Da so se ti zmanjševali pogosto šele na jasne pritiske tako splošne javnosti kot ekonomskih subjektov, je bilo jasno vidno.
Uvedba PCT kriterijev, še zlasti pa PC kriterija za opravljanje dela, pa po moji oceni sploh ne sodi več v zgoraj dopustne posege, ker ima popolnoma drugačen cilj. Gre za cilj doseči čim večjo precepljenost prebivalstva in posredni ali celo neposredni pritisk na posameznike, da dopustijo posege v svoje telo. In to je izvorni greh te ureditve, mimo tega preprosto ne gre.
Vse skupaj me malce spominja na znameniti Stanfordski eksperiment, kjer so poskušali preučevati obnašanje ljudi in so študente razdelili v zamišljene vloge paznikov in zapornikov ter simulirali dogajanje v zaporu. Po zgolj šestih dneh so morali eksperiment prekiniti, ker so se začeli tisti, ki jim je bila dodeljena vloga paznikov, dejansko izživljati nad tistimi, ki so igrali vlogo zapornikov. Kar je bilo najbolj zaskrbljujoče, je bilo spoznanje, kako glede zadržanosti v medosebnih odnosih zlahka zadeve uidejo iz rok. Mogoče najbolj grozljivo pri tem eksperimentu je bilo, da se udeleženci v času poteka niso znali distancirati od vlog, ki so jih igrali. Kaj več verjetno ni potrebno reči.
Na žalost je tudi nesporno, da dopustitev takšnega posega, v tem primeru cepljenja, vsaj zaenkrat ne more temeljiti na nečemu, kar se označuje z informirano privolitvijo pacienta, saj ta pomeni jasno zavedanje možnih posledic cepljenja. Preprosto iz razloga, ker slednje še vedno niso v celoti znane. Znana sintagma, ki se pojavlja je, da naj bi bila korist cepljenja bistveno večja, kot je nevarnost resnih nezaželenih učinkov, a to za marsikoga le stežka predstavlja argument, ki bi omogočal jasno privolitev. Ob takšnem argumentu je jasno, da posredno prisiljevanje, na način, kot se izvaja sedaj, nima ustrezne legitimnosti (o legalnosti pa itak nima smisla govoriti). Tudi poniglavo sklicevanje na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), češ saj gre za enako zadevo, kot je zahteva po nošenju čelade na delovišču, me niti najmanj ne prepriča, besedilo tega predpisa se namreč jasno izogiba posegom v človekovo telesno integriteto.
Zaključek tega razpredanja je torej, da bi bilo pametno odstopiti od zahteve po PC in s tem tudi dopustiti, da ljudje sami in svobodno sprejmejo odločitev o tem, ali naj se cepijo ali ne. Sam sem to storil že nekaj časa nazaj, ob precejšnjem premisleku in posvetu s svojim zdravnikom, ki je opravil tudi določene preglede glede potencialnih rizikov. Stranskih učinkov (zaenkrat) nisem imel, razumem pa ljudi, ki jih te stvari skrbijo do te mere, da (dejansko obstoječega) tveganja nočejo prevzeti nase. In to je pri vsem skupaj najbolj pomembno. Pravna prisila, neposredna ali posredna, ne more terjati od ljudi, da prevzemajo takšne rizike. Če pa je razen tega posredna prisila še prikrita, pa že gre za zlorabo prava. Lepe besede gor ali dol.
Mag Martin Jančar
*
*
Odvetnik Domen Gorenšek 3.10. 2021
POGOJ “C”(PT) ZA VSAKO CENO?
Kako doseči kar najhitrejšo precepljenost ljudi s cepivi, ki imajo pogojno dovoljenje? Tako, da jih prestrašiš, da bodo z določenim dnem izgubili nekatere ustavno zagotovljene pravice, pri čemer sploh ni pomembno, da je to kar delaš morda protizakonito ter v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, resolucijami in deklaracijami. Na koga tako najlažje vplivaš? Po mojem mnenju predvsem na mlade ljudi, ki si želijo le ponovno svobodno zaživeti. Če le-tem hkrati ponudiš še možnost cepljenja s cepivom proti COVID-19 z dodatno ugodnostjo, ki je v tem, da pridobijo status “C” še isti dan, bo marsikdo, ki se sicer po lastni volji ne bi cepil proti Sars-CoV-2 oziroma v cepljenje ne bi privolil, podlegel, vzel ponujen “piškotek” ter segel prav za “najugodnejšo ponudbo”. To se je verjetno zgodilo tudi s cepivom proizvajalca Janssen. Pa je ta piškotek res tako slasten?
Dne 17.09.2021 sem si ogledal ponovitev tiskovne konference z istega dne, na kateri je bila okrajšava PCT zamenjana s CPT, kar naj bi po besedah ministra za zdravje predstavljalo tudi neke vrste prioriteto, ki jo preddstavlja cepljenje zoper Sars-CoV-2. Z začudenjem sem opazoval dogajanje. Priznam, moral sem se “uščipniti”. Ni pomagalo. To kar gledam se dejansko dogaja v Republiki Sloveniji leta 2021. Na tej konferenci smo bili deležni patetičnih zahvaljevanj za razumevanje državljanov ter obenem ponižujočih groženj v smislu, kaj vse se bo spremenilo na slabše za tiste, ki ne bodo posegli po cepivu v postavljenem roku. Korenček in palica torej.
nadaljevanje je na strani: https://domengorenseklaw.law.blog/2021/10/03/pogoj-cpt-za-vsako-ceno/amp/?__twitter_impression=true&s=03&fbclid=IwAR3JZadl-c9d3LU0GnAd3Sf2Mg9WBb9uLo1XtdIstqQ4cEXqapFEPFLyCEw
*
Lovro Novak FB 4.10. 2021
*
5.10. 2021
*
*
*
*
*
Kučan meni, da virus in epidemija ne upravičujeta posegov v ustavo, pravni red in človekove pravice. Vse bolj je jasno, da je soočanje z virusom tudi pretveza za povsem druge ideološke cilje. Gre za spreminjanje ustavne ureditve brez mandata, ki bi vladi to dovoljeval. Tako vladanje podpirajo poslušni in lojalni ljudje razporejeni brezobzirnim zasedanjem ključnih kadrovskih točk, kjer se oblikujejo in izvajajo politične, gospodarske in socialne odločitve. O profesionalnosti in strokovnosti ni govora, celo zakoni so pri tem drugotnega pomena
*
Člani komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) so v odprtem pismu poslancem zapisali, da "vladno vodenje države in obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti". Sedem podpisnikov je poslance ob tem pozvalo, naj se uprejo rušenju z ustavo določene ureditve. V pismu ugotavljajo, da se po njihovi izjavi novembra 2020, ko so opozorili na arbitrarno sprejemanje ukrepov in avtokratska ter represivna ravnanja, avtokratski način vladanja ni zmanjšal, temveč povečal.
Opozarjajo, da se je izvršilna oblast povzpela nad zakonodajno, saj namesto z zakoni vladajo predvsem z odloki, in nad pravosodno oblast, saj sodb sodišč ne upoštevajo.
Po njihovem mnenju "oblastniško nasilje povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilnost". "Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje ustave in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega," so zapisali.
"S takšnimi razglasi vlada stvari postavlja na glavo. Demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko delovanje pa oznanja kot obliko 'nove', iliberalne demokratičnosti," so prepričani v komisiji za človekove pravice SAZU. Dodajajo, da taka demokracija ni nič drugega kot avtokracija. "Ta pa vodi bodisi v anarhijo in kaos bodisi v totalitarizem," so dodali.
"Predsednik vlade s svojim kljubovanjem ustanovam in vodilnim osebam Evropske unije med ljudmi spodbuja nezaupanje v to dragoceno nadnacionalno povezavo držav," so opozorili v pismu ter poslanke in poslance pozvali, naj pri odločanju pozabijo na strah, osebne in strankarske interese ter glasujejo v skladu z načeli ustavne prisege in obvezami, ki so jih sprejeli. "Vi in samo vi se lahko uprete rušenju z ustavo določene ureditve," so zapisali.
Pismo je podpisalo sedem članic in člani sicer osemčlanske komisije za človekove pravice SAZU Milan Dekleva, Josip Globevnik, Tine Hribar, Ivan Kreft, Blaž Rozman, Renata Salecl in Alenka Šelih.
V SAZU ob tem opozarjajo, da podpisniki pisma niso napisali in poslali v javnost v imenu omenjene komisije ali v imenu SAZU, pač pa kot posamezniki. "SAZU se ni in se ne vtika v (dnevno)politične teme in tega seveda ne počnejo niti njegova delovna telesa. Imajo pa člani SAZU tako kot vsi državljani Slovenije pravico, da izražajo svoje osebno mnenje tudi v obliki javnega pisma," so zapisali na SAZU.
*
Pogoj PCT za dostop strank do sodišč posega v pravico do poštenega sojenja
*
Bivša sodnica dr. Alenka Šelih v Studio City...
Jasno in glasno razloži ....Kaj so odloki?https://www.facebook.com/100074234504762/videos/403321971497185/
*
Hrvaška: pravniki iz sodišča zavračajo testiranje in PCT: https://www.facebook.com/dalmatinskiportal/videos/1100336147390085
*
*
Sep 08, 2021