Govorili smo z enim od prostovoljcev v nastanitvenem centru v Šentilju, ki ima dnevno opravka z nekaj sto migranti, njegove besede so pretresljive. Migranti so polni laži, zavajanja, sprenevedanja, vse izključno z enim ciljem- predstaviti se kot ubogi begunci, ki so pred smrtjo zbežali s svojih domov.

Očitno lažejo o svoji identiteti, saj je med njimi na primer ogromno tistih, ki trdijo, da so zbežali pred nasiljem v Siriji, pa se izkaže, da sploh ne govorijo arabsko, pač pa farsi, kar pomeni, da so v resnici iz Irana, ali pa iz Afganistana.

Zanimivo je tudi, da jih pri popisovanju sploh več ne sprašujejo za datum rojstva, pač pa le za letnico, saj vsi trdijo, da so rojeni prvega januarja, kar pripisujejo temu, da si je ta datum lahko zapomniti. Tako se ne morejo zmotiti glede datuma rojstva, ki ga povedo policiji na različnih mejah.

Obravnavali so Afganistanca, ki je trdil, da je rojen leta 1916, torej naj bi bil star 99 let, čeprav jih je kazal okoli 40. Največ je moških starih od 20 do 25 let.

Ena od prostovoljk na Šentilju nam je povedala o izkušnji s skupino domnevnih beguncev, ki so trdili, da so kristjani iz Sirije in bežijo pred nasiljem pripadnikov Islamske države. Okoli vratu so imeli obešene vidne križe, policiste pa so prosili, če lahko pot proti Avstriji nadaljujejo pred drugimi, torej muslimani, češ jih ti ne marajo in se počutijo ogrožene.

Ko so potem čez čas res krenili proti meji, se je kar naenkrat ena od »kristjank« spomnila, da ima dva sinova v večji skupini muslimanov in je začela na vse pretege izsiljevati, da ne gre brez njiju naprej, bridko je jokala… Policisti in prostovoljci so bili zgroženi.

Opozorili so nas, da gre zdaj ogromno ljudi čez Slovenijo, ne da bi jih policija sploh fotografirala, ne jemljejo jim prstnih odtisov. Velik delež jih sploh ne registrirajo v sprejemnih centrih, pač pa to prepustijo policiji v nastanitvenem centru v Šentilju, kjer pa jih gre veliko proti Avstriji celo brez tega, da bi jih kdorkoli povprašal po imenu in od kod prihajajo. Množica je enostavno prevelika.

Tako ali tako jih večina sploh nima dokumentov in si lahko izmislijo karkoli želijo glede svoje identitete. Vsi imajo na las podobne zgodbe: iz Sirije bežijo pred islamisti ali vladnimi silami, iz Irana pred režimom, iz Afganistana pred talibani, iz Iraka pred spopadi med šiiti in suniti, iz Pakistana pred teroristi, nasiljem med ločinami…

Prtljage jim ne pregleduje nihče, ne gredo čez rentgen, tako, da bi lahko teroristi s sabo v torbah in nahrbtnikih prinesli cel arzenal orožja. »Verjemite, med njimi so tudi radikalni islamisti«, nam je povedal eden od prostovoljcev.

Radikalci praviloma ne spregovorijo niti besedice, njih se bojijo (in po tiho to tudi povedo) tisti resnični Sirci, ki so ravno pred islamisti pobegnili. V Avstrijo ne vstopajo samo prek mejnega prehoda, ampak tudi po gozdovih v okolici, kjer bivajo (v bližini nekdanje karavle JLA), saj je namestitveni center pogosto premajhen za prihajajoče kontingente.

Na začetku so jih Avstrijci sprejemali po 150 ali 200, niti enega več, zdaj počakajo in jih hkrati sprejmejo tri ali štiri tisoč, kontrola je tudi na njihovi strani povsem odpovedala zaradi prevelikega števila prišlekov, ki silijo naprej in postanejo nasilni, če tega hitro ne izsilijo. Pa boljše telefone imajo od mene, pravi prostovoljka, nekateri od njih so se prav začudili, zakaj sama uporabljam mobilno »staro šaro«.

Med seboj so skupine odlično povezane in koordinirane, natanko vedo, kaj lahko pričakujejo v posameznem centru. Če na primer tam ni odej (ker jih predhodniki vse odnesejo s seboj), pride naslednja skupina s svojimi odejami.

Zdaj prihajajo že čisto črni ljudje, očitno iz Podsaharske Afrike, doda. Sprva ni bil skoraj nihče namenjen v Avstrijo, pač pa zgolj v Nemčijo ali na Švedsko, zdaj že govorijo, da bodo ostali v Avstriji. Čeprav se v javnosti ustvarja vtis, da sploh ne vedo, skozi katere države potujejo, so dejansko dobro informirani, kaj lahko v določeni državi pričakujejo in kolikšna je povprečna plača.

Tisoč evrov povprečne neto plače v Sloveniji jih niti malo ne impresionira, želijo več, zato nadaljujejo na sever. Mnogi imajo pri sebi večje vsote denarja in tudi zatrjujejo, da denar sploh ni problem, tako jim na primer ni težko odšteti po 400 ali 500 evrov za vožnjo s taksijem do Dunaja.

Glede bivanja v Avstriji si vsi želijo ravno Dunaj in nobeno drugo območje, očitno se nameravajo tam ustaliti v varstvu množice drugih migrantov, saj vidijo ravno v svoji množičnosti moč in instrument, da dosežejo, kar želijo. Kar naenkrat jih je precej, ki sestre, brata, sorodnikov… nimajo v Nemčiji, kot je bilo to ustaljeno pojasnilo prej, ampak v Avstriji.

Eni res hodijo razcapani, drugi imajo kvalitetna oblačila, skoraj vsi pa s seboj nosijo fiksno idejo, da jih v Nemčiji čakajo hiše in denar, opozarja prostovoljka. V nekaterih avtobusih, ki pripeljejo migrante, je precej žensk in otrok (večina so še vedno mladi moški), v drugih sploh ni drugih kot so mladi moški in že po fizionomiji se ločijo od Sircev.

Med njimi jih je velik delež nepismenih, še večji pa brez kvalifikacij, ki si jih sicer zelo radi kar izmislijo. Ob podrobnejšem spraševanju na primer študent britanske književnosti ne zna povedati, kateri mu je najljubši britanski pisatelj.

Zakaj torej ti prostovoljci, ki so nam izlili svoje ogorčenje, sploh vztrajajo pri pomoči, smo jih vprašali. Predvsem zaradi otrok, ki so postali ne krivi ne dolžni orožje za prosto prehajanje evropskih mej, saj migranti zelo dobro vedo: Evropejci ob pogledu na jokajoče premražene otroke pozabijo na vse in dajo migrantom (resničnim ali izmišljenim staršem) prednost na poti do želene