Valentinovo – praznik ljubezni, rdečih vrtnic in romantičnih večerij – se na prvi pogled zdi kot neškodljivo praznovanje čustev. Vendar se za to pravljično podobo skriva precej temnejša zgodovina, ki je pogosto spregledana. Še več, valentinovo, kot ga praznujemo danes, nam je pravzaprav vsilila potrošniška družba.

Komercializacija današnjega časa je dosegla raven, ko ljubezen ni več stvar osebnih, globokih čustev, temveč materializiran izdelek, ki se prodaja z darili, rožami in dragimi večerjami. Namesto da bi bil valentinovo dan, posvečen iskrenim čustvom, je postal še en v nizu dni, ko potrošnike spodbujajo k nakupovanju, pravi pomen praznovanja ljubezni pa se izgubi v ekonomski igri.

Ta trend komercializacije ni naključen. Blagovne znamke, trgovine in restavracije vlagajo znatna sredstva v ustvarjanje vzdušja, ki sili ljudi, da se počutijo, kot da morajo zapraviti za darila in razkošna doživetja, da izkažejo ljubezen. Vsako leto se za izdelke, povezane z valentinovim, porabi na milijone dolarjev, sam praznik pa je postal simbol potrošnje, kjer se ljubezen meri v količini daril, ne v globini čustev.

Toda valentinovo ni bilo vedno tako. Za današnjim darilom v obliki srca, vrtnic in čokolade se skriva dolga in temačna zgodovinska korenina, ki vključuje poganske obrede, krvave obrede in daritve. Čeprav je valentinovo danes praznik romantike, je globoko povezan z nasiljem, žrtev in komercialnimi interesi.

Krvave korenine valentinovega

Čeprav je valentinovo danes postal dan romantike, so njegove korenine globoko zakoreninjene v starih poganskih obredih, zlasti v rimskem prazniku Luperkalije. Ta praznik, posvečen bogu plodnosti Favnu, je bil znan po krvavih ritualih. Lupercalski duhovniki so žrtvovali koze in pse ter z njihovimi kožami bičali ženske. Po verovanjih naj bi udarjanje žensk z živalskimi kožami prineslo plodnost in srečo v ljubezni. Ta obred ni bil le ekshibicionistično dejanje, ampak je veljal za nujnega za zagotavljanje blaginje in plodnosti, in to z nasiljem.

Eden najzanimivejših, a tudi najbolj motečih vidikov luperkalije je bil običaj žrebanja parov. Mladeniči so iz kozarcev izžrebali imena deklet in ti pari so bili potem skupaj določen čas – včasih več mesecev, včasih pa do poroke. Včasih so bile te »poroke« popolnoma samovoljne, ženske pa so bile povsem podvržene volji moških udeležencev. Menili so, da takšni obredi povezujejo ljubezen s fizično, brutalno plodnostjo, obredno nasilje pa je imelo pomembno vlogo pri oblikovanju kulture »ljubezni« tistega časa.

Pojdi na članek