Pomanjkanje komunikacije ni le tišina med besedami – je razpoka, skozi katero se izmuzne najpomembnejša stvar. Bistvo, pozornost, skrb. Otroci odraščajo ob starših, ki gledajo v svoje telefone, odrasli delujejo drug ob drugem kot mehanizmi – učinkoviti, a odtujeni. Zdi se nam, da se pogovarjamo, delimo, komuniciramo. Pravzaprav najpogosteje sinhroniziramo svoje obveznosti.

V tej predstavi vsakdanjega življenja, kjer ima vsak svojo vlogo, je bistveni stik redkost. Ta tišina, odsotnost, je morda največji luksuz, ki si ga ne moremo več privoščiti – in hkrati največja nevarnost, ki je ne opazimo. In ne, to se ne dogaja nekje drugje – v nekaterih družinah, drugih življenjih, tragedijah drugih ljudi. Odsotnost ne izbira. Usede se tam, kjer pozornost izgine, kjer ljubezen postane rutina, kjer prisotnost nadomesti prisotnost.

pojdi na članek...