Da je boj za privatizacijo javnega glavni kreator slovenskega podnebja, ni skrivnost prostorov, v katerih so ‘’neodvisno’’ in ‘’nevladno’’ sinonimi za svoja nasprotja in v katerih je boj ‘’levica- desnica’’ opij za malo tranzicijsko ljudstvo. Diskreditacije, pregoni in ustvarjanje sovražne klime se po nujnosti vzpostavijo v okolju, v katerem priveligiran sloj desetletja samovoljno operira s tem, kar je javno, medtem ko je del volilnega telesa udobno pasiviziran, delavci, deprivilegirani in tisti, ki na zgodovino nimajo pravice pa glasujejo desno.

A če se nemara zdi, da gre pri tem za serijo paradoksov, je situacija obratna. Vsakomur v Sloveniji je jasno, da glavna napetost med ‘’levim’’ in ‘’desnim’’ danes v prvi vrsti ne izhaja iz zgodovinske ali klasične ekonomske razlike, saj za to razdelitev zaradi uspešne hegemonije resnih pogojev niti ni bilo. Zaplet slovenskega političnega prostora je enoznačnejši od tega, svoje izhodišče pa nosi v preprostem vprašanju iz 90. let, ki zadeva to, kar od prehoda iz enega političnega sistema v drugi predstavlja celoten napor ti. ‘’slovenske levičarske scene’’: kako privatizirati in ostati levičar?

Da bi dobili odgovor, je za začetek potrebno odpreti vprašanje, kaj je levica v kapitalizmu. Lahko rečemo, da ‘’zahodna’’ in s tem (logično?) ‘’slovenska levica’’ ne obstaja. Ne obstaja zato, ker je v 90. letih privatizirala. Če ne bi privatizirala bi namreč razumela, da so problemi delavcev, izključenih in deprivilegiranih posledica natanko njene privatizacije.

A vendarle v Sloveniji obstaja politika, ki sebe razume kot ‘’levičarsko.’’ Kar pa je obenem že odgovor na to odločilno vprašanje. Levica očitno lahko obstaja. A obstaja lahko pod enim pogojem. Tako, da izgubi stik s tem, za kar gre. Levica preneha obstajati v trenutku, ko se loči od tega, kar je bojda njeno jedro – od delavcev in depriveligiranih. Svoje nadaljevanje pa najde v apropriaciji obojega – ekonomskih sredstev in v ohranitvi ideje same sebe, ki jo vzpostavi natanko na ramenih delavcev in depriviligiranih. Od tod izhaja fenomen ti. ‘’akademske levice’’, katere uspešnost se meri po tem, kako učinkovito se še enkrat uspe razločiti od tega, kar naj bi jo utemeljevalo. Eksploatirani s tem postanejo objekt voajerstva (torej nadzora), genialnih študij ali pa rahločutno zaskrbljenega pokroviteljstva, katerega cilj ni preobrnitev razmerij moči, temveč ohranitev obstoječega stanja. Drugače rečeno, gre za politiko, ki sebe ne prepozna kot dejavnika zla, proti kateremu se v svoji retoriki bori.

S takšnimi formulami se vzpostavljajo politike, ki so dejansko dvojni eksploatator. Najprej izvedejo ekonomsko privatizacijo, ki se izvede prek privatizacije javnih sredstev in institucij. Na osnovi tega pa zgradijo simbolno eksploatacijo, prek katere spromovirajo diametralno nasprotno – ‘’enakost’’, ‘’pravičnost’’ in ‘’zavzemanje za izključene.’’ Vse to zavito v celofan ‘’kritične misli’’, dekorirano s ‘’subverzivno umetnostjo’’ in dodatkom intelektualizma za pristnejši okus.

Ekspoatacija tako udari z dveh strani. Najprej s strani kapitala, s čimer so drugi postavljeni v submisiven položaj. Tam pa jih pričaka njegov ‘’neodvisni’’ podaljšek, katerega funkcija je identična prvi: da izključijo še enkrat, tokrat iz kulturnega vidika, pri čemer za to, da pozornosti ne bi ravno obračali na privatizacijo 90-ih, intenzivno pogrevajo retoriko 80-ih.

Ni potrebno iti dlje, da lahko v tem obrazcu prepoznamo vlogo številnih nevladnih organizacij. Milijoni davkoplačevalskega denarja, ki ga prejemajo, so demonstracija tega, kaj pomeni izvajati simbolno privatizacijo, ki ščiti hrbet ekonomski. To so organizacije, ki na veliko razpravljajo o delavskih bojih, delavci pa v teh razpravah niso akteriji. To so ‘’neodvisne institucije radikalno kritičnih pogledov’’, ki s svojim delovanjem budno pazijo, da se slučajno ne bi pojavil kritičen pogled, za odstranitev katerega so tudi ustrezno plačane. To so organizacije, ki prirejajo festivale o vlogi žensk, življenje ženske, ki je predmet levičarske ekspolatacije, pa jih ne zanima.

In ne samo, da jih ne zanima. Ne sme jih zanimati, kajti če bi jih, bi se povezali z jedrom tega, za kar gre. Tega pa ne morejo, ker bi s tem pod vprašaj postavili privatizacijo, iz katere se napajajo. ‘’Neodvisni’’ morajo biti ločeni od neodvisnosti. ‘’Levica’’ mora biti ločena od eksploatiranih. ‘’Feminizem’’ mora biti ločen od oškodovanih žensk. Namreč šele ko je uspešno ločen, lahko v imenu pravičnosti mirno privatizira dalje. Svoj gravitacijski center najde v tem, s čimer dejansko nima nikakršne zveze, se pravi v tistih, ki si za razliko od finančno priskrbljenih ‘’lepih duš’’ dejansko želijo spremembe – ne zato, ker to izgleda lepo, ampak zato ker jo potrebujejo. Slednji za razliko od nevladnikov pač niso deležni sredstev, ki jih z vrha pošilja do ‘’kritičnosti’’ očitno tako razumevajoča oblast. (Mirovni inštitut: 5.019.022 €, MASKA: 4.503.412 €, Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk: 1.876.352 € itd.)

Ne moremo mimo tega, da omenjenega mehanizma ne bi prepoznali tudi v delovanju ene od prvih nevladnih organizacij v slovenskem prostoru, Društva za teoretsko psihoanalizo. Izum ‘’teoretske psihoanalize’’ je kategorični primer tega, kako se ločiti od tega, za kar gre in s tem idejno apropriirati realno jedro stvari. Se pravi, kako izbiti subverzivno ost in s tem onemogočiti, da bi se pojavilo karkoli, kar bi bilo lahko sprožilec spremembe.

To pa nazadnje pomeni, da v tej konstelaciji v Sloveniji do spremembe ne more priti, kajti privatiziran ni samo kapital. Privatizirano je tudi mesto preloma, medtem ko diskurz tistih, ki na lastni koži izkušajo nedemokratičnost ali pa trpijo zaradi toksičnega slovenskega ozračja, namesto njih z ‘’revolucionarno reotriko’’ artikulirajo tisti, ki so jih pravzaprav spravili v to stanje.

A kot je poudaril psihoanalitik Jacques Lacan, pomen besede ‘’revolucija’’ ni nujno sprememba. ‘’Revolucija’’ v astronomskem smislu pomeni vračanje na isto mesto, stalno kroženje in ponavljanje. V tem smislu je retorika ‘’levih politik’’ pravzaprav pravilna, enako kot je ustrezen tudi izraz ‘’kritična misel’’, ki sicer ne pomeni sijajnih uvidov v obstoječe stanje, temveč je znak mišljenja, ki si še ni uspelo odgovoriti na to svoje glavno vprašanje: kako privatizirati in ostati levičar? Prihodnost takšnih družb je odvisna izključno od tega ali v svojih borbah ‘’dobrega proti zlu’’ prepoznavajo matrico, ki jih giblje, predvsem pa ali vsakdo lahko razume ne le kulturno, pač pa v prvi vrsti svojo lastno subjektivno zgodovino.

Nina Krajnik