En moj prijatelj, ki sem mu za rojstni dan podaril mojo zadnjo knjigo (Slovenija, Balkan, Evropa-po meri živali ali človeka) mi je sugeriral da napišem nekaj o enemu od zadnje živečih slovenskih generalov v JLA, Marijanu Čadu , ki mu slovenska država ni dala pokojnino, s pojasnilom da je »služil v sovražni vojski«. General Čad je star, če se ne motim 85 let in živi v bližini Ljubljane, prijema pa le hrvaško penzijo. Odgovoril sem mu da o Čadu ne vem dovolj, po mojem mnenju je pa bil junak ne izdajalec, lahko pa napišem nekaj o generalih v tih usodnih časih, ko so se jugoslovanska ljudstva in častniki JLA odločili da podprejo uničenje skupne države in postanejo sužnji svetovnega kapitala in močnih držav. Obsodili so generacije svojih otrok da živijo kot hlapci.

Slovenija je v času osamosvojitve imela pet generalov v JLA : Konrada Kolšaka, Staneta Broveta, Draga Ožbolta, Ivana Hočevarja in Marijana Čada. Prva tri so že na drugi strani »reke Stiks«, Hočevar (84) in Čad (85) sta, koliko j

En znanec , ki z ženo skupaj delata v Avstriji, mi je nekaj dni nazaj povedal: »Večkrat prihajava v Slovenijo, ampak ko greva čez mejo, mi se zdi da prihajava v deželo v kateri so vse luči ugašene«! In res je, danes, kjerkoli in kamorkoli človek pogleda vidi v Sloveniji le pogašene luči!

Politiki v Sloveniji obstajajo zaradi sebe in svojega interesa: materialnega, družbenega, skupnega…Narod je kolateralna škoda njihove borbe za oblast. Cilj politike in politikov je čim več naropati, do naslednjih volitvah, ko jih lahko zamenjajo roparji druge politične barve. Najboljši primer takšnega političnega sistema, v katerem politike ne skrbi za prihodnost države in ljudstva je usoda Nove ljubljanske banke. Dokler je država bila večinski lastnik banke so podajali posojila svojim političnim »botrom« in vernikom; ni bilo pomembno ali oni lahko ali ne, vrnejo tista posojila. Normalni bančni kriteriji poslovanja so veljali le za navadne ljudje in majhne podjetnike; na koncu so banko pripeljali v rde

Poraz Kosova in zmaga Srbije na nedavnih volitvah za nove članice Interpola, odpira niz novih vprašanj, dilem in seveda strahov za prihodnost Balkana, pa tudi Evrope. Danes bi spomnil samo na nekaj od tega in sicer: prvo, bil je to poraz ne samo Kosova, temveč tistih, ki so v ozadju, pri tem mislim predvsem na Bruselj, Emmanuela Macrona, Angelo Merkel in seveda Sebastiana Kurza; drugo in še bolj pomembno, glasovanje v Dubaiu je bila zmaga ne (predvsem) Srbije, kako je danes predstavljajo v Beogradu, temveč zmaga Rusije in Kitajske in priprava Balkana na eno od svetovnih žarišč, kje bodo v prihodnosti tekmovali (če že ne tekmujejo)na lep ali grd način, globalni velikani. Tretje, izid volitvah za novo članico Interpola je pokazal kako se bo na Balkanu bojevalo, če do vojne pride, oz. kdo je del »neprincipielne koalicije« (termin iz obdobja Miloševića in »dogajanja ljudstva« iz devetdesetih).

Pred komentiranjem dogodka povejmo nekaj dejstev. Na volitvah za Interpol je v prvem krogu sodel

Zdi se mi da v prihodnosti, v času ko gorjača v rokah človeka bo spet sodobno orožje, o Evropski uniji, naši potomki bodo govorili kot o sodobni Atlantidi, sanjski deželi, ki so je uničile, ne naravne sile, ampak nesposobni politiki, utopija in idealizem intelektualne levice, kot tudi veliki geopolitični igralci, ki so na hrbtu ubogljive EU birokracije, dvigovali trdnjave svoje premoči. Danes EU poka po vseh šivih: političnih, socialnih, humanističnih, ekonomskih, vrednostnih…Naša sedanjost je podobno škripanju stroja, ki napoveduje polom, medtem voditelji brezbrižno obračajo glavo na drugo stran ali je podobno noju zabijajo v pesek.

Eno od ključnih vprašanj strateške vizije prihodnosti Evrope, politike, sociologije, humanizma…je vprašanje migrantov, beguncev in azilantov, ki od leta 2014 pljuskajo meje EU; na milijoni pa še čakajo svojo priložnost! Po raziskavi Gallupa iz leta 2016 je vsaj polovica prebivalcev v 15 vzhodnoevropskih držav verjela, da njihova država ne bi smela sprejet

Izginotje Jamala Khashoggi, novinarja Washington Posta v Istanbulu, začetkom oktobra, še dober mesec vznemirja javnost celotnega sveta. Seveda, nobeni medij, posebne na zahodu ali ZDA ne poskusi pokazati in dokazati da je izza cele usode, malega novinarja, velika igra (globalna) velikih in posebej ZDA da ustavi reforme v Savdski Arabiji in zadrži svoj vpliv (ki je vse manjši) na Bližnjem vzhodu. Razen Američanov so v »igri« tudi drugi igralci: Turska, oz. predsednik Erdogan, ki se želi predstaviti kot vodja sunitskih držav in pobotati z Ameriko, kot tudi sama Savdska Arabija, ki se poskusi rešiti »objema« Amerike in sprejeti druge načine poslovanja in kontaktiranja tudi z drugim »polom« (Rusijo, Kitajsko) sodobnega sveta. Rusi pa podpirajo vse, ki nasprotujejo Trumpu in ZDA.

Ali začnimo zgodbo od začetka.

Kdo pa je nesrečni novinar Jamal Khashoggi?

Nepomembni, majhni novinar v Savdski Arabiji, ki je najprej »dvigoval v nebesa« Osamu bin Ladena, potoval je z njim v Afganistan v času na

En moj Facebook prijatelj, leve prevencije je podprl na predsedniškim volitvami lanskega leta predsedniškega kandidata A. Šiška s pojasnilom da sta si nacionalizem in domoljubje enaka pojma, oz. da je tista oseba eno kot tudi drugo! In res, vse bolj pogosti se v Sloveniji ta dva pojma enačita! Po mojem mnenju razloga za to ni, ker je v osnovi nacionalizma sovraštvo v bistvu domoljubja pa ljubezen.

Kot se ljudje in civilizacije spreminjata, tako se tudi dogaja s pojmi. Nacionalizem je v 19 in delu 20 stoletja (v začetku na naših prostorih, sredi stoletja pa v Afriki in Aziji) imel pozitiven pomen, oz. je bil izenačen z borbo za nacionalno osvoboditev določenega naroda. Danes nacionalizem ima predvsem negativen prizvok in pomeni zalaganje za »nadvlado« ene nacije nad drugo (drugimi), oziroma je vse bolj blizu šovinizmu ( prepričanju o večji vrednosti svojega naroda) in ksenofobiji (strahu od tujcev). Strah od »južnjaka«, migrantov, kot tudi Hrvatov je osnov današnjega nacionalizma v Sl

Natolcevanje o dvigovanju davkov na dobiček ali kapital, ki so ga spodbudile lobistične skupine v gospodarstvu in komaj dočakali slovenski mediji, je samo en od mnogih dokazov da se sistem v Sloveniji ne more spremeniti na miren, normalen, rekli bi demokratski način. Osnovno pravilo demokratskih sistemov in vlad je da levica, ko pride na oblast dviguje davke (da bi predvsem na ta način preusmerila gibanje denarja k bolj revnimi) desnica pa zmanjšuje davke in denar preusmerja k bolj bogatem delu prebivalstva. Normalno je pa da v takšnem svetu kapitalisti podpirajo desne vlade, humanisti, levi intelektualci in ljudstvo (v povprečju) pa leve.

V Sloveniji je pa vse kar je normalno za druge sisteme in države pa nenavadno in čudno!

Slovenski tajkuni so se ustrašili nenapovedane »namere« nove vlade da bi dvignila davke in so zapretili da bodo prenesli proizvodnjo v druge (evropske) države; niso pa seveda povedali katera od njih pa ima nižje davke na kapital ali dobičke od Slovenije. Še manj

V knjigi »Slovenija, Balkan, Evropa-po meri živali ali človeka« sem povodom 20-letnice proslave Hrvaške akcije »Nevihta« in različnih reakcij v Srbiji in na Hrvaškem napisal, med drugim:«… Ali so se hrvaški in srbski osli kaj naučili po dvajsetih let učenja? Proslava ob dvajsetletnici hrvaške akcije Nevihta je pokazala, da je v eni in tudi drugi državi (še danes) najbolj cenjena žival osel oziroma da so žrtve in zločinci (iz obeh držav) ostali isti – sužnji svojih zmot. Odrasli pa so tudi mladi (Srbi in Hrvati), ki so pripravljeni slediti neresnici in neumnostim svojih staršev. Seveda osel ni pametna žival in ni sposobna sama priti do (kateregakoli) sklepa; potrebuje pomoč. To pomoč mu že trideset let na srbski strani in 25 let na hrvaški ponujajo manipulatorji (politiki in novinarji). Žal ljudstvo ene kot tudi druge države verjame, da s sprejemanjem poneumljanja, ki mu ga ponujajo manipulatorji, varuje svoje nacionalne interese. Druga karakteristika obeh ljudstev je, da se ne učita n

Slovenija, po mojem mnenju, nujno potrebuje spremembe, do katerih bo prišlo po mirni ali manj mirni poti. Nekdanji ameriški predsednik John F. Kennedy je napisal: »Tisti, ki onemogočajo miroljubno revolucijo se bodo, neizogibno, srečali z nasilno revolucijo« (»Those who make peacfull revolution imposible will make violent revolution inevitable«). Volitve so način da se sistem, oblastniki in sploh družba (povprečni človek ni revolucionaren) izogne nujnim spremembam. Tisti, ki bodo na volišča šli zaradi novih strank, pa upajo da se lahko do sprememb (neodvisno kakšnih) pride po mirni poti; sedanje ankete pa sporočajo da je takšnih največ 15%, brez Šarca, pa manj kot 3 ali 4%).

»Ti si potem za nasilno revolucijo« me sprašuje moja lepša polovica, dokler klepetava (jaz z obveznim kozarcem temnega piva v roki) na terasi enega supermarketa. »Ne, predvsem zaradi slabih zgodovinskih izkušnjah takšnih rešitev«, je odgovarjam. Nietzche je v knjigi: »Tako je govoril Zaratrusta« napisal zakaj priha

ZAKAJ JE ILUZORNO, BREZ SMISLA (KAKO ZA POSAMEZNIKA, TAKO TUDI ZA DOBROBIT DRŽAVE) SODELOVAT NA DRŽAVNOZBORSKIH VOLITVAH 3. JUNIJA (druga misel)

Preberite knjigo Friedriha Nietzchea: »Tako je govoril Zaratrusta« in boste razumeli vso brezumnost sodelovanja na junijskih volitvah. Nietzcheova misel za danes je: »Hoteli so pobegniti od svojega nesrečnega življenja, vendar so jim zvezde bile predaleč« (str. 36, založnik Grafos-Beograd, letnik 1982)

V poprečju so državljani Slovenije nesrečni; ne samo zaradi plač, ampak tudi in predvsem ker se ne morejo realizirat kot kreativna in miselna bitja. Ne morejo se pa realizirat, oz. potrdit kot humana bitja (Homo Sapiens) ker živijo v Sloveniji, korupcijsko lopovski državi in družbi; neodvisno od tega ali je posameznik delavec, ali strokovnjak, intelektualec, umetnik, študent, upokojenec…

Delavec in sploh navadni človek je ustrašen in manj ali bolj nesrečen, ker živi v nevarni državi in družbi; nima varnosti, ne samo da bo juter imel posel in pla

Preberite knjigo Friedriha Nietzchea: »Tako je govoril Zaratrusta« in boste razumeli vso brezumnost sodelovanja na junijskih volitvah. Za tiste, ki podobno mojem sinu, nimajo rad knjig in branja bom poskusil sam pojasnit njegove misli.

Junijske volitve so za vse, ki želijo dobro državi ali sebi (boljše življenje) zastonj vržen denar, zastonj porabljena energija ljudstva, zastonj porabljene ure gledanja v TV ekran ali brskanja po spletu…Na koncu bo zmagal sistem, ki ga takšna dejanja, obnašanja in razmišljanja ne vznemirjajo preveč in vse bo ostalo (v najboljše primeru) po starem; edino se »pujski« pri državnem koritu bodo zamenjali (ali tudi ne). Ljudstvo bo mirno naslednjih štirih let (ali nekaj manj, če vlada »padne«) po navadi, do predvolilnih dni in novih volitvah. Panem et Circenses!

Na družbenem omrežju, kje se tudi razigrava in spodbuja razprava o kandidatih za majske volitve sem prebral tudi, nenavadno, za slovensko okolje, ki je zelo sprejemljivo na manipulacije oblasti in tistih željnih oblasti, mnenje: »…Genocid nad našimi glavami se stopnjuje; giftajo nas kot najhujše ščurke, tu pa blebetamo o drugem tiru in stvareh, ki so drugega pomena. Nihče nima jajc, da predlaga jasno nebo brez črt…sram naj bo vse, ki jim zanamci nič ne pomenijo«.

Kaj je v tem hipu za Slovenijo in državljane Slovenije »nebo brez črt«?

Sodelovanje na volitvah sigurno pa ni! Zakaj, sem že napisal v tekstu: »Volitve, ki jih bodo pojedle kobilice«. Drži pa tudi mnenje tistih, ki pravijo, če ne sodeluješ na volitvah potem si sprejel kot normalne, oz. za tebe sprejemljive, tudi njihove izide. Kako biti politično aktiven a spet ne sprejeti igro oblasti in tistih žejnih oblasti, čigavi je edini cilj, priti do skupnega »korita« in naslednja štiri leta žreti nacionalno bogastvo in hkrati še bolj