"Dober dan", je pozdravila.. Vstopila je skozi vrata, kakor da jjih je že od nekdaj poznala. Pa od vrat do stola ni bilo več kot meter. Suvereno! Predno sem uspel odgovoriti z milijonskim nasmehom, se je zvito mimo stola in omare že usedla zraven mene. "Veš rabim pomoč.", in smo začeli z mojim cimrom debato. Da je treba omare preselit, pa gospodinjske aparate, pa...Ob vsem govorjenju sem jo počasi ogledoval. Ni bila napačna. Učke so bile kr iskrene, kretnje nekako domače. Postava usklajena. Nekako kot Deja Vu, nekako domače  mi je sedla, kakor da bi se poznala že od nekdaj.Nič nemogočega ni prosila, same enostavne stvari. Mal pomoči, mal dobre volje, mal mišic, pa bo, a ne. Kot  človek tak kot sem, sem seveda obljubil pomoč. Pa ne za denar. Kr tako. Pa je prišel dan pomoči, lej ga zlomka zapadel je Prvi sneg (30 cm). Pa sem šel. Nisem pa vedel, da je to v bloku, 4. nadstropje, to pomen da lifta ni. Hvalabogu nisem bil sam. Z mano je bil še cimer. Pa tam še eni ljudje, ki jih še nisem poznal. Sej budala kakršna sem, sem se hitr vklopu v dužbo. In smo nekak ven nosil, cimer je pa z nekom na deponijo se vozil. In v tem ko čakamo furo iz deponije, PUF kepa za vrat. Pogledam okoli sebe, in edino bitje, ki se je smejalo na vsa štiri, pogruntam, samo to bitje je lahko. Ne bodi ga len, naredim kepo, naciljam, vržem, seveda falim, zadenem drugo bitje, v tem izvem da je to v familiji, in smo se kepal, kr naenkrat vsi štirje, ko smo čakal ta močne iz deponije....res lepo