"Živjo, kaj pa tako noriš" je rekel ko je svojega temno črnega hudiča ugasnil. Črno mat lakiranega dvovaljnika, s kromiranimi izpuhi. Prednji je bil rahlo obžgan s plavim obronkom okoli valja, zadnji pa zlato zlate barve. Najbrž zato, ker ni bilo pravega pretoka zraka za hlajenje. Mogoče pa vžig ni prav delal. Ampak se s tem ni obremenjeval. Ko stisneš tisti rdeči gumb, še hudič obmolkne.

Snel je tisto trapasto čelado temne, niti ne črne, nekako temno sive barve s poudarjenim logotipom škorpiona, dol z glave. Pod čelado se je razbohotila rjava kodrasta frizura, v obraz pa se je videlo mnogo kilometrov narejenih z motorji. Posledice bojev z motoristi in domačini, ter prejšnjih padcev. Kar nekaj hujših je imel. Že v mladosti je grdo padel z očetovim Tomosom. Fotr ga je dobu namest regresa. Prvega iz proizvodnje linije. Najbolj zaslužen. Tomos 14 TLS. Prvi moped iz Kopra z dvojnim okvirjem, vrtel se je k norc. Ko je še zamenjal gred in dodal zobnike, je imela 5 prestav. Letelo je bogu naproti. In padel je. Brez čelade seveda. Mladost je pač mladost. Ampak to ga ni odvrnilo stran od motorjev. Komaj si je opomogel, si je od prijateljevega očeta sposodil nekaj starega. Prvinskega. Edino, kar se je v jugi dal dobit. Jawo, 350 kubično. Stari model. Stilizirani difuzorji za vplinjač, cilindri, oblikovani v baročnem slogu, lepe kovane vilice, lepota, obupen za peljat......Še isti dan je razbil ograjo na mostu, levo stran. Naslednji dan se je kolega ubil most stran 300 metrov s podobno pošastjo: ČZ....350ccm. Nevozno...Ampak lepo za pogledat...MZ je bil nagravžno grd, je bil pa vsaj za silo vozen...

Jakno temno rjave barve je malomarno odvrgel na levo stran krmila, kjer se je bohotil napis "Brembo", v sami majici se je napotil proti sosednjem motoristu. Predvideval je, da se bosta sporekla. Ni mu bilo všeč njegovo obnašanje na cesti. Tako predrzen je lahko samo motorist. Izpod čelade so še vedno vihrali dolgi kostanjevi lasje, motorja še niti ugasniti ni zmogel. Bližje ko je prihajal, bolj je bil v dilemi. Črno belih kombinezonov ne nosijo moški, pravzaprav je bi BERIK-ok belo črni, menda paše samo na ženske....To ne bo prav....Nekaj ne štima...Tudi rokavice niso prave....Škornji,...model ženski,....panika,...Kaj se dogaja??!!   Potegne rokavičke z dlani, na hitro....In bulji v to prikazen....pod rokavicami se prikažejo negovani nohti, z lahkotno kretnjo sname čelado z glave, razpelje lase, in se predstavi:"Irena". Šokiran kot bebo strmi vanjo in si ne predstavlja, da ga je peljala sc.., v tistem ovinku??!! NČ JASN! Padel je v trans, predstavlal si je marsikaj, ampak tole je pa....

Tudi ona je imela dvovaljnik, čudovit agregat za potovanja, pa tudi za divjanja,...L motor je noro dober, ker je v ovinkih nevtralen, moraš pa na rit pazit, to ni ker en V-motor, kjer moreš pazit, kam se vrti, levo, ali desno, Pa tud ni Boxer, kjer ne moreš ovinkov polagat. L-2 je ena krasna kombinacija zmerno ekstremnega divjanja, če je pa še okvir, da to prenese, in tvoja rit in glava, je užitek BOŽANSKI, mal pa je motorčkov k to dajejo, imela je pa ta pravega, kletkastio strukturo okvirja, L-motor vendar s krmiljenjem ventilov desmo. Še vedno je grgral in ropotal. Seveda čisti italijan. Lepota dizajna. Rdeč rezervar, belo-črn kombinezon, rdeč okvir, bela čelada, Akrapovičevi Hexa Slip on...

Pa ga je zbudila:"Pa koji ti je kurac?...", mu rekla, ko je svojo zverino ugasnila. Šele tedaj se je zavedel, da pred njim stoji ženska. Kaj ženska. ŽENSKA. Prečekiral jo je od glave do peta. Oblečena prva liga. Kombinezon ne skriva, pa tudi ne poudari. Lepa. Čudovita. Ampak... Srepo sta se pogledala iz oči v oči, nato sta šla vsak po svoje: Ona do njegovega, in on obratno. Drug z drugim in vsak zase sta ogledovala, in občudovala.... Drug drugemu njegove konjiče, kako so lepo izdelane prednje vilice, kako je izpeljan izpuh, spraševala sta drug drugega,  katero čistilo uporabljata za ketno, katero sredstvo za sedež, katero olje paše v motor in kje ga najceneje kupiš, kako lepo moped prede...Detalji so važni, to je tisto, ki iz motorja naredi sliko, vredno umetnosti. Brez besed sta se spogledala in ugotovila, da si nista sovražnika, ki bi se v določenem trenutku sovražila... Ampak MOTORISTA. S pogledom v oči, polnim spoštovanja, sovraštva, gneva, ljubezni, sta se odpravila na sprehod, po obali jezera. Promet je ponehal, iz gostiln je pojenjal šundr. Po dolgi vožnji polni adrenalina jima je prav prijal. Vmes so si sledila so spoznavna vprašanja: Kdo si, od kje, kako dolgo voziš, kaj vse si do sedaj vozil, kolikokrat padel,...popoldne je bilo prekratko. Svoje konjiče sta proti večeru postavila skupaj... On je, tudi sam ne ve kako in zakaj zakuril ogenj, z motorja prinesel spalko in jo razgrnil. Ogenj je prijetno prasketal, ko je ona od nekje prinesla pol kile kruha in dve pašteti. Delila sta si jo s starim švicarskim nožem od njenega deda. Počasi sta uživala v edinem obedu v tem dnevu. Veselo sta razpredala o starih časih. Vsak zase sta vedela, da sta uživala ob dirkah očetov in dedov. Tako v Opatiji, kot na Gorjance, kot na Ljubelj... Spoznala sta, da sta v bistvu njuna strica dirkala za isti pokal, celo nekajkrati ramo ob rami. Ob tem sta se spominjala vseh dirk, ki sta jih stara očeta skupaj dirkala. On se je spominjal nekoga z modro čelado, na starem BMW-ju, ona pa je vedela, da je to njen ded, ni pa vedela, da je tisti na zelenem angleškem motorju, ki so bile samo kratice BSA njegov stric. Stric je bil na koncu umazan od olja, kot da bi se okopal v njem. Ampak dirkal je v usnjenem plašču, kar plašču ni škodilo.

Ko se je ogenjravno prav razplamtel, je odvila zgornji del kombinezona. Pokazala je svoje prave obline, ki jih včasih obleka prikrije. Vroče ji je bilo. Tudi on je slekel jakno. Še vedno sta čebljala o avanturah na cesti. Napetost med njima je dokončno popustila, utrujena sta bila, objel jo je, ni se pritoževala, začel ji je  peti uspavanko, ki jo mnogokrat slišal od svoje matere v mladosti. Šele sedaj je doumel, da ima ob sebi čudovito, mlado dekle. Opazoval jo je: čudoviti kodrasti lasje, obline kot da jih je bog samo za njega ustvaril, v mislih sta si skoraj enaka, v njegovem objemu. Tu je, samo za njega.....Nevede ali nehote je segel v njeno mednožje. Zdrznil se je:"OH, SHIT, Kva pa delam?!". Tudi njej je prijalo. Samo nalahno je zapredla ter razširila noge....

Zbudila sta se v prekrasen sončni vzhod. Žerjavica je odgorevala. Ptiči so žgoleli, z jezera so se dvigale meglice, ribe so se iz vode poganjale za mušicami nad vodo. Sonce je prediralo nočno spokojnost. Oba objeta v tisti zmatrani tankerci jugovojske. Obletavali so ju komarji, po telesu so jima gomazeli mravljinci, ampak... ni jima bilo mar. Ta trenutek sta bila svobodna. SVOBODNA! Počasi sta poskušala vstati. Oba v svoji prvinski obliki. Iskala sta ob obali vsak svoj kos perila, termo perila.....Ko se zasliši zvok tako znan..."Bejžmo!" pa vžig APN6S (Avtomatsko Punjenje Nogom 6 puta Snažno).... Napol naga sta se spogledala za trenutek....in se smejala do onemoglosti. To je bil zanju trenutek popolne sreče in nadvlade nad življenjem.

Odpravil se je do jezera, in uspel zajeti toliko vode, da je do konca pogasil žerjavico. Nekako sta se upela sestaviti, obleči, pospraviti za sabo.  Postala sta lačna, pa pravi on:"Sorry, imam sam dvajsetko!"; "Ni problema , jaz pa zlato masters, vabim te na zajtrk", mu je odgovorila. Zadovoljna se spogledata, vtakneta vsak svoj zlati ključek v svoje kljuse, bo, al ne bo: BO! Zarohnita vsak po svoje, počasi, pridnemu konju se ne da delat takoj. Medtem ko si drug drugemu lažeta, kako se bosta nekoč spet dobila, kako jima bo spet lepo, kako sta v tej noči uživala, kako bi rada spet......se oba hudiča ogrejeta na delovno temperaturo. Desmo je mal drugače povedal, kot črni vrag. Po zvoku. Počasi sta se odpeljala z jase do motela. Zajtrk jima je teknil kot še nikoli. Pogovarjala sta se o vsem drugem, samo o pretekli noči ne. Kot da je ni bilo. Kot da sta lepo sanjala. Pozabljeno je že bilo vse kar je bilo, vse o čemer sta skupaj sanjala, se smejala, skupaj uživala...Počasi tudi ocvrta jajca niso imela več istega okusa kot prej. Postalo jima je zelo nerodno. Nelagodno. Zavedala sta se, da se najbrž nikoli več ne bosta srečala. Zadnji grižljali jima nista šla po grlu. Obema je šlo isto vprašanje po glavi:"Kaj pa če se kdaj srečava?". Kakor je obljubila, je plačala. Pred vrati motela pa ga je izzvala:"Si prej v mestu kot jaz?". Vedel je da se v take provokacije ne sme zapletati, ima tudi neogrete gume, kar je smrt; pravzaprav si ni želel smrti, želel si je užitkarske vožnje, mogoče z enim postankom, kjer bo lahko premišljeval o Njej, ob pivcu. Ne dirke v smrt. "Ne, ne grem v mesto.", "Grem dlje, na izi", ji je odgovoril. "Prav ti bodi, reva, ljubčka ti dam, pa Adijo". In sta šla. Ona po zajtrku v polno v smer proti mestu. Polnim gasom, z mrzlimi gumami. On je prižgal svojga vraga, pustil ga je malo, se usedel pri izpuhu, in premleval sam s seboj prejšnjo noč. Odločil se je, da gre svojo pot. Čez prelaz polahko, sej so tudi tam lepi ovinki. Pa nalahno proti domu. Pa sej imam še za 150 km benza pa še zmeraj dvajsetko.