"Za tistih 300 kilometrov bencina pa še imam" si pravi, zapre pokrovček rezervoarja, in se pošlata za denarnico. "Šit, sam dvajsetka je notri", si misli sam pri sebi. "Ma, sej bo za cel dan". Obupno je iskal službo, pa so itak vsi zmenjeni. Ali je bil prestar, previsoko izobrazbo, ali pa so že izbrali. Bil je na treh razgovorih. Ni uspelo. Potrt. Zjeban. Razočaran. Spet jih bo poslušal: "Najdi si že enkrat službo!". Na kozlanje mu že gre vse skupaj. Želel si je stran od tega utrujajočega vsakdana. Počutil se je, kot v okovih, svinčenih...Na motorju se počuti svobodnega. Sam upravlja s svojim življenjem. Sam se ukvarja s cesto, vsak ovinek pelje kakor hoče, ukvarja se samo s prijetnim zvokom izpuha, obrati, prijaznimi ljudmi v postojankah, kamor zahajajo pravi ljudje, daleč od poštirkanih drekačev...Želel si je samo da stari konj vžge in se odpelje. Stran od tega ponorelega sveta. V planine. Blizu so. Poceni bo. Samo še dvajsetaka ima. Zadost bo. Grem. ......Ga je pogledal, mat črnega, čistega, čudovitega... Mati mu že pol leta teži naj ga proda, češ:"Boš imel vsaj nekaj!". Njemu to ne gre. Potem bi moral prodati tudi jakno za katero je šel v London, blizu legendarnega Ace Ceffe-ja jo je našel in obujal spomine na Caffe racerje. Dirka najhitrejših od puba do puba. Čelado mu je kolega ročno barval, v obdobju ko ravno osvajal tehniko airbrush. Ni bila bogve kaj, ampak glavo mu je ravno prav objela, udobno in predvsem varno. No, tisto o poslikavi; ja, enim vseč, spet drugim ne. So pa ga po čeladi spoznali in marsikatero rundo je dobil na ta račun. Hlače je kupoval v Celovcu, ravno ko ga je najbolj pral dež. Ah ja, kakšne dogodivščine. Ob nakupu škorenj jo je bežno spoznal, vedel je. da je ta prava; MOTORISTKA. Takrat tega še ni prav doumel, ampak nekaj na njej ga je neizmerno privlačilo....

Odločil se je:"Grem"! In tako je ljubimkal s svojim črnim vragom, kakor ga je sam imenoval, čistiil, urejal barvo, mat barva je žleht, z ljubeznijo očistil vizir čelade, pogledal svoj črni usnjeni komplet, in............ Na desni strani balance uravnavanje hitrosti, levo sklopka, krom balanca, matirano črna ogledala, smernike je po treh mesecih iskanja pravih in tuhtanja le uspel spraviti vanje.... stikala....na sredi križa tisto kar ustvarja veselje, točno izpod merilnikov....tako čudovitih izdelkov, črna površina, bele številke, rdeča igla, ....le kdo si je to izmislil,...ne, to ni bil raketni inženir, tudi ne voznik rikše, kot tudi ne občinski komisar...nekdo, ki je imel vizijo ustvariti nekaj lepega, nekaj čudovitega, nekaj uporabnega, nekaj neuničljivega, nekaj .....UPORABNEGA, večnega...Hvala Soičiro!......Ključek zdrsne v klučavnico, in preden obrne, pomisli: "A bo baterija Še?..". Kdaj sem bil nazednje, hudiča, al na dolenjskem v septembru, ma ne, sej sm pred božičem bil....kje že?.. a ja v Kortah, ma ...sej sem takrat bil z Njo, sem pa že lep čas sam...Tako premišljuje o zadnjih avavnturah, hkrati mu je všeč, hkrati je zbegan, hkrati se mu dviguje adrenalin, hkrati tudi libido... GLEDA ključek v ključavnici, drhti od vzburjenja, nežno obrača proti desni, dogaja se mu, vse predstave o vožnji so odvisne samo od klika in kontakta, prosim te, daj, prosim te, daj....PROSIM....?! Ko le zbere dovolj poguma obrne. Tisti prekleti ključek. Glej ga zlomka, lučke na merilnikih se posvetijo....Saj je sam vedu, da samo uživa v vožnji čez poletje, čez zimo so mu šle druge stvari po glavi: Dostojevski, pa Kafka, Tolstoj, Cankar in podobni geliptarji so bili samo za posteljo podstavit, da se ni posedla al pa zlomila. Na svojga črnega vrana takrat tudi pomislil ni. Obrne še drugi korak, zaganjač zacvili v CIS-duru za trideset sekund....in Hvala bogu...Vžgal je...(Soičiro-Car si)....zagrgra iz svojih grl.....grdo, kot bi utopljenca davil še naprej....in čaka.....in čaka...in pregleda instalacije...in čaka...in pregleda verigo....olje se ogreva na delovno temperaturo...počasi...in čaka...pa se njegova mati oglasi:"A SPET SMRDIŠ DOL V GARAŽI?, SPET TE NE BO CEL VIKEND!".....in čaka...olje še ni na delovni temperaturi, pa se mu adrenalin že dviga..."Moram it!, MORAM!!!!....Ven iz tega smrdljivega mesta....stran od podivjanega tempa življenja, in ljudi ki so kot roboti, vsak dan počnejo isto,.....MORAM VEN...v svobodo ceste!". Tako razmišljujoč gleda v pnevmatike. Prednja je že en mal zlizana, kako pa zadnja? Je še čist u redu, zadnji zobnik bo še za en cajt, sej nima velik kilometrov. Zatopljen v svoja razmišljanja in oboževanje svojega črnega vraga se agregat segreje na pravo žleht varianto. Ne grgra več. Sozvočje motorja in izpuhov je prišlo do arije. Kakor za koga.

Počasi se oblači, kos za kosom, pri tem je prav pedanten. Če bi ga kdo opazoval od daleč, bi videl, kako v tem uživa. Končal je, predno na glavo povezne čelado se še pogleda v ogledalu:"POPOLNO"! Vrag je segret, z ljubeznijo ga zajaha. Spusti ga stačke in rahlo doda plin. Oh kako lep zvok. In to v garaži. Mati se mu z vrat garaže zadere:"PA KAM GREŠ ZDAJ, POJDI MI V TRGOVINO!"  Seveda je pod čelado ne sliši. Ravno je dodal plin in spustil sklopko. Ven iz garaže. Paziti mora prve kilometre,....gume so mrzle....nič ne držijo...paziti mora...do konca ulice...levo...počasi dodajaj plin, nežno spuščaj sklopko pa bo prve kilometre vse v redu...Ne tako kot prijatelj, na koncu ulice s polnim, pa mu je kolo spodneslo, pa v betonski robnik, motor uničen, on pol leta v bolniški. Še dobro da ga je smetarski kamion zgrešil. Drugače,...kdo ve? Počasi in previdno nabira kilometre, z vsakim ovinkom si upa več. Občuti, kako gume čedalje bolje prijemljejo. Semafor, rdeč. "No, zdaj pa boste videli pri zeleni!", si samozavestno pravi. Zelena. Polnim, rahlo po zadnjem, pričakoval je to. Druga, tretja, polnim, četrta, semafor, zaviranje polnim, priv vrsti. Hja, če to ni užitek. Ne ni, ob njem se ustavi rdeča truga. In navija in provocira. Na videz mu je znan. Spogledata se, dvigneta vizirja in oba kot iz topa drug drugemu:"KAM?" Prej je odgovoril:"V hribe!". Takoj sta bila dogovorjena za skupno pot. No, saj ni šlo za skupno pot, ampak da se dokažeta drug drugemu skozi ovinke. Kdo bo koga. Kdo je boljši. Kdo ima boljšega. Vedel pa je iz prejšnjih voženj, da truge v ovinkih proti hribih nimajo proti njemu kaj iskati. Je preveč divji skozi tiste ovinke, pot je večinoma prazna, predobro pozna črnega vraga in ve, kaj lahko od njega pričakuje in zahteva. Ob poti se jima pridruži še nekaj trug. Vedno isti protokol. Pod hribi se vsi zaženejo v ovinke. Iz zmerne turistične vožnje je postala to vožnja na smrt. Iz ovinka v ovinek, vse huje,...vendar je imel prav. Niso ga dohajali. Čedalje manjši so bili v vzratnih ogledalih. Prijalo mu je, vendar dirke še ni konec. Prešinilo ga je:"Privoščil si jih bom!" Tako vozi divje in priganja svojega vrana še kakih 5 km. Ob cesti na ovinku hitro ustavi. Vrana postavi na tačko, iz jakne hitro potegne že odprt zavojček cigaret, vzame eno ven skupaj z vžigalnikom. Urno pol cigarete odtrga in jo prižge. Ve, da prav daleč niso za njem. Razjaha in se nasloni nanj. Ravno ko drugič izdihne pridrvijo za njim. Cigarete je ostalo le še malo. Vsi na trugah so dvignili vizirje in debelo gledali. Končno se le eden opogumi:"Pa kako ti je to ratalo s to staro šklemfo?". "Ja, fantje, pri Cilki, boste za pivo dali pa vam bom razložil." Seveda so se strinjali, ko pa jih je tako grdo pustil zadaj. O kako je užival v počasni vožnji do tam. Razganjalo ga je od zadovoljstva. Če bi vedeli...bi ga križali. Pa vseeno. Ob pivu je veselo razlagal kako se jemlje levi ovinek, potem desni, kdaj iz ovinka polnim,.....bla, bla, bla. Užival je. Ostali so po kozarcu krenili nazaj v dolino, mogoče trenirat, on pa se je odločil, da gre naprej. Še vedno ima dvajsetko v denarnici.