Oba  sprejeta Zakona o privatizaciji sta  v nasprotju s  17. členom  in 30. členom Splošne deklaracije človekovih pravic OZN, 1948.  

Kapital, oblast in raja

17. člen govori:

1. Vsakdo ima pravico do premoženja, tako sam, kakor tudi skupno z drugimi.

2. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno vzeto.

30. člen govori:  

Nobene določbe te Deklaracije se ne sme razlagati tako, kot da iz nje izhaja za državo, skupino ali posameznika kakršnakoli pravica do kakršnega koli delovanja ali dejanja, ki bi hotelo uničiti v njej določene pravice in svoboščine.

Na avdienci pri Cerarju

Pri  podržavljanju  družbene lastnine ni bil izveden referendum po ustavi RS, ki bi jasno nakazoval voljo državljanov,  da se odrekajo delu družbene lastnine, oziroma premoženja, ki bi opravičil sprejem obeh Zakonov in sta bila tako neligitimno in  neustavno sprejeta na način odločanja ožjih krogov ljudi v imenu vseh.

Sprejem Zakona o privatizaciji

Ob enem je država uporabila - zlorabila pravni sistem v nasprotju s 17. členom in 30. členom Splošne deklaracije človekovih pravic tako , da je družbeno lastnino,  ki je bila zasebna skupna in nerazdelna oblika  lastnine – premoženje  znanih lastnikov to je državljanov RS preko navedenih Zakonov podržavila in državljanom v zameno, kot osebno zasebno - razdelno lastnino razdelila osebne lastniške  certifikate navedenega premoženja v vrednosti od 1000 do 4000 DEM po osebi ,  računajoč:

-           da bodo državljani zaradi ekonomske situacije lastniške certifikate v proti 

-           vrednosti  prodali  ali zamenjali za denarna sredstva

-          da bodo mnoga podjetja z vloženimi  lastniškimi certifikati propadla

in,  da bodo tako preoblikovali obstoječo  lastniško strukturo v kateri je bil  vsak državljan solastnik družbenega premoženja v sistem, kjer bodo lastnino pretežno   imeli le posamezniki ozke skupine ali tujci, kar dokazuje lastniško sedanje stanje.

Problem je v tem, da je država preko prikritega interesa zakonsko pristransko  omogočila lastniško priviligiranost enih napram drugih čeprav smo po  ustavi vsi enakopravni. Posedovanje premoženja pomeni tudi nivo blaginje. Država je tako načrtno in neustavno  pospešila lastniško prestruktuiranje in ni dovolila, da se lastniški sistem oblikuje naravno in na osnovi enako pravnih pogojev, dejanskoti in volje državljanov.     

Pri znanih lastnikih

Širila se je politična ideologija v korist razlaščanja in pospeševanja lastniškega in blaginjskega razslojevanja, da se bo gospodarski sistem stabiliziral šele, ko bodo lastniki znani v smislu kot, da družbena lastnina nima znanih lastnikov in da se je poprečnemu državljanu namigovalno odrekala sposobnost – delovna opravilnost upravljanja z lastnino in s tem pravica do lastnine priznane v ustavi RS. Tako si lahko ustvarimo videnje, da je povprečen državljan le delno delovno opravilen.  Sposoben je voliti  ni pa sposoben upravljati  s svojo z lastnino.

Posledično se sedaj prodaja  pod lažnim imenom privatizacije podržavljena bivša zasebna lastnina izključno tujcem, izključuje male delničarje to je državljane RS iz lastništva, prodaja se premoženje ZPIZa, katero se je takrat namenilo za pokrivanje izplačila pokojnin in to ne samo tujim pravnim osebam temveč tudi tujim državam.

Splošno znano dejstvo je, da je vsaka skupnost oziroma država suverena toliko koliko ima v svoji lasti močno in stabilno gospodarstvo.

Zmaga je naša

Zato zahtevamo, da se proti ustavna Zakona razveljavita saj sta v nasprotju z Ustavo RS, Splošno deklaracijo  človekovih pravic in drugimi  navedenimi mednarodnimi in pri nas veljavnimi predpisi, saj omogočata preko lastniške spremembe kolonializacijo in izgubo suverenosti države imenovane Republika Slovenija in posledično s tem njenih državljanov, to je nas vseh.  

 Nikoli več suženjstvo