Nek znanec me je poklical po telefomu in povabil na kavico. Ko sva se dobila je dejal tokrat jaz plačam. Le od kot ti denar za kavico saj stane cel 1 €. Do sedaj si bil stalno suh. Ne skrbi je rekel . Če ne poveš naprej ti povem kako se mi je obrnilo na bolje.
Z ženo sva kot veš bila brez posla. Živela sva od socialne pomoči, pomoči Rdečega križa in Karitasa. Bila sva bolj lačna kot sita. Nekega dne gledava doma oddaje o beguncih, ko se žena spomni, da bi lahko se tudi midva prijavila med begunce.
Ja kaj pa sta tam rekla, črna sta že oba tako, da glede podobnosti ni problema, kako sta se pogovarjala?
Nič posebnega odvrne. Ves čas sva govorila: hamalaba ha Asad, hamalaba ha Gadafi, hamalaba ha Husein. V zbirnem cetru so nama dali obleke, hrano, bivališče, neka slovenska družina nama je celo ponudila mansardno gansonjerico za bivanje.
To še razumem od kot pa ti denar. Hoj, to je pa azilastna žepnina, da pozabimo begunci na preteklo trplenje. Še zobe so mi popravili. Samo na zob sem pokazal in rekel: au, au. Tako dobro, kot nama gre sedaj nama ni šlo že dolga leta. Žena pravi, da sva zaživela sanjsko življenje napram prej in da sploh ne ve in ne razume kako sva lahko zdržala žviljenje povprečnega slovenskega državljana.
Oprosti ura je 18.00 in grema z ženo na večerjo. Lahko se vidima čez kako uro, če si za?
Sep 21, 2015