Piše: Aljuš Pertinač

Ja, Janez Janša je vnet tviteraš. In rad retvita samega sebe. Eden zadnjih njegovih tvitov, ki ga je retvital (in je napisan v angleščini, torej očitno ni namenjen (zgolj) domači publiki) se v prevodu glasi: "Vse odkar Slovensko tiskovno agencijo (STA) vodi direktor Veselinović, odpuščajo bolne novinarje in pogosto prodajajo laži za resnico. Čas je, da direktor, kot politično orožje skrajne levice, odstopi in odgovarja za svoja nezakonita dejanja. In omogoči STA normalno delo.".

S takšnimi in podobnimi javnimi objavami, večinoma na družbenih omrežjih, nas naš premier razveseljuje praktično vsakodnevno. V zadnjem času gre opaziti njegovo vse večjo potrebo po tem, da se tudi v mednarodnem prostoru, ne samo domačem, notranjepolitičnem, kot pes čuvaj, priklenjen na verigo, zaganja v vsakogar in vse, kar mu ni v pogodu. Ne gre torej več zgolj za »izvoz« njegovih notranjepolitičnih obračunavanj z vsemi in vsakomur drugače mislečimi, kar je bilo značilno za njegova prva dva mandata na čelu vlade, ampak gre sedaj tudi za neodvisno, avtohtono "produkcijo" sporov, posebej prirejeno za tuje, večinoma evropske, delno pa tudi čezoceanske medijsko-politične trge.

Na tej osnovi se sama po sebi ponuja ocena, da si Janša na vse kriplje prizadeva, da bi še pred oziroma ob robu njegovega zgodovinskega (in bržčas nikoli več ponovljenega oziroma v slovenskih razmerah ponovljivega) drugega predsedovanja Evropski uniji, postal mednarodni, globalni igralec, po domače player. Ne glede na ves Janšev tovrsten trud se njegova politična ocena doma, torej, kako ga vidijo politični nasprotniki, v veliki meri pa tudi njegovi bolj po sili razmer politični sopotniki, praktično ne spreminja. Nazadnje jo je in to kar v hramu demokracije, ubesedil zimzeleni poslanec vsakokrat nove antijanša stranke, ta hip seveda v opoziciji, Jani Möderndorfer (vir): "Zavaja, laže in okrog prinaša ljudi. Dela se finega, lepega, prijaznega gospoda, ki je uglajen in ne vem, kaj še vse. Preberite si njegove tvite. Jaz bolj nizkotne, nesramne in podle komunikacije nisem videl še od nobenega predsednika vlade, razen kakšnega Trumpa pa kakšne samozvane, oklicane države, kjer obstaja nek avtokrat, ki se mu je zmešalo in odpeljalo do konca. Potem pride pa spet sem in drži rokice skupaj. Oprostite, pa mi te fasade ne kupimo več. In tudi ljudje je več ne kupijo, ker jo vidijo že na kilometre daleč. In tega, seveda, se je potrebno ubraniti. In oprostite, jaz vam danes povem, Janez Janša je nevaren za slovensko družbo."

Je torej Janez Janša res nevaren za slovensko družbo? Če ne, zakaj se mu potem to ves čas pripisuje? Če da, kako je mogoče, da dobiva volitve in že drugič s Slovenijo predseduje EU ter kako temu, tej njegovi nevarnosti, odpomoči?

Janša na tujem parketu ...

Tu bomo branili stališče, da je Janez Janša produkt, ne pa izloček slovenskega političnega sistema, ki korenine še vedno vleče iz konca osemdesetih let, SZDL-ja in samoupravnega socializma. Da torej ni vzrok, ampak posledica. Da je simptom in ne asimptomatski prenašalec virusa, ki se mu reče nasprotovanje vsemu, kar diši po moderni, strpni, pluralni večstrankarski demokraciji. Na mednarodni ravni pa je Janša slej ko prej zanimiv kot del predsedujoče trojke in bodoči predsedujoči EU. Od tu tudi povečana teža naše zunanje politike v zadnje pol leta in še leto, ki je pred nami. Polarizacija, katere strelovod je vse bolj pogosto Janša, je na mednarodni ravni strateška, ne le medijska. Na eni strani imamo fronto nekdanjih kolonialnih centrov moči na zahodu in ambicijo, da bi iz vzhodnega bloka držav članic EU ponovno naredili kolonije, na drugi strani pa predvsem Poljsko in Madžarsko, kot zgodovinsko tradicionalno državi (in praktično edini dovolj močni), ki sta se po eni strani branili pred kolonizacijo z zahoda in po drugi strani pred podjarmljenjem z jugovzhoda, ki tudi sedaj vodita kontra fronto.

Tako, Poljska, še posebej pa Madžarska, za tako imenovano jedrno Evropo oziroma konservativne sile, zbrane v Evropski ljudski stranki (EPP) in predvsem Nemčiji, nikoli nista bili problem takrat, ko je šlo (zgolj) za domnevne in bolj ali manj upravičeno očitane kršitve človekovih pravic manjšin, žensk in drugače mislečih. O, ne. Orban je za "omikani" zahod postal problem šele, ko je preprečil razprodajo domačega gospodarstva, nacionaliziral ključne dele za državo pomembnih oziroma strateških panog, obdavčil tuje banke in prisilil tuja podjetja, ki poslujejo na Madžarskem, da veliko vlagajo v družbeno okolje, še posebej v šport. Ko torej ni pristal, tako kot denimo Grčija, da v času najhujše gospodarske krize, ko je bila grška ekonomija praktično sesuta v prafaktorje, poleg vračanja kreditov nemškim in francoskim bankam, hkrati kupuje še pregrešno drage nemške vojaške podmornice.

In ravno v tem se skriva odgovor, zakaj Janša in posledično tudi ne Slovenija, dokler bo on na oblasti, nikoli ne bo deležen enako stroge oziroma brezkompromisne obravnave, kot je je na primer deležen Orban oziroma njegova stranka Fidesz. Zato tudi SDS pod Janšo nikoli ne bo zapustil EPP.

Temeljna razlika med Orbanom in Janšo je namreč v tem, da sta bila oba nekoč prepričana socialista, Orban pa je v ekonomskem smislu to še vedno. Ko torej slovenski minister za gospodarstvo svojemu madžarskemu kontrapartu razlaga, da ima Slovenija v pomembnih segmentih gospodarstva še vedno previsok deleže domačega oziroma državnega lastništva, kot po pravilu dobi odgovor, da ni dobro vsega razprodati, ampak ključne stvari vendarle obdržati v domačih rokah. Janša seveda razmišlja drugače in se vdoru tujega kapitala v strateško pomembne panoge nacionalne ekonomije nikakor ne upira, ampak ga celo aktivno podpira. Ne, Janša ni Orban in tudi nikoli ne bo. Janša ne bo nikoli, ampak res nikoli, za ohranitev državne suverenosti in kolikor toliko neodvisne nacionalne ekonomije storil tega, kar je na Madžarskem storil Orban. Zato Janša tudi nikoli ne bo deležen tolikšnega nasprotovanja in sankcij s strani zahodne Evrope in mednarodnih centrov kapitala, kot Orban. Strah po orbanizaciji Slovenije, ki ga doma in v tujini tako vehementno veselo širita domača antijanša politična opozicija in medijski kartel v službi bivšega režima, v tujini oziroma tujih medijih pa iz zgoraj opisanih razlogov takisto vehementno veselo odzvanja, je torej vsaj iz tega vidika popolnoma odveč.

Ni torej glavni mednarodni problem Slovenije, da se Janša ideološko in dejansko zbližuje z Višegrajsko skupino, ampak nerazumevanje, zakaj je skupina sploh nastala, kje in pod kakšnimi pogoji poteka ključni konflikt med četverico na eni in nemško francoskim vlakom na drugi strani ter seveda, predvsem z vidika domače politike, zakaj Janša navzven pritrjuje vzhodnoevropskim suverenistom, navznoter pa mirno stoji ob strani oziroma celo asistira zahodnoevropskim neokolonialističnim aspiracijam.

Ne, premier Janša, Slovenija res (še) ni Kongo, utegne pa to, navzlic ali pa prav zaradi vaših zavajajočih oziroma zaslepljujočih tvitov kmalu postati. Ko/če bo v rokah tujega kapitala v Sloveniji vse, kar ima oziroma ustvarja dodano vrednost, izkorišča oziroma obvladuje energetske vire, omogoča transport, obvladuje finančni kapital in kritično infrastrukturo, potem nam bo Kongo mnogo bližje, kot nam je trenutno.

... in na domačem prizorišču

Toliko o Janši na mednarodnem parketu. Na domačem političnem prizorišču pa ima Janša predvsem en malodane nerešljiv problem, za katerega bi hkrati težko rekli, da ga je (v celoti) sam ustvaril. Namreč, Janša v strankarski politiki praktično nima in to že celo vrsto let, partnerja/sogovornika/konkurenta/nasprotnika, ki bi bil pripravljen, predvsem pa in to je najbolj pomembno, sposoben, (so)delovati z njim v korist Slovenije, ko je to potrebno in/ali ga ustavljati, po domače bremzati, ko bi bilo to potrebno oziroma koristno za Slovenijo. Deloma, res deloma je to pred leti dalj časa uspevalo sedanjemu predsedniku republike, dokler se ni v celoti posvetil zveličanju slovenske predmoderne politične duše (zakaj ne moremo biti vsi prijatelji, beri imeti enakega mnenja o vseh pomembnih rečeh, kar je seveda skregano z vsako logiko moderne večstrankarske družbe) in Instagramu ter za res (pre)kratek čas aktualnemu kandidatu za rektorja Univerze v Ljubljani, obema seveda, ko sta vsak v svojem obdobju predsedovala Socialnim demokratom. Da to stranko ta hip, po obdobju načelovanja s strani agrarnega socialista neokitajskega tipa, suvereno vodi neuradna prvakinja med slovenskimi evroparlamentarci v skvošu in odkrita zagreta zagovornica zahodnoevropske neokolonialne ideje, zapakirane v multikulturno kvazi brezrazredno družbo, je argument sam po sebi, ki zgolj dodatno potrjuje našo zgornjo tezo. O ostalih članih antijanša koalicije, ki jo praktično brez izjeme sestavljajo vsakokratne nove, nove stranke novih, novih obrazov za potrebe enih in pol volitev, s katerimi je pred kratkim brezkompromisno javno obračunal kar njihov še včeraj zveličavni kandidat za predsednika vlade pa tako ali tako ni vredno izgubljati preveč besed.

Ni torej Janša kriv, da je edini program politične opozicije pri nas slogan #samodanijanša. Kot tudi ni Janša kriv, da njegove aktualne politične partnerje zanimajo praktično zgolj gradnja hišnih bazenov brez ustreznih dovoljenj oziroma poslovni sestanki ob dobrotah znamke Kodila in pitju vode. Ni Janša kriv, da se je politična opozicija skoraj v celoti spremenila v moralno opozicijo. Ki nenehno s prstom kaže na Janševe tvite in se neprenehoma zgraža nad tem, kako grd in nesramen, da Janša je. Z vsem spoštovanjem, draga opozicija, tega, da je Janša bojda, pogledi so namreč, tako kot okusi, s tem se boste, kot zvesti zagovorniki multikulturnosti pa ja goreče strinjali, neminovno različni, grd in nesramen, se ne da na kruh namazati. Niti na industrijskega belega, kaj šele na polnozrnatega, z drožmi in chia semeni.

Če mislite, posebej to velja za Socialne demokrate, da ključni politični konflikt ne poteka več na polju ekonomije, torej porazdelitve in prerazdelitve dobrin in njihove družbeno koristne uporabe, ampak na tviterju in v tekmovanju v političnem leporečenju, se bridko motite. Kdaj ste nazadnje na dnevni red postavili vprašanje plač oziroma zaslužka delovno aktivnih, polno zaposlenih, za dostojno preživetje? Kdaj ste se na zadnje vprašali, zakaj smo v Sloveniji za povprečno plačo, po podatkih Statističnega urada, daleč največ kilogramov kruha lahko kupili leta 1997. Ali res mislite, da v Nemčiji leta 2021 lahko za povprečno plačo kupijo bistveno manj kilogramov kruha, kot pred 25 leti, tako kot pri nas? In nenazadnje, kdaj ste zadnjič načeli vprašanje, kako da se je premoženje svetovnih multimiljarderjev v času pandemije povečalo za 30 odstotkov, čeprav se je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada svetovna ekonomija lani skrčila za 4,4 odstotke, kar je največ po veliki depresiji pred sto leti? Če ste res zagovorniki pravic delavskega razreda oziroma vseh tistih, ki živimo od svojega dela, fizičnega ali intelektualnega, zakaj se raje ne ukvarjate s temi vprašanji, namesto z Janševimi tviti? Zakaj ne vložite v parlamentarno proceduro zakonskega predloga za prestrukturiranje davčnih bremen, da bi davčna politika primerno obdavčila tiste, ki so z epidemijo očitno zaslužili in pomagala obdržati pri življenju tiste, ki so z epidemijo očitno izgubili? Zakaj, če res verjamete v nevarnost Janše za slovensko družbo, ne storite ničesar, da bi ta družba spoznala, kako bi vi drugače in bolje vodili državo pa ne na družbenih omrežjih, ampak v resnici?

Vsa ta vprašanja so seveda brezpredmetna. Dokler bo v Sloveniji za relativen politični uspeh, praktično vedno pa vsaj za politično preživetje dovolj, da si antijanša, ne bo nič drugače. Ni torej Janša kriv, da imamo tako politično opozicijo, kot jo imamo. Ni torej Janša kriv, da je moral sestaviti vlado s temi, s katerimi jo je pač moral sestaviti. Kot tudi ni Janša kriv, da ima v vladi ministrice tipa Kustec in Kozlovič. Obe sta namreč izvorno prišli iz antijanša tabora oziroma iz, če se spomnite, leta 2014 ultimativne antijanša stranke, ki jo je, istoimensko, ustanovil in vodil dežurni moralizator in kavč pravni komentator vseh slovenskih televizij ter je imela takrat vseobsegajočo brezpogojno podporo tako centrov moči tranzicijske levice kot medijskega kartela v službi bivšega režima. Prav tako ni Janša kriv, da vsakič, ko gredo številke, povezane z epidemijo gor ali dol, zamenjate ploščo oziroma stališče glede ukrepov. Ko Janša zapira, bi vi odpirali, ko odpira, bi zapirali in tako v nedogled, iz meseca v mesec. Kako že gre tista ponarodela, kitajska, iz poraza v poraz do končne zmage?

Prav tako ni Janša kriv, da očitno kot edini aktivni slovenski politik ne nosi srca na dlani. Da torej ločuje med tem, kaj javno govori, kaj se pogovarja na štiri oči in kaj v resnici dela. Če vam dam leposlovno, zgodovinsko neoporečno in neideološko, vsaj upam, primerjavo, da vam bo bolj jasno. V romanu Pod Svobodnim soncem glavni junak Iztok in njegovi poveljniki prav dobro vedo, da bi si z naskokom na utrjeno bizantinsko mesto Solun polomili zobe. Ampak ljudem tega ne povedo, da se ne uprejo. Natanko enako počne Janša. Javno in predvsem preko družbenih omrežij biča domače centre moči tranzicijskega kapitala, nato pa mirno, preko nadzornega sveta in uprave državne firme v stoprocentni državni lasti, ki ju je sam nastavil in to moramo poudariti, preko njunih konkretnih potez, podeli gradbeni posel osamosvojitvenega tridesetletja v kumulativni višini 630 milijonov evrov (brez obveznih aneksov) glavnemu reprezentantu taistih kobajagi tajkunov in svojih deklariranih političnih nasprotnikov. Zakaj? Ker so kitajske gradbene firme, ki bi famozni drugi tir, ki mimogrede sploh ni drugi ampak samo drug, dejansko zgradile kvalitetno, v roku in za bistveno nižjo ceno, bojda geostrateško nezaželene. In potem iz 15 zainteresiranih svetovnih ponudnikov pridemo na enega samega, domačega, ki sploh nima referenc, zato bo dejansko gradil njegov turški partner, ki je sicer geostrateško nezaželen. Kot je geostrateško nezaželen največji svetovni ponudnik telekomunikacij iz Kitajske, kar pa ni absolutno nobena ovira, da se ne bi Janša osebno dogovarjal z najbogatejšim Čehom, ki je to postal predvsem po zaslugi kitajskega kapitala, kar je jasno razvidno iz uredniških politik vseh njegovih medijskih akvizicij, o prodaji tovornega prometa Slovenskih železnic, Darsovega elektronskega cestninjenja in seveda, kar je za Janšo najpomembneje, uredniški politiki naše daleč največje komercialne televizije.

Je pa Janša nedvomno kriv, da funkcijo predsednika vlade ne razume kot predsednika vlade Slovenije oziroma vseh Slovencev, ampak kot predsednika vlade članov, podpornikov in volivcev SDS ter njihovih sorodnikov. Temeljna zamera, ki jo lahko v tem pogledu gojimo do Janše namreč je, da ne razume, da vodi vlado Republike Slovenije, ne pa vlade SDS. Da se torej vsaka njegova poteza in ja, po mednarodnem pravu, ki ga vendarle hoče nočeš moramo upoštevati v Sloveniji malo bolj, kot kakšna Rusija ali ZDA, tudi njegovi abotni in abnormalni tviti, kot jih je priložnostno primerno poimenoval nekoč poslanec DeSUSa, sedaj pa eden glavnih zagovornikov in podpornikov Janševe vlade, šteje kot uradno stališče Republike Slovenije. Ne SDS, ne Janša, ampak Slovenije. Da torej Janša, ko se pripravlja na konferenco o prihodnosti Evrope, ki bo očitno, domnevamo, glavni slovenski doprinos med predsedovanjem, sestankuje praktično izključno s svojimi političnimi somišljeniki, oziroma prosto po ustavnem sodniku Accettu, tihimi civilnodružbenimi podporniki, ki so v medijih in po družbenih omrežjih sicer precej glasni. Edina izjema med temi, recimo jim kar sozarotniki, saj javnost nikoli ne izve, o čem so se pravzaprav pogovarjali, ampak saj veste, ena izjema, tako kot ena lastovka, še ne prinese pomladi, je en precej znani profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pa še ta Janšo v prvem naslednjem nastopu na eni izmed proti Janši najbolj sovražno nastrojenih televizijskih oddaj, urbi et orbi obtoži, da skriva slovenski Načrt za obnovo in razvoj, vreden 5,5 evropskih milijard.

Če bi torej Janša resnično želel antijanša oziroma samodanijanša moralno opozicijo prepričati, da ni nevaren za slovensko družbo oziroma, še bolje, če bi želel v to prepričati nas ostale, ki nismo to prvo, po drugi strani pa tudi nismo člani, podporniki, volivci SDS ali njihovi sorodniki, ampak zgolj nekdo, ki gojimo do Janše fer odnos, v katerem pošinfamo tisto, kar se nam zdi narobe in pohvalimo tisto, kar se nam zdi prav, potem se tega enostavno več ne bi šel.

Ampak, ker smo očitno slednji v Sloveniji v izraziti manjšini, so to seveda zgolj naše pobožne želje. Dokler lahko Janša, kljub krčevitim kvazi naporom antijanša oziroma samodanijanša moralne opozicije, mirno fura državo po meri SDS in tujega kapitala ter vmes kot prvi in slej ko prej tudi zadnji Slovenec predseduje Evropski uniji, bodo pač vsi zdravorazumski predlogi in stališča ad rem, ne pa ad personaem, slej ko prej zgolj opomba pod črto. In še enkrat, da bo popolnoma jasno, za to ni kriv Janez Janša. On zgolj izkorišča to, kar se mu ponuja. In dokler bosta njegova glavna politična antagonista, skrita za smešno špansko steno naključnih mimoidočih oziroma tretjerazrednih vaških posebnežev, zbranih v mavrični antijanša koaliciji, Gregor Golobič, za katerega praktično nihče med nami ne ve, od česa živi in osemdesetletni Milan Kučan, žal ne bo nič drugače.

Česa je torej v resnici kriv Janez Janša? Janez Janša je kriv zgolj in samo tega, da je Janez Janša. Za vse ostalo smo si krivi žalujoči ostali sami.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.