Zadnja senca

Tistega dne,

ko je luč ugašala v kamri,

in je zadnja senca odšla skozi vrata,

se je na gorečem obzorju naslikali črna ladja,

z naročjem rož, ki jočejo.

Zahropla je hiša,

rada bi sedla vase,

a  čas je upočasnil hojo

in oknom ukazal mižati.

Dež več ne praska po šipah,

le praznina za njimi dobiva mladiče.

Kadar ura zatakne pajke v nihalo,

v kotu pozabljena skrinja

odklene preteklost.

Otroci se zasmejijo.

Nekdo pa še kar obrača peščeno uro

in šteje pretočena zrna.

Vsake toliko se mu zdi,

da mora zamahniti s krili.