Velikonočno razmišljanje 

V teh prazničnih dneh, ko so nas polna usta lepih besed in naj bi se vsak človek poglobil vase, razčistil tisto prav in narobe, sem se spomnila pripovedi. Nedaleč od našega mesta je vas, lepa in znana, polna verujočih. Človek bi mislil, da kjer je vera, je tudi srce, vest in človečnost. Kako sem se zmotila. Kaj res vse zaobljube in prisege, lepe misli, ostanejo med cerkvenimi zidovi? Se potem ljudje, odrešeni vseh grehov, ko zapustijo njen prag in se zaklenejo v svoje domove, še spomnijo besed iz prižnice? Se spomnijo svetopisemskega trplenja križanega in storjenih krivic človeštvu in naravi? Mogoče se nekateri samo oddahnejo, ker je za njimi še ena obveza, hoditi k maši? Kajti, če ne hodiš v hram, potem nisi kristjan. Na misel mi pride izjava izrečena na Tv v teh dneh: "Nisem pobožen, sem pa veren." Tu je res velika razlika. Ali lahko veren človek dela slabo, misli in privošči slabo, celo ubija? Človeka z vero v srcu, táko in drugačno, kmalu spoznaš, ni treba veliko, samo v njegov dom nekajkrat stopiš. Ravno ob tem vprašanju se mi je zapisala tale pesem. Resničen dogodek, ki se ponavlja, vas kot vsaka druga in ljudje s tako različnimi srčnimi in verskimi vrednotami.

Solzna dolina

Zakaj sonce nikoli ne joče?

Tudi na dan, ki je črn in sam,

da bolijo zvonovi?

Ob zori so psici vzeli mladiče.

Otrok zre v povoženo vrečo

in hoče posnemati sonce.

Oče se smeje dobremu delu,

le mati in psica ušle bi z verige.

Brez solz bo žival znova kotila.

Spet bo tak dan,

ko sonce ne bo zajokalo,

le otrok bo odrasel v očeta

in mati bo zopet klečala.