Je bilo

Smo res poznali ljubezen

in se znali igrati s škrati?

Smo tekli za reko,

ki je nosila papirnate barke,

v katere je veter naložil

lectova srca in štiripereske?

So se kdaj odpirala okna navznoter

in vábila ptice na zmenek?

Zdaj se zaprejo navzven,

da odrinejo ulico,

le češnjeva veja kdaj trkne na šipe,

da se zgane gubast in trpek obraz,

ki prenaša pogled po sončevi stezi.

Je sploh bilo kdaj nekoč?

Je morda samo luna padla na pločnik

in se zdrobila na tisoč spominov?

Smo zato danes vsak zase

in pijemo vsak svoje vino,

razbijamo čaše in srca?

Ana Balantič