Članek
Objavljeno Jul 03, 2014
Pravljica o zvezdah
Kaplja v morju, človek v krdelu,
mati v grozdu otrok,
klošar in starec v dežju,
jaz v množici,
vsi pa pozabljeni, sami.
Le vesolje je blizu,
da nas posuje z zvezdami.
Pravijo, da imamo vsak svojo,
da smo rojeni pod srečno,
nesrečno in ono drugačno.
Včasih nekoga kujejo vanje,
zato se jih ne smemo bati,
jih ubiti, vreči stran
in celo pozabiti.
Kajti ponoči so zvezde srebrne,
takrat nam sejejo sanje.
Podnevi jih sonce ukrade z neba
in obarva rdeče,
da nam ogrejejo mlačna srca
in nismo več sami, pozabljeni,
z njimi smo srečni
in trdni kot njihovi kraki.
Jul 03, 2014