Pravljica o zvezdah

Kaplja v morju, človek v krdelu,

mati v grozdu otrok,

klošar in starec v dežju,

jaz v množici,

vsi pa pozabljeni, sami.

Le vesolje je blizu,

da nas posuje z zvezdami.

Pravijo, da imamo vsak svojo,

da smo rojeni pod srečno,

nesrečno in ono drugačno.

Včasih nekoga kujejo vanje,

zato se jih ne smemo bati,

jih ubiti, vreči stran

in celo pozabiti.

Kajti ponoči so zvezde srebrne,

takrat nam sejejo sanje.

Podnevi jih sonce ukrade z neba

in obarva rdeče,

da nam ogrejejo mlačna srca

in nismo več sami, pozabljeni,

z njimi smo srečni

in trdni kot njihovi kraki.