Sončen jesenski dan je obljubljal siv večer, čeprav se mi je obetal zelo zanimiv dogodek. Z družbo literatov, zbranih v Literarno društvo RIS, bom obiskal Vodovnikovo vas Skomarje nad Zrečami. Prvič bom v njihovi družbi.

Parkiral sem svoj avtomobil v Vinkovo garažo in prisedel k njemu in Ivanki. Spotoma se nam je v Cerknem pridružila še Sabina Eržen in vožnja do Idrije, kjer nas je na dogovorjenem mestu pričakoval kombi, je minila ob prijetnem klepetu.

Družba je zaživela, saj sta besedo povzemali tudi Ivankini vnukinji Danaja in Kristina Neli Lampe?, volan kombija pa je spretno vrtel njun oče Davorin.

V Logatcu je prisedla še Milena Miklavčič in posadka je bila popolna, saj sta Vladimir Kržišnik in Ana Balantič na Pohorje odpotovala že prej z osebnim avtom

Namenjeni smo na drugi konec  Slovenije, na Zreško Pohorje, na Skomarje, kamor nas je na literarni večer povabilo »Kulturno društvo Vladko Mohorič« iz Zreč, s katerim je že pred leti spletla vezi pesnica in pisateljica Ana Balantič.

Po dobrih dveh urah prijetne vožnje se nam je s Skomarja odprl prijeten pogled na dolino, na Zreče in Konjice ter na pohorske domačije, vasi in gozdove, na zelene hribe, doline in grape, ki nekoliko spominjajo na naše tolminsko – idrijsko hribovje.

Sprejeli so nas prijazni domačini in predstavniki »Kulturnega društva Vlado Mohorič« iz Zreč z Martinom Mrzdovnikom na čelu.

Ostalo nam je še ravno prav časa, da smo se sprehodili okoli znane Skomarske hiše, ki so jo pred leti obnovili v slogu, kot je bil v navadi pred 250 leti in jo spomeniško zaščitili. Seznanili smo se tudi z zgodovino vasi Skomarje, saj najstarejši zapis o njenem obstoju sega v preteklost dolgo kar 701 leto.

Po Martinovem pozdravnem nagovoru se je predsednica Ivana Gantar zahvalila za vabilo in predstavila društvo RIS. In že smo do besede prišli literati. Prebirali smo pesmi in krajše odlomke iz svojih knjig. Prva je bila na vrsti, skoraj že domačinka na Skomarju, Ana Balantič, sladili so ji še Milena Miklavčič, ki je z branjem odlomka iz svoje nove knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače zbudila veliko pozornost, z nastopi so nadaljevale Sabina Eržen in Ivana Gantar, Kristina Neli in Danaja Lampe sta bili zaradi svoje mladosti deležni posebnega občudovanja, nekaj pesmi je, ko je za trenutek odložil svoj fotografski aparat, prebral tudi Vladimir Kržišnik, svoj lonček sem pristavil še sam in predstavil tri pesmi o Idrijci.

Ni bilo dolgočasno, za kar je s svojo kitaro, prijetnim glasom in lepimi slovenskimi pesmimi poskrbel Vinko Tavčar.

Na starodavni Vodovnikovi domačiji smo skupaj s številnimi obiskovalci s poezijo in prozo razvajali svoje duše, organizatorji pa so z dobro kapljico in prigrizkom ( manjkala ni niti pečena svinjska glava ) poskrbeli še za naša telesa.

Med zanimivimi pogovori o načrtih društva je vožnja domov minila, kot bi mignil. Jesenski večer ni bil siv, kot ga je obljubljal dan. Svetlo in jasno je sijal. Vsi, ki smo se zbrali v Skomarski hiši, smo se vračali bogatejši. Nekateri smo z veseljem podarjali, drugi pa so hvaležno sprejemali.

Niti temeljita policijska kontrola, ki sem jo bil deležen na poti domov, nista pokvarila moje dobre volje.