Pisalo se je leto 2008, ko je po dolgem premoru na kulturni sceni zažarel nov žarek. Po letu 1972, ko je bilo v Idriji po šestih letih izhajanja ukinjeno literarno glasilo Kaplje, katerega je bil vseskozi glavni urednik in soustanovitelj, psihiater in pisatelj Jože Felc, ni bilo na tem področju nič podobnega.

Pa nas je nekaj, ki smo že jadrali po literaturi sklenilo, da obudimo zaspalo Trnjulčico. Predsednici Ivani Gantar, se danes štetje članov literarnega društva RIS, ustavi pri številki 36. Tako ali drugače smo vsi prisotni na naši sceni in starostna meja v razponu od 12 do 85 let ni nobena ovira, da ne bi bili kot eden.

Kulturno umetniško društvo "Vladko Mohorič" Zreče, ki ima v vasi Skomarje na Zreškem Pohorju staro kmečko hišo leta 1996 obnovljeno z namenom, da v njem poslej živijo literarni večeri, nas je povabilo, da 27. septembra 2014 predstavimo svoje literarne dosežke sedemletnega druženja v RISu. Druženja, ki je bilo tokrat že 129, so poimenovali po eni od pesmi skomarskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika "Jaz mam en stari znucan koš".

Mesec september, ki je letos prehitel vinotoč in pohitel v vinograde, nas je devet članov zvabil med vrle in prijazne Pohorce. Kristino Neli in Danajo Lampe, Sabino Eržen, Mileno Miklavčič, Ivano Gantar, Vinka Tavčarja, Vladimirja Kržišnika, Ano Balantič in čisto svežega člana Milana Ježa.

V dvestoletni leseni kmečki hiši, smo se kot včasih družina, zbrali okoli mize pod bogkovim kotom. Včasih so vandrovci, ki so se potikali po svetu, posedali na klopi ob peči in pripovedovali zgodbe, da so odprta usta in duše srkala vase nenavadnosti in mističnost. Ta večer pa smo bili mi, ki smo prišlekom iz bližnje in daljne okolice natrosili zgodb in pesmi iz naše zakladnice, ki se plemeniti v oddaljeni Primorski. Predahu, da so besede lažje sedle v zavest, ni manjkalo glasbenih biserčkov, za katere je poskrbel kitarist in pevec Vinko Tavčar.

Ko je zadnje akorde posrebala brlivka pod tramovjem, nas je voditelj Martin Mrzdovnik, ki že vsa leta bedi nad temi večeri, popeljal še skozi zgodovino najstarejšega kulturnega društva v občini (od 1932 leta), ki ima ime po zborovodji Vladku Mohoriču. Prvemu delu, po običaju je prireditev razdeljena na tri dele, je sledil pogovor s poslušalci in stkalo se je kar nekaj vezi med  društvi, ki obetajo tesnejše druženje in sodelovanje. V tradicionalnem tretjem delu večera je Oni nad nami v kotu tokrat verjetno zamižal, ko smo na Mrzdovnikovo povelje bliskovito zložili stole, pospravili z mize vso literaturo in njegova žena jo je zamenjala s kulinaričnim bogastvom svojih pridnih rok. Najprej je seveda pečena svinjska glava izgubila svojo slastno privlačnost, počasi tudi ostale sladkosti, le jeziki so pridobili na kakovosti, za kar je skrbel rujni štajerc. Podprta in poplaknjena kultura se je tako še bolj utrdila in sklep, da je to treba še kdaj ponoviti, je dozorel že v kombiju, ki je vračal nastopajoče RISovce domov.

Še enkrat hvala Skomarjanom za topel in prisrčen sprejem, lepo besedo in pohvale. "Dobri ste, a bi prebrali še nekaj po idrijsko," je vzkliknil nekdo iz publike. A naša preljuba "idrijščina" se je v zadnjem delu slišala samo še med vsesplošno debato