Objavljeno Feb 24, 2015
Vsakdo med nami je enkratno in neponovljivo bitje. Zdi pa se, da se jih v Ani Balantič skriva cela množica. Ob neki priložnosti je zapisala o sebi: "Sem kot čebula, ki se "maji". Tistih "omajkov" ni, da bi jih zavrgla, ampak jih nizam v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse druge." In likovna priloga pričujoče pesniške zbirke sodi med enega teh "omajkov", ki jih je Ana namenila tudi nam.
Je pesnica in pisateljica, literarna ustvarjalka - s tankočutnim posluhom za lepoto, strast, bolečino ... V njej je neizmerno bogastvo občutij, vedenj in znanj: želi in zmore jih deliti z nami, ki jo obkrožamo vsak dan ali le priložnostno. In klekljarsko slikarstvo, slike v klekljani tehniki ali slike iz "cvirna", kot so jih nekateri že poimenovali, je nekaj, kar nam je nedolgo tega prvič na novo pokazala, nekaj, s čimer je ponovno razkrila eno od svojih spretnosti, enega od ustvarjalnih talentov.
Odlomek spremne besede, Ivane Leskovec
Mesto, z vsem svojim življenjem, sesipanjem in ponovnim pomladnim rojstvom, reka, vrbe igrajo na harfi njenih valov, pa vendarle prostor njenega bivanja in bivanja ljudi, ki so njen svet: otroka, ki je šel po svoje, mater in očeta, drugih, ki osmišljajo njeno bivanje. En krog se sklepa in začenja nov.
Vse to in mojstrstvo jezika je razlog, da pesmi Ane Balantič beremo, beremo in jih znova beremo. Da v njih prepoznamo sami sebe, svojo sleherniško zgodbo, svoj utrip telesa, v katerem sta duh in srce prepletena v eno.
Odlomek spremne besede Ivane Slamič
Torej, dragi ljubitelji literature Ane Balantič, njena nova knjiga je sedaj pred nami. Poezija v slikah je delo s katerim se je pesnica zlila v knjigo, se secirala do te mere, da vam priporočam pesmi na ogled in slike v branje.
Ne, moj zadnji stavek ni pomota! V rokah namreč držim nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi literarnemu umetniku.
Ne, moj zadnji stavek ni pomota! V rokah namreč držim nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi literarnemu umetniku.
Zapisala Ivana Gantar
Feb 24, 2015