Drevo Literarno društvo Ris mi pomeni veliko. Od kar sem "zgolj po pomoti" postala predsednica, pa mi pomeni včasih več od moje lastne družine. Njej ne posvečam toliko truda, živcev, razlag in vsega mogočega in nemogočega, kot mi ga znotraj društva nalagate nekateri člani. Prosim, da se malce zamislite ob mojem čutenju in razmišljanju: Spomladi nam pred hišo zacveti hruška. Veselimo se njenih cvetov in čebelic, ki jih obletavajo. Ko gre cvetenje h kraju ne jočemo za neoplojenimi cvetovi, ki so odpadli, temveč gledamo v krošnjo koliko jih je ostalo. Dognojujemo jim zemljo, jih varujemo pred škodljivci, da bi dozoreli. Kljub našemu trudu, pa na tla vseeno odpade veliko plodov. Ne žalujemo za njimi, saj odkrijemo, da je v krošnji še vedno dovolj zdravih, nadvse čudovitih plodov, ki nas bodo jeseni nagradili in napolnili kleti. Zato, dragi moji, bodite zdrav, bojevit plod, vendar ne na račun drugega ploda na drevesu, temveč borite se zase in za lastno rast.