V mestu sta bili na eni glavnih ulic po nekem slučaju ali bogve zakaj, druga nasproti druge dve zelo različni ustanovi. Na eni strani se je bohotila moderna banka, na drugi strani pa je že dvesto let stala lepa klasično grajena stavba, ki je bila v njej državna filharmonija. Poleg vsake stavbe se je nahajal tudi bife. Pravzaprav sta bila to kar velika lokala. Poleg banke se je ves v steklu svetil moderen bistro. Vsako jutro, vsako pavzo, posebno pa na večer je bil poln bančnikov, ki so se menili med sabo. Poleg filharmonije pa je stala stara kavarna. Ena tistih pravih, polna nostalgije in spominov. In seveda glasbenikov.

Pa se je kar naenkrat zgodilo, da je eden od muzikantov, starejši violinist, začel zahajati na drugo stran in se družiti z ekonomisti, blagajniki in šefi oddelkov banke. Njegovi kolegi iz filharmonije so to nekaj časa mirno opazovali, potem pa niso mogli več prenašati izdaje in so deca ustavili v  avli.

»Zakaj tako, kolega?« so ga povprašali.

»Ma veste kako je« je možakar skesano hitel pojasnjevati

»tako sem si zaželel malo govoriti o glasbi, vi pa vedno nakladate samo o denarju!« 

PS.mogoče ni čisto v kontekstu, ampak tega starega vica sem se spomnil, ko sem pomislil s čim vse včasih  trošimo energijo, namesto da bi prisluhnili svojim navdihom in jim pustili, da razprejo svoja krila.  Dare Likar