Avtor: Dare Likar

Knjiga
Če poslušamo kdaj literate, posebno takšne amaterske, lokalne, neuveljavljene pisce, slišimo veliko različnih razlogov zakaj so enkrat v preteklosti prvič prijeli za pero. Ali pa zakaj so s pisanjem nadaljevali in to delajo še zdaj. Pogosto slišimo tisto znano frazo, to jaz počnem zase! Pa veste, tista  je vedno malo sumljiva. Kot bi šlo za nekakšno vnaprejšnje opravičilo, češ, saj ni nič, saj itak nisem mislil tega kazati drugim. Potem slišimo velikokrat govorjenje o tem, da je pesnenje ali pisanje zgodb potreba. Včasih celo dolgo skrita nekje globoko v duši. Verzi in stavki so preprosto morali zadihati in od tam priti na plano. Tu in tam kakšen pisec opisuje svoj praktični vzrok. Želi pač dokumentirati, ohraniti zgodbe in usode, občutke in podobe, ki bi jih drugače brez milosti pogoltnila nepreklicna pozaba. In  končno, najde se tudi takšen poet ali pisec, ki se mu zdi, da je razlog točno in samo ta, da pri pisanju uživa.
Ne glede na razloge, ki so vsi dovolj dobri, enako resnični in predvsem osebna stvar vsakega od nas pa je vsak, ki kdaj kaj napiše, v skladu s vsesplošno človeško naravo, vesel, če je za svoje delo nagrajen. In kaj je za člana literarnega društva, skupine točno takih avtorjev, najlepša, najbolj zaželena  pika na i!? Verjetno so tudi glede tega razlike, ampak lahko bi stavili, da bi v anketi, kjer bi spraševali po takšni zadevi, skoraj zagotovo prišla na sam vrh knjiga. Zbornik, sveže natisnjen, spretno in lično urejen in dizajniran, dovolj zajeten in bogat z vsebinami vseh vrst.
Knjiga je še vedno predmet, ki pri literatih, kot tudi pri bralcih po večini vzbuja spoštljiva, plemenita čustva.  Čeprav je nesmiselno zavračati nove tehnologije, digitalne knjige, bralnike in podobne reči, pa knjiga še vedno ostaja tista prava prijateljica. Knjiga, ki diši po sveži barvi, ki zašumi s svojimi še nedotaknjenimi listi, knjiga ki jo potežkaš v rokah in jo z veseljem, kot vredno in pomembno stvar položiš na vidno mesto na polici.
In če človek lahko v tej taisti knjig prelista strani in med njimi najde svoje verze, svojo zgodbo, svoj zapis. Potem je to praznik. Nagrada za trud in odgovor na večino tistih vprašanj, zakaj kdo zapiše svoje misli, zakaj kdo svoja čustva vplete v stih.
Zapisane so bile za knjigo, gospe in gospodje, ki jo bomo dali danes vam na ogled!

Slavica Uršič  je zelo vsestranska avtorica. Piše pesmi in zgodbe, ki jih črpa iz svojih spominov. Za svoj moto v zborniku je prispevala misel: Zmage človeka, ki je premagal samega sebe ne more spremeniti v poraz niti bog.
(bere Slavica)
Z nami so tudi naši mladi člani, ki so nas lansko leto presenetili s svojo poezijo na literarni prireditvi v OŠ Idrija Svoje pesmice vam bodo prebrali
Klara Kavčič, Kristina Neli Lampe in Cene Skrt
(berejo vsi trije)

Manja Plešnar  nas je konec lanskega leta nenadoma, tiho zapustila. S svojo pozitivno, močno voljo, voljo do ustvarjanja in do življenja, ki je bilo večinoma zelo neprijazno do nje je vsa ta leta s svojo tiho mirno prisotnostjo plemenitila naše delovanje. Tako kot je ona rada imela druženje z Risovci, smo tudi člani hvaležni za čas, ki smo ga preživeli skupaj. Iz njene pozitivnosti bi se lahko marsikaj naučili. Tako kot je napisala v pesmi: (bere voditeljica!)
Temne misli, solze zaklenjene, pogled v propad
Hoja počasna, ulije se dež, hoja, kot da se je ustavila.
Grmenje bliskanje vzburi mrtvo srce.
Hoja se ustavi, pogled se počasi dvigne, solze iz oči.
Preneha nevihta. Misli zasijejo v sonce.


Marta Šavli  piše predvsem otroške zgodbe in pesmi. Z zbornik je zapisala: Ni bogastvo, kar človeka srečnega naredi. Skromnost ljubezen in spoštovanje naj življenje žlahtni.

Ana Balantič je nedvomno ena naših najaktivnejših članic. Za sabo ima že pet knjižnih izdaj poezije in proze. Za njen prispevek idrijski kulturi je pred časom prejela tudi Pirnatovo nagrado. Njeno pisanje izžareva neverjetno natančno opazovanje, predvsem pa kritičen in pošten odnos do ljudi in življenja, ki ga opisuje.
(bere Ana)

Matej Cigale je eden mlajših članov. Njegove zgodbe opisujejo fiktiven, celo fantastičen svet. Skupaj z mamo Ireno je najzaslužnejši za tehnični del izdelave zbornika. Njegov malo cinični moto se glasi: Ne naredi danes kar lahko odložiš na jutri.
(bere Matej)

Irena Cigale je avtorica zelo različnih zapisov. Vsa leta je tudi glavna lektorica in urejevalka naših prispevkov. Njen največji ponos in najbolj odmeven dosežek so zgodbe posvečene vnuku Borutu. Sama pravi, da ima svet bodočnost v majhnem in postopnem plemenitenju srca vsakega posameznika.
(bere Irena)
Ksenija Zmagaj Ksenija se nam je pridružila šele pred kratkim pa vendar ima za sabo že kar dolgo pesniško kilometrino in kar nekaj izdanih zbirk. Iz Koroške preko Posočja je našla dom svoje sreče med cerkljanskimi griči. Ljubezen, materinstvo in ustvarjalnost so njeno vodilo v življenju.

Radica Pahor, ena naših seniork je u RIS om že od prvih let. Vsi jo poznamo kot nekdanjo učiteljico in tudi njene, največkrat šaljive zgodbe nam največkrat pripovedujejo o tem delu njenega življenja. Njen moto je, da moraš v življenju delati tako, da je dobro zate in za druge. 

Jelka Trček je neumorna zapisovalke zgodb iz njenega vaškega, kmečkega življenja. Uživa v preprosti lepoti narave in svoj prijazen odnos nje z ljubeznijo preliva na papir.

Dragica Čuk Novak je zapisovalka zgodb. Njene pripovedi so iz pozabe iztrgani dogodki, ponavadi anekdotični ali pa tudi trpki in tragični. Zadnje čase je zelo aktivna tudi kot kolumnistka v lokalnem časopisju. Pravi, da ni poraz, če padeš ampak, če ne zbereš moči in vstaneš.
(bere Dragica)

Sabina Eržen je potem, ko je končala svoje učiteljevanje v Cerknem našla čas in izpustila na plan svoje v verze oblikovane misli in čustva. Kar v dveh pesniških zbirkah so izšle. S svojim prijaznim, blagim jezikom opevajo njene domače kraje in ljudi, ki so se z njo sprehodili skozi življenje.
(bere Sabina)

Anka Vončina je neumorna pohodnica in opazovalka. Enako kot o svojih poteh pa zna pisati o davnih, celo pravljičnih časih in svetovih. Tako v svojih zgodbah opisuje dogodke na kmetih,v rudniških rovih ali pa mimogrede razjasni kako se je cela zgodba z živim srebrom, škafarjem in podobnimi, davnimi dogodki v resnici odvijala. Ne bodite presenečeni, če se med njenimi vrsticami tu in tam pojavi kakšen škrat.     
(bere Anka)



Kultura

Jah, kaj reči, kultura je pač v krizi. Včasih se celo zazdi, da vlada kultura krize. Ta strašna beseda očitno paše čisto zraven vsake stvari in težko že slišimo stavek ali debato, ki bi krizo zaobšla. Če pobrskamo po preteklosti, po biografijah znanih umetnikov, potem težko natančno potuhtamo, kaj naj bi bili za kulturo težki časi. No, morda se je marsikdaj dogajalo, da so ustvarjalci preživljali težka leta, vojne, tolkli revščino ali trpeli zaradi nerazumevanja sodobnikov. Vendar pa so mogoče ravno takrat nastajali največji biseri umetnosti, klasike podarjene večnosti.
V teh časih o pravi, veliki krizi kulture največ jamrajo in stokajo tisti, ki so pri kulturnem  koritu, ki ga že kar nekako samoumevno polni država, pognali korenine in se jim vsaka sprememba zdi nič manj kot barbarski napad na njihovo visoko kulturnost.
Ostali pa? Včasih poslušamo kakšnega dežurnega radijskega cinika, ki si populistično nabira poslušalstvo, ko jih vabi k sodelovanju in potem vsi skupaj ugotavljajo v nam tako ljubi samozaničevalni maniri, da je glavna kulturna dejavnost Slovencev  poskakovanje na gasilskih veselicah in zalivanje kranjskih klobas s cenenim vinom. In potem vsi povprek, povečini takšni, ki so zadnjo knjigico prebrali še z rumeno rutico okoli vratu, veselo pritrjujejo takšni kulturni definiciji.
Sicer lahko morda ugotovimo, da tudi z veselico in kozarcem tadobrega ni nič narobe. Vendar pa, obstajajo kraji, celo takšni bolj majhni, kjer ljudje počnejo tudi druge stvari. Tam obstaja tudi cel kup skupin, ki delajo  marsikaj zanimivega. So ustvarjalni in zagnani! Godejo, slikajo, plešejo , pojejo. Nekaj deset ljudi tvori veliko skupino godbenikov, v društva in skupine se združujejo slikarji in kiparji, ljudje igrajo na odrskih deskah in plešejo ali zapojejo na prireditvah. Mladi s svojimi navdihi iščejo izvirne, alternativne poti. Zraven te male armade ljudi, ki želijo na vse naštete načine nekaj povedati, izraziti, pokazati drugim, je v tem malem kraju še nekajkrat toliko tistih, ki z zanimanjem pridejo pogledat in prisluhnit vsem tem včasih malim, pa vseeno še kako pomembnim dosežkom.
In tukaj zraven sodijo tudi pesnice in pesniki, avtorji malih literarnih miniatur in zapisovalci dolgih zgodb, opisovalci preteklosti in tisti, ki skozi fikcijo opisujejo današnji ali celo prihodnji čas.
Predvsem pa vsi prej našteti ne vedo prav veliko o krizi kulture. Zanje je bila tako prej, kot je zdaj in kot bo zelo verjetno v bodoče kultura ena sama. Tista, ki si jo bodo naredili sami. Brez  samoumevne podpore, brez  velike vsesplošne pozornosti in zaradi tega največkrat tudi brez prave možnosti, da bi bila širše opažena. 

Vinko Tavčar je po duši muzikant. To v društvu tudi s pridom izkoristimo in že marsikatero prireditev je popestril s svojo kitaro in žametnim glasom. Kar dolgo časa je trajalo prej kot smo zvedeli, da mu včasih tudi črke zaplešejo pred očmi. In takrat, ko se postavijo v verze haikuja, ljubezenske ali šaljive pesmi, jih Vinko zapiše.
???
Ivana Gantar je pesnica in prozaistka. Zelo je dejavna tudi kot organizatorka in avtorica tekstov za prireditve. Zadnji dve leti tudi vodi društvo. Društvo, ki ji po njenih besedah, veliko pomeni in se zanj namerava zelo truditi še naprej.
???
Alenka Mihorič je pesnica. Svoje verze največkrat zapiše v žlahtni obliki klasičnega soneta. Svojo poezijo je v svoji prelepi zbirki združila s krasnimi prav tako avtorskimi podobami gorskih cvetic, ki jih srečuje na svojih planinskih poteh. Pravi, da je beseda kot prevozno sredstvo, ki pelje od človeka do človeka.
(bere Alenka)
Dare Likar piše, ker mu pisana beseda dovoli povedati, včasih zakričati ali pa celo obračunati s pojavi in pojavami, ki jim drugače človek ne more blizu. Zelo je srečen, če njegove besede sliši čimveč ljudi in nikoli ne trdi, da piše samo zase.

Roža M. Pečnik Kertel piše kratke zgodbe. Črpa jih sicer iz svojih spominov, vendar preteklosti ne opisuje suhoparno ampak se spusti v literarne globine, ki marsikje tudi v proznem delu njenega ustvarjanja zaidejo v poezijo, ki je bila njena prvotna zvrst, saj ima na polici poleg svojih zgodb že tri pesniške zbirke.
???
Milena Miklavčič predvsem ne dovoli, da bi zgodbe iz naše preteklosti, še največkrat tiste žalostne, krute, surove in krivične postale plen neizprosni pozabi. Za svoje zgodbe je pripravljena zelo veliko delati, vlagati neizmerno energijo, iskati vire, poslušati pripovedi. Poleg tega je zelo aktivna v časopisju, tako lokalnem kot tudi v nekaterih glavnih slovenskih časnikih in tudi na radijskih valovih.
???

Pesnica Lilijana Homovec pravi, da je življenje lepo in da ga je vredno živeti s polnimi pljuči, z občutkom svobode in zadovoljstva. Ta občutek pa lahko dajemo le sami sebi. KO čas teče in se vse spreminja, se spreminjamo tudi mi. In ko poskušamo spremeniti na bolje sebe, posijemo s tem tudi v misli drugih vseh okoli nas.
???

Vladimir Kržišnik je v življenju počel res veliko zanimivih stvari. In vedno je bil prepričan, da je treba svet okoli sebe opazovati, opaženo pa zapisati in tako ohraniti v spominu.  Njegove zgodbe in pesmi se tako vračajo nad oblake, v tuje kraje, v naravo in v rudniške rove.
(Bere Vladimir)

Profesor Tomaž Pavšič skupaj s Felcom, Cudermanom, Terpinom in še nekaterimi član generacije idrijskih intelektualcev, ki so v nekih popolnoma drugačnih časih izdajali pozneje prepovedano glasilo Kaplje, je v zadnjih letih večino svoje ustvarjalne energije posvetil  narodnjaškim temam, zapisovanju zgodovinskih dejstev, ki se tičejo ljudi in dogodkov okoli meje, ki je razdelila Slovence. Velik poznavalec zgodovine Slovencev, še posebno pa umetnosti in za naše ljudi pomembnih osebnosti.Stalno je tudi aktiven pisec kritičnih in strokovnih člankov. 
???
Danaja Lampe je naša trenutno najmlajša članica. Preizkuša se tako v poeziji kot v prozni obliki. V društvu upamo, da je samo ena od znanilk, da ima RIS tudi prihodnost in da se ni bati za novonastajajoče umetnine.
???
Milanka Trušnovec je kot direktorica idrijske mestne knjižnice in čitalnice že po logiki nekako blizu literarnem društvu. Kot članica je dejavna v delovnih telesih društva, obvezno pa je seveda aktivno prisotna na številnih literarnih prireditvah pod okriljem knjižnice. Naklonjenost in lep odnos s strani ustanove je za RIS nedvomno ključnega pomena.

Društvo
Verjetno si marsikateri literat kdaj zaželi, da bi se vrnil nekam nazaj. V nek drugi čas. Med zakajene, sive oboke. Med umetnike, ki so v temačnih kavarnah živeli svoje boemsko življenje. Kjer je bil vsak večer literarni in kjer se je rojevala umetnost, kjer so pesniki vsakič na novo delali zgodovino in kjer so nastajale umetnine, ki jim danes rečemo klasika.
Ampak v teh časih to gre drugače. Dandanes morajo stvari, tako pravijo, biti urejene. Res, verjetno se  vsakdo  včlani v društvo zato, da bi se sestajal s podobno mislečimi, z ljudmi ki imajo radi podobne stvari kot sam, da bi si izmenjevali svoje zapisane izdelke, pomagali, se medsebojno spodbujali, predvsem pa, seveda dali svoji ustvarjalnosti čim več svobode in prostora, da bi razprla svoja krila. Vendar, tu se potem pojavi  sto težav in še kakšna zraven.
Društvo v teh časih pomeni še vseh sort drugega, ne le boemskega druženja pod sivimi oboki. Pomeni cel kup suhoparnega uradniškega dela. Zahteva stalno pozornost, da se ne prekrši kakšnega pravila, ki velja za delovanje društev. Člani se morajo ukvarjati z lektoriranjem, urejanjem zbornika, organiziranjem prireditev in podobnih stvari. In vse to zahteva precej znanja,časa in včasih celo lastnih sredstev. Skromne pomoči, ki jih za društva nameni država je v zadnjem času ostalo zares zelo malo. Sponzorji in donatorji so večinoma samo še stvar preteklosti.
Vendar pa! Lepo je slišati iskreno in spodbudno pripombo, da je ta RIS pa res kar aktiven. Ljudje so počasi začeli opažati, da se nekaj dogaja. Člani Ris a so začeli v Idriji puščati svoje sledi. Večina članov se lahko pohvali z eno ali celo več izdanimi  knjigami ali pa imajo knjižne izdaje v planu. V toku enega leta se lahko društvo pohvali s kar nekaj prireditvami, vključno s predstavitvami knjig. Literati uspešno sodelujejo na natečajih in se udeležujejo literarnih delavnic. Pogosto so prisotni v lokalnih pa tudi širših medijih. In vsako leto RIS izda knjigo, kjer so zbrani prispevki vseh avtorjev, ki so bili aktivni v zadnjem letu.
In to so tudi tiste stvari, ki zares štejejo. Predvsem pa v takšnih trenutkih človek začuti, da se ukvarja z lepo , plemenito dejavnostjo. Da prispeva k dobremu odnosu do slovenske besede, da poskuša na lep način izraziti svoje navdihe, se trudi biti kritičen, konstruktiven in zanimiv.