Pred nekaj leti, točneje 12.2.2013 ob 23.08, sem po zanimivi diskusiji z mojim prijateljem, glasbenikom, aranžerjem in producentom, končal zapis naslednjega razmišljanja pod naslovom "Leonardo ni imel prav!"

Upodabljajoča umetnost /Fine Art/ ima omejitve. Ugotovitev, da opazovalec umetniškega dela nima možnost primerjave z originalom v trenutku, ko gleda umetniško delo, in da je zmanipuliran s subjektivno zaznavo umetnika, ki je v določenem delu originalni motiv  priredil njemu lastni percepciji, je dejstvo. Kolikor se umetnik in opazovalec umetniškega dela ujameta na isti valovni dolžini, je delo všečno. Konec!  Ne potrebuješ likovnega kritika, ne galerista, še manj pa politično podporo.

To sem napisal z veliko časovno distanco od trenutka, ko sem končal prebirati Leonardov »Traktat o slikarstvu«. V njem je hotel na cca. 700 straneh zapisov dokazati, da je upodabljajoča umetnost veliko bolj univerzalna, pomembnejša, zahtevnejša in vplivnejša od literature/poezije ali glasbe. Nasvet, ki se tiče upodabljajoče umetnosti in sem ga iz knjige povzel je bil:«Opazuj, opazuj, opazuj.« Njegovo izhodišče je bilo zelo enostavno. Upodabljajoča umetnost je najzahtevnejša in najbolj pomembna. Umetnik, ustvarjalec mora upoštevati celovrsto zahtev, da lahko trodimenzionalen objekt prenese v dvodimenzionalen , ki še vedno daje občutek realnosti. Upoštevati mora kompozicijo, perspektivo, plane, poznati mora barve, podlage in orodja za slikanje. Literatura je enodimenzionalna, zapisana na list papirja nima globine, nima barv, nima motiva kot slikarstvo, skratka zapis fikcije ali govorjenega. Glasba po njegovem ni bistveno drugačna, je zapisana na papirju in odigrana z instrumenti ali zapeta po diktatu. To, da je ni potrebno prevajati, se mu ni zdelo pretirano pomebno.

Do spoznanja, da Leonardo ni imel prav, sem prišel v trenutku, ko mi je prijatelj glasbenik, aranžer in producent, dal pripombo na moje računalniške obdelave originalnih risb in akvarelov, za uporabo na promocijskih aplikacijah ali spletnih straneh. Spoznal sem Leonardovo zablodo! Upodabljajoča umetnost je lahko manipulativna v odnosu do opazovalca, tako kot je lahko tudi literatura ali glasba. Pomebna je stopnja perfekcije in korektnost ustvarjalca. Opazovalci, bralci ali poslušalci to zelo cenijo.

Tudi jaz sem dojel lekcijo!

Svojo glasbeno umetniško kariero sem začel s petjem v osnovnošolskem pevskem zboru in v glasbeni šoli z igranjem trobente. Trobento sem po treh letnikih pustil. Zborovsko petje se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in v času študija ekonomije.

Literarno kariero sem zaključil v gimnaziji, ko sem profesorju slovenščine dejal: » A je obvezno berilo res tako pomembno?« Ni me razumel, končalo se je s ponavljanjem letnika vsled neuspešno opravljenega popravnega izpita iz slovenščine.

Z upodabljajočo umetnostjo sem prav tako začel v osnovni šoli, nisem pa vedel, da mi je le ta usojena. Akvarel »Selitev« je bil na UNICEF-ovi razstavi v Indiji,  relief v glini »Vrsta v trgovini« pa je dobil priznanje na razstavi del osnovnošolcev šol Slovenije v Moderni galeriji v Ljubljani. Relief je končal vgrajen v počitniško hišo profesorja likovne vzgoje na otoku v Jadranskem morju.

Jaz pa sem se po vsem tem odločil za biologijo, previharil gimnazijo, po letu in pol zaključil študij biologije in presedlal na ekonomijo. V 80. letih so postali silno moderno odnosi z javnostmi /PR/. Tudi tega sem se lotil z veliko vnemo. Po osamosvojitvi Slovenije, je bilo podjetje v katerem sem bil zaposlen med prvimi naročniki storitev novoustanovljene agencije za stike z javnostmi Pristop. Bili smo zelo pomemben naročnik. Po začetku lastninjenja v samostojni Sloveniji sem zmeraj več slikal in kiparil. Prvo razstavo po osamosvoji sem imel v Bruslju, v galeriji »Le Faux Mirroir«, v predelu Le Sablon. Slovenija je v prostorih LB v Bruslju imela takrat predstavništvo. Obiskal sem jih in jih povabil na otvoritev razstave. Na otvoritvi se je pojavila uslužbenka predstavništva in novinarka Dela. Edino vprašanje, ki sta mi ga postavili je bilo: »Kako vam je uspelo priti do razstave v tem umetniškem delu Bruslja?« Na to vprašanje jima nisem odgovoril, ker sem imel obveznosti do številne ekipe iz grške ambasade in znanci iz Belgije s katerimi smo poslovno sodelovali. Novinarka mi je sicer obljubila prispevek v časopisu, na žalost ga nisem imel priložnosti prečitati, ker ni bil nikoli napisan.

Nisem se počutil lagodno v zmeraj večji euforiji lastninjenja, ki je vso pozornost usmerila zgolj v »imeti«. Hotel sem biti inovativen, hotel sem vpeljevati novosti, nove programe. Ponovno me niso razumeli. Poskušali so mi dopovedati, da so moje intencije sicer O.K., vendar je trenutek namenjen pomembnejšim dejavnostim, med drugim lastninjenju podjetij, razvojne iniciative pa lahko malo počakajo. Nič ne bomo zamudili, so mi zagotavljali.

Imeli so prav!

Do perfekcije so izpeljali lastninjenja podjetij. S premišljeno kombinacijo politično-bančno-gospodarskih navez, se je proces odvijal navidezno brez problemov. Vsi so se med seboj poznali, nihče ni nikomur škodoval, krasno so sodelovali. Celo različne neodvisne veje oblasti so jih izdatno podpirale.

Potem pa se je pojavila – nebodigatreba - »Globalna kriza«, ki je tako kot moj prijatelj glasbenik, aranžer in producent, dala pripombo na dogajanja v gospodarstvu v svetu in še posebej v »Svetilniku Evrope« Sloveniji. Domine so počasi začele padati, nato vedno hitreje, na koncu pa smo ugotovili, da se nahajamo tam, kjer smo bili že pred mnogimi leti. Razlika je samo v poimenovanju ureditve v kateri se nahajamo, denarni enoti, zastavi, himni in letnici.

Po vseh letih samostojnosti smo ugotovili, da je pomemben skupen motiv, zakaj nekaj počnemo, da je pomebna stopnja perfekcije in korektnost izvajalca, da ta skupni motiv dosežemo in ne nazadnje, da je zelo pomembna stopnja medsebojnega zaupanja. Politika in gospodarstvo sta lahko manipulativna v odnosu do opazovalca, tako kot je lahko manipulativna tudi upodabljajoča umetnost, literatura ali glasba. Pomebna je stopnja perfekcije in korektnost izvajalca. Volilno telo, opazovalci, bralci in poslušalci to zelo cenijo.

Očitno so vsi drugi, namesto Leonarda, raje prebirali Machiavelija. kar potrjujejo poosamosvojitveni rezultati in mesto Slovenije v svetu.

In kaj zdaj?

 Nikoli ni prepozno začeti znova, le da je vsak začetek zaradi bremena let težji.

Težavnost začetka je obratnosorazmerna s stopnjo volje posameznika.