Zakulisna zgodba o Arbitražnem sporazumu in njegovih zaslužnih akterjih.

....Včasih smo bili skupaj, dostikrat pa je predsednik vlade pravzaprav šele iz novinarske konference izvedel, kakšna so stališča Slovenije in dostikrat smo dobivali tudi iz strani Olija Rhena in Bildta pozitivne odzive na te konference, ker je bilo lažje potem voditi politiko in tudi posredovanje. To povem zato, ker želim izpostaviti, da je predsednik vlade Pahor takrat soliral. Da ni obveščal zunanjega ministrstva, da se ni posvetoval z diplomacijo oziroma je to počel zelo redko, pa tudi o stvareh, ki smo se dogovorili, je hitro menjal stališče, kot robce tako, da včasih sami diplomati nismo vedeli, kakšno stališče zagovarja predsednik vlade. Na eni strani mu je takrat stal koalicijski partner Erjavec, ki je takrat izjavil, to je v knjigi tudi posebej zapisno, da naj Slovenija pusti Hrvaško v EU, da meja ni važna. To je bilo stališče Erjavca leta 2009.

Lahko rečem, da so bili trenutki, ki so jih nekateri opisali tudi kot “vojna med kabineti”. Sanader je kot buldožer ril po evropskih prestolnicah in zagovarjal hrvaška stališča, pri predsedniku slovenske vlade Pahorju, pa smo opazili neko politično manekenstvo in ko smo se res borili za to, da je Pahor dobil eno uro sprejema pri francoskem predsedniku Sarkozyju, on v celi uri ni niti omenil arbitraže in ključnega zunanje-političnega problema Slovenije. Mi smo bili zgroženi nad tem....

...Dobili bi lahko več, če bi slovenska politika takrat, s Pahorjem na čelu, bolj odgovorno in bolj odločno vodila ta pogajanja. Tako da, Pahorja opisujem v tisto linijo ljudi od Kardelja, pa Bavčarja 91, pa Erjavca s temi izjavami, okroglimi, kakršne ima, ki so škodili slovenski stvari in za politično odgovornost upam, da bo, hm, poskrbelo ljudstvo, tudi za primernost, za oceno primernosti obeh ljudi za funkcije, ki jih zasedata, ne.«...

Milan Balažič - Diplomatska vojna med SLO in HR