Primer Eritreje, ki se je osvobodila in postala samostojna država v vojni z Etiopijo, je dober. V Evropi vemo zelo malo, kaj se dogaja v tem delu sveta. Vemo samo, da je življenje tam na splošno slabše. Težava je, ker Eritreja ni edina. V Afganistanu ni nič boljše. Lahko vzamemo Kurde v Turčiji, Iranu, Siriji itn. Svet je poln situacij, v katerih je nasilje nevzdržno. In povsem normalno je, da ljudje bežijo. Vendar je problematika še širša. Migracije delimo na tako imenovane ekonomske in politične. Politični migranti so tisti, ki so ogroženi, ekonomski pa tisti, ki hočejo boljše življenje. Enim se omogoča, da pridejo v Evropo, dobijo azil itn. Vprašanje pa je, kaj se dogaja z drugimi. Pomembno je ne pasti v past deljenja na ekonomske in politične migracije. Migracije so fenomen, ki je strukturno umeščen v način delovanja sodobnega globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sistemom meja. Meje niso samo nekaj, kar ljudem onemogoča, da bi prišli z ene točke na drugo, so filtri, s katerimi se določa, koliko kdo potrebuje. In to najpogosteje določa kapital.

Nemčija je vzela veliko število migrantov, ki se zdaj integrirajo na trg dela. S tem pada cena dela, kar je seveda dobro za kapital. To logiko sebičnega gospodarskega interesa si lahko privoščijo samo močni. Države, kot je Hrvaška, od vsega tega nimajo nobene koristi. Postale so zunanji izvajalci nasilja. Hrvaški je prepuščeno, da izvaja nezakonite pushbacke. Ta izraz označuje uporabo nasilja. Čeprav hrvaška policija to zanika, je vsem jasno, da se to dogaja. Pretepajo, okradejo ljudi, jemljejo jim prenosne telefone. To je nenehno zelo okrutno nasilje. Še posebej zdaj med epidemijo.

Nekateri imajo od tega korist, drugi se spreminjajo v obmejne policiste. Hrvaška je tak primer. Stvari moram nekoliko demoralizirati in pogledati, kaj se dogaja na svetovni in strukturni ravni. Migracijam se ni mogoče izogniti, so del obstoječega režima. Omenili ste vprašanje nacionalnih držav, med njimi obstaja ogromna hierarhija. Nemčija ni enaka nacionalna država, kot sta Hrvaška ali Slovenija. Ena je mogočna in lahko zastopa ter si izbori svoje interese, druga za to nima nobenih možnosti. Poimenujmo to odkrito – Hrvaška je vazalna država. Vazalna v odnosu do Nemčije, do Evropske unije in v glavnem dela to, kar ji je zaukazano. To niso več suverene države. Hkrati lahko vidimo, da je območje nekdanje Jugoslavije ogroženo, ker še posebej mladi odhajajo. Tudi pri nas se dogajajo migracije, mladi emigrirajo na Zahod, v Irsko, Nemčijo, Avstrijo itn. Narodi začenjajo izumirati. Do konca stoletja naj bi Hrvaška imela toliko prebivalcev, kot jih ima Slovenija danes, 60 odstotkov pa jih bo starejših od 60 let. Govorimo lahko o tem, da so otroci, ki se rojevajo danes, zadnje Hrvatice in Hrvati, na koncu stoletja jih ne bo več. Te države ne bodo mogle preživeti brez migracij...

...Slovenija in Hrvaška sta bili ob padcu komunizma najrazvitejši državi celotne vzhodne Evrope. Hrvaška je danes na samem dnu, nižje od Romunije. Takrat je bilo to nekaj nepredstavljivega. Ta politika se je v 30 letih izkazala za politiko propadanja. Toda danes na Hrvaškem obstaja konsenz za nakup dragih vojaških letal. Nato zahteva, da se zadnje kune nameni za varnost celotne Natove strukture. Uradna mednarodna politika nekdanje Jugoslavije je bila tako imenovano miroljubno sobivanje. Imela je svojo vojsko, v kateri sem moral služiti tudi sam, in bila je militaristična. Ampak vsaj ideološko, pa čeprav lahko rečemo, da je to utopija, je imela idejo nekakšnega večnega miru, miroljubnega sobivanja in nekakšne postmilitaristične organiziranosti družbe. Po neuvrščenosti so se naše male državice enostavno priključile Natu, ki pa po padcu Varšavskega pakta ni imel več razloga za svoj obstoj. Toda tukaj so bili interesi vojne industrije in Nato je ostal. In danes počnemo to, kar moramo, kar nam ukažejo. Gre za tako infantilno raven, da se pri teh nekaj letalih, ki jih bodo kupili, niti ne gleda kot na vprašanje nacionalne varnosti, ampak kot na igračke, nekakšne simbole suverenosti. Kupili jih bodo kakšnih pet, šest, več si jih ne morejo privoščiti, to stane ogromno. V medijih pa strokovnjaki ocenjujejo, katero letalo je boljše. Raven javne razprave je porazna, saj ne služi več ničemur drugemu kot tuji vojni industriji. Jugoslovanska vojna industrija, ki je v osemdesetih izvozila več, kot je proizvedel turizem, več ne obstaja. Danes smo samo majhni nepomembni kupci...