Prejšnja: Kratka zgodovina neoliberalizma 1
V petdesetih in šestdesetih letih je »vgrajeni liberalizem« doprinesel k visoki stopnji gospodarske rasti, v največji meri na industrializiranem zahodu pa tudi v mnogih postkolonialnih državah.
V zgodnjih sedemdesetih letih pa se začenja pojavljati kriza v obliki »stagflacije«, ki je kombinacija visoke inflacije in gospodarske stagnacije. V tem času je v ZDA in Evropi inflacija narasla s približno 3% leta 1965, na približno 12% deset let kasneje. Ekonomisti razpravljajo o problemu, naprednejši med njimi – Paul Krugman – pa opozorijo na dve točki.
Prvič, visoki stroški vietnamske vojne pripeljejo Ameriko do plačilno-bilančnega primankljaja. Zaskrbljeni svetovni investitorji se želijo znebiti dolarjev, kar povzroči naraščanje inflacije.
Drugič, naftna kriza leta 1973 požene cene naftnih derivatov navzgor, kar ima za posledico padec prizvodnje in upočasnitev gospodarske rasti, kar vodi v stagnacijo.
Konservativnejši strokovnjaki pa nasprotno temu ugotavljajo, da je stagflacija posledica prevelike obdavčitve bogatih in prevelike ekonomske regulative. Mnenja so, da to pomeni neizogiben konec »vgrajenega liberalizma« in utemeljitev njegovega umika.
V tistem času je ta argument v veliki meri služil bogatim - tako David Harvey, ki so iskali način za ohranitev svoje razredne moči v smislu »vgrajenega liberalizma«. V ZDA se je delež nacionalnega dohodka, ki je v povojnih desetletjih šel najbogatejšemu 1% znižal s 16% na 8%. To najbogatejših ni prizadelo, dokler je bila gospodarska rast še močna, saj so še vedno dobivali velik delež hitro rastočega kolača. Toda, ko se je rast ustavila, ko je inflacija leta 1970 eksplodirala, je njihovo bogastvo začelo pešati na veliko bolj resen način. Kot odziv na to, niso iskali samo načine kako izničiti učinke »stagflacije« na njihove dohodke, temveč jim je bil vzvod krize tudi izgovor za odpravo »vgrajenega liberalizma« kot takega.
Rešitev so našli v obliki "Volker Shock." Paul Volcker je postal predsednik US Federal Reserve leta 1979, ko ga na to mesto imenuje predsednik Carter. Sledeč priporočila "Chicago School" ekonomistov – vodilni je bil Milton Friedman, je Volcker trdil, da je edini način za zaustavitev krize, omejitev inflacije z zvišanjem obrestnih mer. Ideja je bila, da omejijo dobavo denarja, da vzpodbudijo varčevanje in s tem povečajo vrednosti valute. Ko je Reagan leta 1981 začel svoj mandat, je ponovno imenoval Volckerja na mesto predsednika US Federal Reserve in ta je nadaljeval z dvigovanjem obrestnih mer iz enomestnih številk do končnih 20%. To je povzročilo veliko recesijo, stopnja brezposelnosti se je dvignila na več kot 10% in s tem zdesetkala moč organiziranega dela, ki je v obdobju »vgrajenega liberalizma« bil ključna protiutež kapitalističnega presežka, ki je bil glavni vzrok za nastanek Velike krize.. "Volker Shock" je imel uničujoč učinek na delavski razred, pozdravil pa je inflacijo.
Če je bila stroga monetarna politika (tako imenovana usmerjenost v nizko inflacijo) prvi cilj neoliberalizma, vzpostavljenega v začetku osemdesetih, je bil drugi cilj »supply-side economics« - k ponudbi usmerjena ekonomija. Reagan je želel dati več denarja bogatim, da bi na ta način vzpodbudil gospodarsko rast. Ta odločitev je bila osnovana na predpostavki, da se bo vlagalo v nove proizvodne zmogljivosti in se preko njih prelilo na preostanek družbe ( kar pa ni delovalo, kot bomo videli v nadaljevanju).
Za dosego tega, je zmanjšal zgornjo mejno davčno stopnjo (Top Marginal Taxe Rate) iz 70% na 28% in zmanjšal največji dovoljeni davek na kapitalski dobiček za 20%, ki je bil s tem najnižji po Veliki krizi.
Manj poznan povezan ukrep iz teh rezov je, da je Reagan dvignil tudi davke na izplačane plače delavskega razreda. Ukrep je pomenil korak bliže k cilju republikancev po uvedbi "enotne davčne stopnje".
Tretji sestavni del gospodarskega načrta Reagana, je bil deregulacija finančnega sektorja. Ker je Volcker zavrnil podporo takšni politiki, je Reagan leta 1987 imenoval Alana Greenspana za predsednika US Federal Reserve. Greenspan - monetarist, ki je promoviral znižanje davkov in privatizacijo socialnega skrbstva - je bil imenovan na mesto presednika US Federal Reserve z vsakokratno podporo tako republikanskih kot demokratskih predsednikov vse do leta 2006. Z deregulacijami, ki jih je forsiral je verjetno povzročil začetek svetovne finančne krize leta 2008, v kateri je miljone američanov izgubilo svoje domove zaradi izvršilnih postopkov.
Sep 05, 2013