Prejšnja: Kratka Zgodovina Neoliberalizma 3

Kako je politikom uspelo nadaljevati v tej smeri, če je neoliberalna politika bila tako uničujoča za večino družbe? Del zaslug za to ima »Volker Schok«, ki je zdesetkal organizirano delo, del k temu je prispevala demonizacija sindikatov kot "dušiteljev" in »birokratov«, svoj delež je prispeval tudi poskus leve opcije, da se distancira od socializma po razpadu Sovjetske zveze in kot zadnje seveda tudi poveličevanje "potrošnika" kot ključne figure ameriškega državljanstva.

Izpostavimo lahko tudi vedno večji vpliv korporativnega lobiranja v političnem sistemu ZDA in v zadnjem času izpostavljeno navzkrižje interesov v akademskih krogih ekonomistov podprtih z finančnimi viri iz Wall Streeta. Morda najpomembnejše, na ideološki ravni pa je, da se je neoliberalizem uspešno tržil pod najpomembnejšo ameriškega vrednoto "individualno svobodo."

Konservativni možganski trusti, kot so Mont Pelerin Society, Heritage Foundation in Business Roundtable so zadnjih štirideset let posvetili trgovanju z idejo, da je osebno svobodo možno doseči le s pomočjo "svobodnega" trga. Po njihovem, je vsaka oblika državne intervencije lahko že korak k totalitarizmu.

To stališče je dobilo svojo verodostojnosti, ko sta ikone neoliberalne teorije - Frederich von Hayek in Milton Friedman – vsak posebej dobila v sedemdestih Sveriges Riksbank Prize, nagrado, ki jo ponavadi predstavljajo kot Nobelovo nagrado za ekonomijo, čeprav jo podelijo švedski bankirji, ne pa Nobelova fundacija.

Neoliberalizem na mednarodnem prizorišču

Medtem ko so zahodne države, kot so ZDA in Velika Britanija eksperimentirale z neoliberalizmom v svojih gospodarstvih, so tudi agresivno - in pogosto nasilno – vsiljevale neoliberalizem v postkolonialni svet skupaj s še bolj ekstremnimi ukrepi.

Zgodovina neoliberalizma na mednarodnem prizorišču se začne leta 1973. Kot odziv na naftni embargo v tem letu, so ZDA zagrozile arabskim državam z vojaško akcijo, kolikor se ne bi strinjale s predlogom, da svoje odvečne petrodolarjev plasirajo v investicijske banke na Wall Streetu. Arabske države so na to pristale. Banke pa so morali ugotoviti, kaj storiti z vsem tem denarjem. Domače gospodarstvo je bilo v stagnaciji, zato so se odločili, da ga plasirajo v tujino v obliki visokoobrestnih posojil državam v razvoju, ki so potrebovala sredstva za lajšanje travme zaradi naraščajočih cen nafte, predvsem pa zaradi visoke stopnje inflacije v istem času. Banke so bile prepričane, da je to varna naložba, saj so predpostavljale, da vlade temu ne bodo nasprotovale.

Motili so se. Ker so bila posojila v ameriških dolarjih, so bila vezana na nihanja obrestnih mer v ZDA. V zgodnjih osemdesetih je »Volcker Schok« pognal obrestne mere v nebo, ranljive države v razvoju - najprej Mehika – pa zdrsnile na rob zmožnosti vračanja posojil, kar je zdaj znano kot »dolžniška kriza tretjega sveta". Dolžniška kriza je grozila z uničenjem bank na Wall Streetu in s tem ogrozila celoten mednarodni finančni sistem. Z namenom, da bi preprečile krizo, so ZDA vstopile z namenom, da poskrbijo, da bi Mehika in druge države lahko poplačale svoja posojila. To so storili tako, da so preoblikovali vlogo Mednarodnega denarnega sklada (IMF). V preteklosti je Mednarodni denarni sklad uporablja svoj denar za pomoč državam pri reševanju plačilnobilančnih težav, zdaj pa so ga Združene države v igro vključile kot garanta za poplačilo posojil »držav tretjega sveta« zasebnim investicijskim bankam. V tem istem obdobju - v začetku leta 1982 – so po David Harvey Bretton Woodske institucije bile sistematično "očiščene" keynesijanskih vplivov in postale »glasnik« neoliberalne ideologije.

Sledi: Kratka Zgodovina Neoliberalizma 5