Prejšnja: Kratka zgodovina neoliberalizma 4

Takole bi naj ta načrt deloval: IMF se vključi v proces pomoči za odpravo dolžniških težav držav v razvoju pod pogojem, da se te strinjajo s serijo "programov strukturnega prilagajanja". Strukturno prilagoditveni programi spodbujajo radikalno tržno deregulacijo s predpostavko, da bo ta samodejno izboljšala gospodarsko učinkovitost, povečala gospodarsko rast in s tem omogočila poplačilo dolgov. To naredijo z zmanjšanjem vladnih subvencij za stvari, kot so hrana, zdravstvo in javni prevoz, s privatizacijo javnega sektorja, z omejevanjem predpisov na področju dela, rabe virov, onesnaževanja okolja ter z zmanjšanjem trgovinskih tarif, da bi s tem ustvarili "naložbene priložnosti" in odprli nove potrošniške trge. Prav tako je bil cilj ohraniti nizko stopnjo inflacije, tako da se vrednost dolga držav v razvoju do Mednarodnega denarnega sklada ne zmanjšuje, ne oziraje se na to, da ukrep zmanjšuje sposobnost vlad, da spodbujajo rast gospodarstva. Mnoge od teh politik, so bile posebej namenjene spodbujanju interesov multinacionalnih korporacij, katerim je bila s tem pogosto dana svoboda za nakup javnih obveznic, svoboda sodelovanja na državnih razpisih in repatriacija dobičkov po njihovi volji.

Ta ista neoliberalna načela so bila vsiljena državam v razvoju tudi s strani Svetovne banke, ki daje posojila za razvojne projekte. Posojila so pogojena z »gospodarskimi ukrepi«, katerih posledica je prisilna liberalizacija trga (to še posebej velja za obdobje v osemdesetih). Z drugimi besedami, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka dolgove uporabljata kot orodje za manipulacijo ekonomije suverenih držav.

Prav tako je Svetovna trgovinska organizacija (WTO) – s pomočjo različnih dvostranskih sporazumov o prosti trgovini - spodbujala neoliberalizem z dovoljevanjem dostopa držav v razvoju do zahodnih trgov v zameno za znižanja tarif, kar ima negativen učinek na lokalno industrijo v revnih državah. Nobena od teh institucij ni demokratična.

Glasovalna moč v Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in Svetovni banki (WB) se razdeli v skladu z deležem posamezne države v finančnega lastništvu, tako kot v gospodarskih družbah. Glavne odločitve zahtevajo 85 odstotkov glasov in Združene države Amerike, ki ima v lasti okoli 17% delež v obeh institucijah, imajo s tem de facto pravico veta na odločitve. V Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) velikost trga določa pogajalsko moč, tako bogate države skoraj vedno dosežejo svoje. Če se revne države odločijo za kršitev pravil trgovanja, ki škodujejo njihovemu gospodarstvu, lahko bogate države odgovorijo z povračilnimi ukrepi in strogimi sankcijami.

Končni učinek te neoliberalne faze globalizacije je bila splošno razširjena »dirka proti dnu« (race-to-the-bottom). Multinacionalne korporacije so šarile po vsem svetu v iskanju "najboljših" naložbenih pogojev, države v razvoju, pa so tekmovale med seboj, da ponudijo najbolj poceni delovno silo in vire, pogosto do te mere, da so dodeljevale davčne olajšave in možnost prostega vlaganja za tuje vlagatelje. To je bilo fantastično okolje za dobičke zahodnih (in zdaj kitajskih) multinacionalnih korporacij. Toda namesto pomoči revnim državam, kar je bila domnevna naloga teh institucij, je njihova neoliberalna politika strukturnih prilagoditev v bistvu te države uničila. Pred letom 1980, so države v razvoju imele stopnjo rasti na prebivalca (growth per capita) v višini več kot 3%. V obdobju neoliberalnih posegov pa je rast bila prepolovljena in je padla na 1,7%. Podsaharska Afrika zelo dobro ponazarja ta trend. V obdobju šestdesetih in sedemdesetih let je dohodek na prebivalca rastel s skromno stopnjo 1,6%. Po tem, ko je bila neoliberalna terapija prisilno posredovana na celino, začenši z Senegalom leta 1979, je dohodek na prebivalca je začel padati s stopnjo 0,7% na leto.
Bruto narodni dohodek (GNP) povprečne afriške države, se je v obdobju neoliberalnega strukturnega prilagajanja zmanjšal za približno 10%. Kot posledica tega, se je število Afričanov, ki živijo v revščini od leta 1980 več kot podvojil. Slika 3 ponazarja kako se je to isto zgodilo v Latinski Ameriki. Nekdanji ekonomist Svetovne banke (WB) William Easterly je pokazal na vzročno povezavo med prejetimi posojili in stanjem gospodarstva. Več kot država prejme posojil za strukturno prilagoditev, večja je verjetenost propada njenega gospodarstva.

Slika 3. Indeks dohodka na prebivalca v Latinski Ameriki – dejansko in trend 1950-2003

Vir: W. Easterly, The White Man's Burden (London, Penguin, 2006).

Sledi: Kratka Zgodovina Neoliberalizma 6