Članek
Objavljeno Oct 08, 2013
Prejšnja - Kratka Zgodovina neoliberalizma 6
Drugačen Svet je mogoč
Ključna točka za odmik od te zgodovine je, da so neoliberalni model oblikovali - namenoma – posebni ljudje. In ker so ga torej izdelali ljudje, ga ljudje lahko tudi razveljavijo. Ne gre za naravno silo, niti za nekaj, čemur se ni mogoče izogniti; drugačen svet je v resnici mogoč.
Toda kako priti do njega?
V Združenih državah Amerike, bi bil prvi ključni korak dopolnitev ustave z amandmajem, ki izključuje možnost »korporativnega poosebljanja« (»corporate personhood«). Sledeč odločbi iz razsodbe, v pred kratkim zaključenem primeru »Državljani proti FEC«, ki omogoča družbam, da namenjajo neomejene količine denarja politikom, kot znak uresničevanja "svobode govora", so bile organizirane številne akcije proti temu.
Drugi korak bi bil, da se okrepi moč dela, da delo deluje kot protiutež preveliki moči kapitala. To bi lahko dosegli z ohranjanjem zvezne minimalne plače vezane na inflacijo, s sprejetjem »Employee Free Choice Act " ( Zakonom o svobodni izbiri zaposlenih) z provizijsko »kartico«, ki bi omogočila delavcem, da ustanavljajo sindikate brez strahu pred ustrahovanjem delodajalca in s spremembo Taft-Hartleyevega zakona, ki bi dovoljeval sindikalne in agencijske trgovine.
Tretji korak bi bil, regulacija finančnega sektorja s ponovno uvedbo Glass-Steagallovega zakona, ki je - do razveljavitve leta 1999 - moderiral finančne špekulacije in ločeval komercialno od investicijskega bančništva.
Popularnost nasprotovanja neoliberalizmu se je povečala predvsem po začetku finančne krize leta 2008. Ne le, da je kriza izpostavila pomanjkljivosti skrajne deregulacije, temveč so konzervativni politiki skušali recesijo izkoristiti kot vzvod, ki upravičujejo skrajne varčevalne ukrepe za "zmanjšanje primanjkljaja", vključno z ostrimi rezi na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, cenovno dostopnih stanovanj, prehrambenih bonov ter drugih socialnih programov (medtem, ko so skozi lijakom prelivali milijarde davkoplačevalskega denarja zasebnim bankam). Z drugimi besedami, oblikovalci politik so bili prepričani, da bodo krizo neoliberalnega kapitalizma rešili s predpisovanjem še več neoliberalizma. To ne velja le za ZDA, temveč tudi za Evropo. Ni presenetljivo, da je ta gola moč spodbudila nastanek novih družbenih gibanj, kot so Occupay Wall Street, "indignados" v Španiji in Grčiji, v Veliki Britaniji pa največjo serijo študentskih protestov in delavskih stavk v zadnjih petdesetih letih.
Na mednarodnem prizorišču je bil najpogostejši pristop k reševanju problema revščine "razvojna pomoč", ki se je - po nekaj več kot 40. letih – pokazala kot nezmožna in brez pomembnejšega vpliva k reševanju problema. To ni presenetljivo glede na nasprotje v samem bistvu razvojnega modela, ki daruje pomoč, hkrati pa zahteva gospodarske in strukturne prilagoditve. Kot je poudaril ekonomist Robert Pollin, tudi če zahod izpolni priporočila Organizacije Združenih Narodov (UN) v okviru »Razvojnega Projekta Tisočletja« (»Millennium Development Project«) za razvoj in povečanje pomoči državam v razvoju in poveča pomoč na 105 milijard $ na leto (kot prvo je to skoraj neuresničljiva želja), bi ta znesek še vedno zbledel v primerjavi s tem koliko so države v razvoju izgubile zaradi strukturnega prilagajanja od osemdesetih let do danes. Ta izguba je ocenjena na približno
$ 480 milijard $ na leto, izražena v potencialnem BNP (GNP). Absurdnost takšne pomoči je v tem, da postane običajno orodje za tihotapljenje enakih ekonomskih politik, ki so že tako same po sebi vzrok za nastanek problema. Takšna je hegemonija neoliberalne ideologije v ekonomiji današnjega časa.
Rešitve, ki se nanašajo na obravnavano vsebino, bi lahko bile tudi naslednje:
Prvič, demokratizacija Svetovne banke (WB), Mednarodnega Monetarnega Sklada (IMF) in Svetovne Trgovinske Organizacije (WTO), da se zagotovi, da imajo države v razvoju možnost, da branijo svoje gospodarske interese. Joseph Stiglitz, ki je bil odpuščen z delovnega mesta glavnega ekonomista Svetovne banke (WB) zaradi kritike teh institucij, je svojo kariero posvetil razvoju predlogov v smeri tega cilja.
Drugič, odpustiti vse dolgove držav v razvoju – z mobilizacijsko podporo »protiglobalizacijskega gibanja« za zmanjšanje vpliva bogatih držav na ekonomije držav v razvoju.
Tretjič, da se odstrani odeja strukturno prilagoditvenih pogojev, povezanih z zunanjo pomočjo in razvojnimi posojili in da se prizna, da ima vsaka država posebne potrebe.
Četrtič, doreči standard mednarodne minimalne plače, vezan na lokalne življenske stroške kot osnovo za zaustavitev "dirki proti dnu" (race-to-the-bottom«).
Petič, omogočiti revnim državam, da se povrnejo na stopnje gospodarske rasti, ki so jo imele pred neoliberalnim obdobjem, z uporabo strateških ukrepov, kot so uvozne tarife, subvencije, marginalni fiskalni primanjkljaji, nizke obrestne mere, omejitve glede transfernih cen in državne naložbe v nove proizvodnje.
Toda - morda najpomembnejše – je ponovna oživitev ideje o svobodi. Zavrniti je potrebno neoliberalno različico svobode, ki jo zagotavlja deregulacijo trga in je res samo licenco za bogate za kopičenje in izkoriščanje in dovoljenje za manjšino, da pridobiva na na račun večine.
Trdimo lahko, da premišljeno urejanje dejansko spodbuja svobodo seveda,če imamo v mislih svobodo kot pravico umika od revščine in pomanjkanja, kot pravico do dostojnega življenja in dobre izobrazbe, stanovanja in zdravstvenega varstva ter pravico zaslužiti dostojno plačo po napornem delovnem dnevu. Namesto, da bi sprejeli, da svoboda pomeni usmerjanje gospodarstva vstran od omejitev, ki jih postavlja demokratična družba, moramo sprejet, da pomeni svoboda obvladovanje gospodarstvo, da nam pomagajo doseči specifične družbene dobrine, ki so demokratično predlagane in kolektivno potrjene.
Drugačen Svet je mogoč
Ključna točka za odmik od te zgodovine je, da so neoliberalni model oblikovali - namenoma – posebni ljudje. In ker so ga torej izdelali ljudje, ga ljudje lahko tudi razveljavijo. Ne gre za naravno silo, niti za nekaj, čemur se ni mogoče izogniti; drugačen svet je v resnici mogoč.
Toda kako priti do njega?
V Združenih državah Amerike, bi bil prvi ključni korak dopolnitev ustave z amandmajem, ki izključuje možnost »korporativnega poosebljanja« (»corporate personhood«). Sledeč odločbi iz razsodbe, v pred kratkim zaključenem primeru »Državljani proti FEC«, ki omogoča družbam, da namenjajo neomejene količine denarja politikom, kot znak uresničevanja "svobode govora", so bile organizirane številne akcije proti temu.
Drugi korak bi bil, da se okrepi moč dela, da delo deluje kot protiutež preveliki moči kapitala. To bi lahko dosegli z ohranjanjem zvezne minimalne plače vezane na inflacijo, s sprejetjem »Employee Free Choice Act " ( Zakonom o svobodni izbiri zaposlenih) z provizijsko »kartico«, ki bi omogočila delavcem, da ustanavljajo sindikate brez strahu pred ustrahovanjem delodajalca in s spremembo Taft-Hartleyevega zakona, ki bi dovoljeval sindikalne in agencijske trgovine.
Tretji korak bi bil, regulacija finančnega sektorja s ponovno uvedbo Glass-Steagallovega zakona, ki je - do razveljavitve leta 1999 - moderiral finančne špekulacije in ločeval komercialno od investicijskega bančništva.
Popularnost nasprotovanja neoliberalizmu se je povečala predvsem po začetku finančne krize leta 2008. Ne le, da je kriza izpostavila pomanjkljivosti skrajne deregulacije, temveč so konzervativni politiki skušali recesijo izkoristiti kot vzvod, ki upravičujejo skrajne varčevalne ukrepe za "zmanjšanje primanjkljaja", vključno z ostrimi rezi na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, cenovno dostopnih stanovanj, prehrambenih bonov ter drugih socialnih programov (medtem, ko so skozi lijakom prelivali milijarde davkoplačevalskega denarja zasebnim bankam). Z drugimi besedami, oblikovalci politik so bili prepričani, da bodo krizo neoliberalnega kapitalizma rešili s predpisovanjem še več neoliberalizma. To ne velja le za ZDA, temveč tudi za Evropo. Ni presenetljivo, da je ta gola moč spodbudila nastanek novih družbenih gibanj, kot so Occupay Wall Street, "indignados" v Španiji in Grčiji, v Veliki Britaniji pa največjo serijo študentskih protestov in delavskih stavk v zadnjih petdesetih letih.
Na mednarodnem prizorišču je bil najpogostejši pristop k reševanju problema revščine "razvojna pomoč", ki se je - po nekaj več kot 40. letih – pokazala kot nezmožna in brez pomembnejšega vpliva k reševanju problema. To ni presenetljivo glede na nasprotje v samem bistvu razvojnega modela, ki daruje pomoč, hkrati pa zahteva gospodarske in strukturne prilagoditve. Kot je poudaril ekonomist Robert Pollin, tudi če zahod izpolni priporočila Organizacije Združenih Narodov (UN) v okviru »Razvojnega Projekta Tisočletja« (»Millennium Development Project«) za razvoj in povečanje pomoči državam v razvoju in poveča pomoč na 105 milijard $ na leto (kot prvo je to skoraj neuresničljiva želja), bi ta znesek še vedno zbledel v primerjavi s tem koliko so države v razvoju izgubile zaradi strukturnega prilagajanja od osemdesetih let do danes. Ta izguba je ocenjena na približno
$ 480 milijard $ na leto, izražena v potencialnem BNP (GNP). Absurdnost takšne pomoči je v tem, da postane običajno orodje za tihotapljenje enakih ekonomskih politik, ki so že tako same po sebi vzrok za nastanek problema. Takšna je hegemonija neoliberalne ideologije v ekonomiji današnjega časa.
Rešitve, ki se nanašajo na obravnavano vsebino, bi lahko bile tudi naslednje:
Prvič, demokratizacija Svetovne banke (WB), Mednarodnega Monetarnega Sklada (IMF) in Svetovne Trgovinske Organizacije (WTO), da se zagotovi, da imajo države v razvoju možnost, da branijo svoje gospodarske interese. Joseph Stiglitz, ki je bil odpuščen z delovnega mesta glavnega ekonomista Svetovne banke (WB) zaradi kritike teh institucij, je svojo kariero posvetil razvoju predlogov v smeri tega cilja.
Drugič, odpustiti vse dolgove držav v razvoju – z mobilizacijsko podporo »protiglobalizacijskega gibanja« za zmanjšanje vpliva bogatih držav na ekonomije držav v razvoju.
Tretjič, da se odstrani odeja strukturno prilagoditvenih pogojev, povezanih z zunanjo pomočjo in razvojnimi posojili in da se prizna, da ima vsaka država posebne potrebe.
Četrtič, doreči standard mednarodne minimalne plače, vezan na lokalne življenske stroške kot osnovo za zaustavitev "dirki proti dnu" (race-to-the-bottom«).
Petič, omogočiti revnim državam, da se povrnejo na stopnje gospodarske rasti, ki so jo imele pred neoliberalnim obdobjem, z uporabo strateških ukrepov, kot so uvozne tarife, subvencije, marginalni fiskalni primanjkljaji, nizke obrestne mere, omejitve glede transfernih cen in državne naložbe v nove proizvodnje.
Toda - morda najpomembnejše – je ponovna oživitev ideje o svobodi. Zavrniti je potrebno neoliberalno različico svobode, ki jo zagotavlja deregulacijo trga in je res samo licenco za bogate za kopičenje in izkoriščanje in dovoljenje za manjšino, da pridobiva na na račun večine.
Trdimo lahko, da premišljeno urejanje dejansko spodbuja svobodo seveda,če imamo v mislih svobodo kot pravico umika od revščine in pomanjkanja, kot pravico do dostojnega življenja in dobre izobrazbe, stanovanja in zdravstvenega varstva ter pravico zaslužiti dostojno plačo po napornem delovnem dnevu. Namesto, da bi sprejeli, da svoboda pomeni usmerjanje gospodarstva vstran od omejitev, ki jih postavlja demokratična družba, moramo sprejet, da pomeni svoboda obvladovanje gospodarstvo, da nam pomagajo doseči specifične družbene dobrine, ki so demokratično predlagane in kolektivno potrjene.
Naslednja - Vanity Fair - O 1%, z 1%, za 1% - 0
Oct 08, 2013