Demos je bil takrat prešibek, da bi izpeljal lustracijo. Tranzicija je v Sloveniji potekala povsem drugače kot v večini postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah Korespondent Frankfurter Allgemeine Zeitung Karl-Peter Schwarz je pred leti napisal, da so v Sloveniji „komunistične strukture rahlo preživele“ (FAZ, 1.10.2010, str.36). Še prej je napisal: »Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti« (FAS, 23.12.2007).
Slovenija ni pravna država, trenutno se tej tudi ne približuje, prav nasprotno, je na poti nazaj v čase, za katere smo upravičeno mislili, da so za nami. Postopek proti Janezu Janši ni edini primer kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po osamosvojitvi, je pa najbolj viden in najbolj usoden za celotno Slovenijo, ker hkrati posega v demokratično ureditev države, saj postavlja pod vprašaj legitimnost predčasnih julijskih volitev v državni zbor. Ustavni pravnik prof. Lovro Šturm je v raziskavi na podlagi razveljavitev sodb na Ustavnem sodišču ugotovil, da je prišlo v letih 2004 do 2013 do najmanj 442 kršitev človekovih pravic na slovenskh sodiščih pri katerih je sodelovalo 1200 sodnikov. Dejansko pa je bilo takih kršitev bistveno več.
Edini primer lustracijskega zakona v Sloveniji je Zakon o sodniški službi, ki v 8. členu daje možnost odvzema trajnega sodniškega mandata tistim, ki so sodili v procesih, v katerih so bile kršene človekove pravice. Vendar se ta nikoli ni izvrševal, sicer na sodniških stolčkih ne bi bilo ljudi, ki so teptali človekove pravice – nekateri od njih še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi tim. udbovski amandma je propadel. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. V Nemčiji npr. sodelavcem tajne policije Stasi določene javne oz. državne službe niso dostopne. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti iz univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. Po noveli, ki je preverjanje podaljšala do leta 2019, so izločili vse, ki so že prej delali za tajno policijo Stasi, avtomatično pa upeljali preverjanje vseh višjih javnih uslužbencev in honorarnih županov. Po sprejeti noveli se je za znanstvenike in publiciste tudi znatno izboljšal dostop do arhiva. V Sloveniji pa je pravkar začela veljati novela arhivskega zakona, ki zapira arhivske podatke odgovornih za kršitve človekovih pravic. Uporabniki se že soočajo s težavami.
Pravkar pripravljam prispevek za znanstveni simpozij o Kočevskem procesu, prvem montiranem procesu na Slovenskem, ki je služil kot vzorec povojnim političnim procesom. Marsikateri element, ki je značilen za takratni proces in za tiste, ki so mu sledili, je moč zaznati tudi v procesu proti prvaku SDS Janezu Janši in soobsojenim. Z ugotavljanjem dejanskega stanja se sodišče takrat in v primeru Patria ni obremenjevala, v obeh primerih niso upoštevali dokazov in prič obtožencu v prid itd. Iz ohranjenih seznamov Kočevskega procesa moremo povzeti, da so kandidate skrbno izbrali med zajetimi političnimi nasprotniki. Seznam so sestavljali predhodno, ga izboljševali in dopolnjevali. Izid je bil že naprej določen, namen pa je bil prevzem oblasti. Obstaja utemeljen sum, da je tudi v primeru Patria načrt za potek procesa in njegov izid nastal nekje drugje in ne na pristojnih rednih sodiščih, saj očitno sodišča, ki so obravnavala primer, niso upoštevala pravnih norm, veljavnih v svobodnem demokratičnem svetu. Indic za to je med drugim tudi dejstvo, na katerega je opozoril prof. Klemen Jaklič v Reporterju, da je redno sodstvo dosledno obračalo stvari v škodo obtožencu in da je zadržalo Janšo v zaporu v času volitev in s tem postavilo izid volitev pod velik vprašaj. Je namen tudi tokrat isti, namreč prevzem oblasti?
Poleg številnih pravnih načel, o katerih smo v zadnjih tednih mnogo slišali, se je kršilo tudi načelo »Nemo iudex in sua causa«, »nihče ne sme soditi v lastni zadevi«. V primeru prvaka SDS se je to npr. kršilo, ko je šlo za izločitev nekaterih sodnikov. Ker mora biti sodstvo v pravni državi seveda neodvisno in ne sme biti ne pod vplivom izvršne in ne zakonodajne oblasti, je izrednega pomena, da svoje delo opravi tim. četrta veja oblasti, to se pravi mediji. Očitne kršitve prava in nepravilnosti se namreč ne smejo zamolčati. Naj citiram iz nedeljske izdaje FAZ, ki je žal v Sloveniji ni moč brati: »Verodostojnost sodstva je odvisna od njegovega ravnanja z lastnimi napakami; ohlapno ravnanje vodi v izgubo zaupanja. Na dolgi rok lahko to prizadene visok ugled celotnega sodniškega poklica. Edini in istočasno najbolj neizprosni nadzorni organ sodnikov je javnost. In ta je zaradi medijev in interneta tako velik kot še nikoli. Sodniki se morajo zavedati, da stojijo v sodnih dvoranah pod nadzorom.« (FAS, 10.8.2014)
Zagovorniki manipulacij v sodstvu nenehno ponavljajo, da je kritika odločitev sodišč nedopustna. Ta trditev je nesmiselna. Ne samo, da je kritika delovanja sodnikov dopustna, javnost ima pravico in po mojem razumevanju tudi dolžnost, da kritično spremlja delo sodne veje oblasti, torej tudi delo sodnikov v sodniški dvorani. V Sloveniji še bolj, ker se ločitev vej oblasti, izvršne, zakonodajne in sodne, ne izvaja dosledno. Sodniki se tudi ne bi smeli skrivati pred javnostjo. Ker v Sloveniji mediji niso pluralni, razen redkih izjem namreč vsi podpirajo leve politične opcije, morajo internet in civilna družba prevzeti tudi njihovo nalogo.
Putinov politični zapornik Mihael Chodorkowskij, ki je po dolgih letih prišel na prostost, je v knjigi, ki je pravkar izšla, napisal, da so v današnji Rusiji meje, ki omogočajo razlikovanje med zločinci in zaporniki, zabrisane. »Ogorčen sem nad brezupnostjo in neusmiljenostjo našega sistema... Očitno bo Rusija v prihodnjih letih birokratska policijska država, v kateri bo vladala skorumpirana, indoletna in nesramna, birokracija.« (Michael Chodorkowski, Meine Mitgefangenen, Berlin 2014 – citirano po Die Presse, 18.8.2014, str. 23). Se morda tisti, ki Slovenijo skušajo obvladovati in jo poriniti nazaj v totalitarne čase, zgledujejo po Rusiji?
Strinjam se z izjavo škofa dr. Petra Štumpfa: »Slovenci smo vredni pravne in poštene Slovenije.«(Reporter, 11.8.2014, str. 50) Zato je potrebno narediti vse, kar je po ustavi dopustno, da se izpostavi vladavina prava in da se Slovenija otrese starih totalitarnih vezi, ki jo tlačijo navzdol: pravno, gospodarsko, kulturno in moralno. Pomembno je, da se sodstvo v celoti osvobodi, da se končno osvesti svoje ustavne naloge, namreč da sodi neodvisno po pravnih normah veljavnih v demokratičnih državah, kar seveda pomeni, da ocenjuje na podlagi verodostojnih dokazov in prič in ne deluje po navodilih kakršnihkoli prišepetalcev. Prvi korak k temu je, da Janeza Janšo izpusti iz zapora in da se njegova sodba razveljavi. Zavedati se moramo, da se sicer jutri lahko znajde vsak od nas na zatožni klopi ne da bi obstajali kakršnikoli dokazi, tudi samo za to, ker se je posluževal svoje ustavne pravice, to je svobode mišljenja in izražanja.
Tamara Griesser-Pečar
Aug 26, 2014