Že drugič mi je bilo omogočeno, da vas nagovorim; vas, ki se že dva meseca zbirate pred to veliko hišo, ker vas vznemirja, ne vznemirja, ker ste ogorčeni nad tem, da v njenih prostorih nastajajo besedila in se izrekajo misli, ki se – če kje – ravno tu ne bi smele. Prihajate sem, ker se zavedate, da se s tem, kar se tu dogaja, žalijo častivredni ljudje in napada država, ki je še prav zgradili nismo. Napada zato, ker je pri nekdanjih lastnikih nepriljubljena, da ne rečem osovražena. Osovražena zato, ker bi hotela biti takšna, kakršno zahteva zgodovina.
V ilustracijo, kako nedograjenost države deluje, naj vam posredujem kratek medijski utrinek. 26. maja letos je Delov novinar Rok Kajzer imel optimistično videnje prihodnosti, ki ga je uvedel s trditvijo, da se je »nekaj odrešilnega že zgodilo«. Ko je pojasnil, da je s svojo »odrešilnostjo« mislil na okoliščino, da so »nekdanjega premiera poslali za rešetke«, je še nadaljeval: »policisti, tožilci in sodniki pa so se končno brez strahu lotili velikih rib«. Ker so »velike ribe« - zares velike ribe – če v slovenskem merilu naredimo potrebne primerjave, lahko samo tisti, ki so leta 1945 (za vajo pa tudi že prej) uprizorili vrsto množičnih umorov in iz njih sestavili veliki slovenski genocid; o teh ribah pa še nismo slišali, da bi katerega od »policistov, tožilcev in sodnikov« kaj bolj vznemirjale. Ker ne moremo verjeti, da Delov novinar s tem stanjem ni seznanjen, si ob tem mislimo, da bi bilo prav, če bi meritornost zaporedja svojih predpostavk ponovno premislil. Med bankami in genocidom je kljub vsemu razlika!
Pa kaj bi vam pripovedoval! Rekli smo, da bomo skušali razumeti, kaj je z nami, kaj bi bilo treba reči o nas. Vidite, Heraklit je 500 let pred Kr. v Efezu izgovoril besede, ki veljajo sedaj za nas. Govoril je o »skupnem svetu prebujenosti«, o tem, da se mora človek dvigniti nad »zasebni svet spanja« v »skupni svet prebujenosti«. S tem je postavil – ne da bi prav vedel za velikost svojega odkritja – temelje grške polis, ki je postala evropski kriterij vse do sedaj. V taki ali drugačni obliki se je Evropa pri svojih odločitvah vedno znova k temu kriteriju vračala, vedno znova pa se mu tudi upirala, prav nazadnje tudi z zablodami totalitarnih ideologij. Kadarkoli kdo zagleda skupnost – ne da bi se je hkrati hotel polastiti – se s tem dvigne v stanje prebujenosti, v parametrih evropskih norm. Ne biti samo zase – biti samo zase je »spanje« – ampak biti zase in hkrati za skupnost! To je iztočnica za odgovor, zakaj smo tukaj.
Dovolite mi, da vam sedaj predstavim nekaj prizorov, ki sem jih doživel sam, a govorijo o naši temi in verjamem, da vam ne bodo tuji, saj jim je dramaturgijo določil naš skupni čas.
Junija leta 1949 so na Klasični gimnaziji v Ljubljani aretirali pet maturantov. Namesto, da bi šli pisat slovensko maturitetno nalogo, smo šli na Ozno; po nekaj tednih, ki smo jih preživeli v tejle stavbi zadaj za nami, pa so nas premestili v delovni lager Strnišče. Tu se nam je zgodilo naslednje: Že čez kak mesec se je med nami pojavil tudi naš profesor Danilo Korče. Ne vem zakaj, a tako je naneslo, da so ga postavili za vodjo naše skupine, ki je hodila delat v neki peskolom, nekje proti vzhodu. Ne vem, če imate kako predstavo, kako so videti globoki panonski kolovozi, če so napolnjeni z lužami umazane in blatne vode. Nekoč je vsega tega bilo toliko, da je v stražarja, ki nas je spremljal, šinila neka misel. S strogim glasom je ukazal profesorju, naj nam ukaže leči v tisto brozgo. Ko smo se čez čas lahko dvignili, smo zagledali Korčeta sedeti na robu kolovoza in krčevito jokati. Bil je to velik človek, lahko bi rekel ogromen, in tisti jok ni hotel nehati. Tam smo stali, od nas tekla voda in blato, a tisti jok, v katerem bi bilo težko ne videti protesta, je bil po svoje tolažljiv, lahko bi rekel odrešilen. Instinktivno smo začutili, kaj se je zgodilo in zakaj je profesor naredil, kar je naredil.
V Strnišču smo bili kako leto. Do februarja naslednjega leta domači niso vedeli, kje smo ali če sploh smo. Čeprav smo bili kaznovani »administrativno«, kakor se je reklo, na dve leti in štiri mesece, so nas izpustili prej, ker so Američani v zameno najprej za izkazano mednarodno, pozneje pa trajno finančno pomoč, zahtevali, da jugoslovanski boljševiki razpustijo prisilna delovna taborišča.
Ko nas je enkrat avgusta naslednje leto vseh pet prišlo na gimnazijo vprašat, če bomo sedaj lahko delali maturo, se je dogodilo nekaj, kar, vsaj po mojem razumevanju, spada v izbor te pripovedi. Ko smo se po kamnitih stopnicah dvigali proti prvemu nadstropju, so nas na prečnem hodniku čakali trije profesorji: biolog Kapus, matematik Ziegler in profesor Vlasta Pachajner. Ko smo prišli do vrha, so vsakemu dali roko, Pachajnarjeva pa je posebej stopila naprej in povedala naslednje besede – »Fantje, če ste imeli kaka dekleta, vam zagotavljam, da niso toliko mislili na vas, kot sem jaz«. Že samo po sebi, malo pa tudi zato, ker profesor Pachajnarjeva ni bila kdorkoli, smo bili ob tem nemalo počaščeni. Potem so nas vse peljali še v zbornico, kjer smo potem za neko mizo skupaj spili kavo. Klasična gimnazija v Ljubljani je takrat imel 20, morda 30 učiteljev, trije med njimi pa so bili takšni, da so si omislili ta sprejem, čeprav so pri tem morali nujno prebiti večinsko gledanje. Mogoče malo tudi zato, ker so bili naši učitelji; a vseeno. Gotovo sedaj že veste, kaj vam želim sporočiti: da spadate tudi vi med tiste ljudi, ki hočejo biti del »skupnega sveta prebujenosti«, kakor je to voljo izrazil Heraklit iz Efeza daljnega leta 500 pred Kr. Med tiste ljudi, ki ne bi mogli prenašati, da bi tisti, ki so sprejeli odgovornost za »svet prebujenosti«, ostali sami. Saj se strinjate, da v Sloveniji ni treba segati po imenih, če govorimo o človeku, ki je hotel uveljaviti »svet prebujenosti«. Naj vam povem še en primer.
Boljševiška oblast je prav od začetka izkazovala svojo moč tudi tako, da je, vsaj na podeželju, župnik za vsako nedeljo moral prositi za dovoljenje, če je hotel koga poslati s puščico po cerkvi. Včasih za dovoljenje ni hotel prositi, včasih pa je prosil, a ga ni dobil. V moji dolini se je v takih primerih, od začetka do konca, vedno dogajalo naslednje. Po pridigi je v cerkvi za nekaj minut zavladala tišina, potem pa je v drugi ali tretji klopi eden od kmetov vstal in nesel svoj prispevek na oltar. Za njim so eden za drugim začeli vstajati tudi drugi in na rob oltarja odlagali svoj del. Verjetno jih med njimi ni bilo prav veliko, ki v tem ne bi videli kljubovanja rafiniranemu nasilju. A vidite, ničesar od tega ne bi bilo, če ne bi bilo tistega začetnega vzgiba –tistega človeka, ki je prvi vstal.
Ko se danes soočamo s temi prizori, delamo zato, ker vemo, da naša sedanjost, po zgodovini, kakršno smo v preteklem stoletju imeli – in jo še imamo – od nas terja predvsem in v prvi vrsti samo eno: da omogočimo rehabilitacijo slovenske kulture, politične in vsake druge kulture. Kulture, kakršna se je izoblikovala na duhovnih prvinah antike in krščanstva in moderne demokracije – z eno besedo, v evropski civilizaciji.
Boljševiška intervencija je bila za slovensko zgodovino posebej usodna. Bila je izvedena v času, ko narod ni bil avtonomen in ni mogel svobodno organizirati svojih sil za obrambo. Doživel je dva udarca. Prvi udarec so mu napadalci zadali tako, da so mu, bodisi s fizičnim uničenjem, bodisi z izgonom, bodisi z zaplembo svobodne besede vzeli elito, ki je brezpogojni dejavnik narodovega obstajanja zato, ker predstavlja prostor – če je nastajala svobodno – v katerem nastaja osnovna narodova misel o sebi. Če narod nima elite, ne ve, kaj je, ne ve, kam gre, ne kje so meje njegovih možnosti in ambicij.
Drugo vprašanje pa je zadeva slehernika – človeka kot človeka. Še preden so se do kraja polastili naroda, so boljševiki uveljavili kontrolo nad mediji in jih v celoti spremenili v razglasne postaje svoje ideologije. Slehernik je bil vedno bolj soočen z dvema podobama sveta: ena je prihajala od ideoloških agentov boljševiškega sveta, drugo pa je slehernik vsak dan srečeval v vsemogočih depandansah svojega realnega življenja. Zato je vedel, da je resnična. Spoznaval jo je na izkustveni način. V oni drugi, čeprav je bila umetelno in rafinirano servirana, pa ni mogel biti eno s seboj, zato je začel prevajati v svoje izkustvo. Celi narodi boljševiškega bloka Vzhodne Evrope so reševali svojo dušo s prevajanjem. Dokler je šlo! Neskončno pa slehernik tega napornega obstajanja ni vzdržal. To se je posrečilo samo ljudem z izjemno človeško nadarjenostjo, ki jih sicer tudi ni bilo malo, vplivne večine pa niso mogli imeti!
Mnogo – premnogo – jih je začelo sprejemati servirano resnico. In kmalu in vedno bolj vidno in vedno bolj intenzivno in celo vedno bolj zagrizeno so ljudje – premnogi ljudje – začeli razodevati podobo, ki ji, zaradi izvora, ni bilo mogoče reči drugače kot »totalitarna poškodovanost«. In kaj nam je storiti? Ali bi bilo sprejemljivo, če bi rekli, da nam ne preostane drugega kot to, da razumno in zvesto in z veliko simpatijo do ljudi še naprej pomagamo ustvarjati »skupni svet prebujenosti«, kot nam je priporočal stari Heraklit.
Kako zares bi morali razumeti in sprejeti Heraklitov opomin, nas opozori slutnja, ki nikakor ni prazna, saj nam jo nakazuje sedanja resničnost, da obstaja kruta možnost, da se nekateri narodi boljševiške poškodovanosti ali boljševiške pohabljenosti sploh ne bodo rešili. Da bo ostala in jih za zmeraj spremljala, kot zgodovinska mutacija. Ali je kaka stvar ali kaka možnost, ki bi človeka mogla bolj vznemiriti in strezniti!
Če hočete dokaz, ga imate v slovenskem 13. juliju 2014. Tedaj so nastale moralne in politične razmere, za katere lahko samo v luči hude poškodovanosti razumemo, da se državljani nanje niso ustrezno odzvali in jih z ustavno avtoriteto volivcev sanirali. A tega niso storili. S posledicami, ki temu dejanju ali, bolje, nedejanju podeljujejo značaj stoletne neprisebnosti. Nič jih ni ganilo! Ne pravno nasilje nad človekom, ki je izšel iz naroda in poskrbel za dokaze, da mu je sposoben odpirati evropske perspektive, ne umiranje desettisočev in desettisočev v globinah izkopanih in neizkopanih jam.
Še bolj turoben pa je ob tem molk etablirane nove elite. Nedavno sem prebral razpravo prof. Ernesta Gellnerja: »Ponovno rojstvo od spodaj«. Pokličimo torej ljudi. Če je tako, potem je čas, da pokličemo vse ljudi! Pojdite k ljudem in jim povejte, za kaj gre. Če imate pet prijateljev, jih obiščite pet, če jih imate deset, pojdite k desetim. Če jih imate dvajset, poskrbite, da jih bo za vaše spoznanje izvedelo dvajset. Ne dovolite, da bi kdo ostal neobveščen. Da ne bi bilo Slovenca, še tako poškodovanega, ki ne bi slišal, da gre sedaj resnično za nov svet – za »skupni svet prebujenosti«.
Justin Stanovnik
Aug 31, 2014