Spoštovane gospe, spoštovani gospodje... Vsem, ki že 77. dan trpimo krivico prinašam prijazne pozdrave iz planinskega raja našega goriškega slavčka, kjer kipi naša smaragdna lepotica Soča in kjer nas naša zdravilna in topla Nadiža povezuje s prijatelji v Beneški Sloveniji. Živimo prav na robu naše Slovenije in zato smo toliko bolj vpeti v ljubezen do domovine. To nas je s svojim vzgledom učil že naš vzornik, naš poet Simon Gregorčič in to nas s svojim plemenitim življenjem vsak dan učijo naši prijatelji v Zamejski Sloveniji.
Po drugi strani pa s strahom pogledujemo čez vrhove naših čudovitih gora in se sprašujemo: Domovina naša, kaj se dogaja? Kaj te muči? Kje je tvoje iskreno veselje, pozitivni navdih, spoštovanje, pravičnost... Otepaš se lastnih otrok, otrok, ki so te ljubili preden si se rodila,ki so se z velikim zanosom borili, da imamo Domovino...
Draga moja Domovina. Skrbi me zate...
Objema te duh samouničenja... Jemlje ti veselje do življenja. Otepaš se lastnih otrok. Kaj delaš z njimi? Namesto, da bi jih uvajala v enkratno slast bivanja, ki nosi oznako Slovenec, jih polniš z ničem in nesmislom. Zato je toliko tvojih otrok prestrašenih, zavedenih, praznih in naveličanih.
Muči te duh nesloge. Naščuval je tvoje sinove, da so se sprli, zasovražili in šli celo z orožjem drug nad drugega. Je sprava sploh še mogoča? Je možno tega zlega duha zares pregnati? Kolikokrat se je potuhnil, potem pa ob prvi priliki planil na dan in vrgel jabolko razdora med nas.
Mučijo te tudi drugi hudi duhovi. Toliko otrok te je zapustilo in te zapuščajo, za vedno... In za zmeraj bodo izgubljeni za tebe, moja domovina. Njihova prazna mesta zavzemajo ljudje, ki prihajajo od drugod in niso tvoji sinovi - niso sinovi moje domovine... Jim boš dala gostoljubje? Bodo hoteli in znali tvoje gostoljubje ceniti in spoštovati? Moji domovini so mogočniki vsilili umetno začrtane meje. Zadali so ji rane, iz katerih krvavi že desetletja in kdo ve, se bodo te rane sploh kdaj zacelile? V moji domovini se vedno bolj širi laž, ki ji nasedajo, ji sledijo in jo podpirajo tudi pošteni in dobronamerni ljudje. V moji domovini vedno bolj kraljuje krivica... Oh domovina moja... Tvoji rodovi izumirajo, tvoje vasi se praznijo, tvoja polja ostajajo neobdelana. Tako si lepa, nebeško lepa...a zrak nad teboj je zastrupljen, tvoji gozdovi so vedno manj šumeči, tvoji potoki vse manj žuboreči...naše misli pa vsak dan pri tvojih sinovih, ki trpijo in krvavijo zaradi ljubezni do tebe... Preveč so te ljubili in zato so jih obsodili...
Oh, domovina moja. Te bomo kdaj rešili? Ali te bomo za vedno izgubili?
Upanje umre zadnje... In tudi jaz upam, vsak dan upam, da bo konec vseh teh pritiskov hudega duha....za tebe draga moja domovina, za tebe, ... da boš postala pravična, .... da boš ponovno sprejela, ljubila, spoštovala in cenila svoje sinove, ki si jih tako kruto zavrgla...
In upam, upam, da čim prej pride dan, ko bo naš Janez ponovno med nami.
Sep 05, 2014