Že nekaj tednov se tu pred Vrhovnim sodiščem prebirajo imena sodnikov, ki so jim na instancah razveljavili njihove sodbe zaradi kršenja ustavno zavarovanih človekovih pravic v sodnih postopkih, ki so jih vodili.
Kljub temu, da se mnogi prizadeti ne pritožijo, ker nimajo denarja, volje, poguma, časa ali so preprosto obupali, ne gre za ravno redke primere sodnih kršitev človekovih pravic. Prizadetih je veliko ljudi, ker so jim vzeli pravico ali pa so nanjo čakali mnogo dlje, kot bi smeli. Šele sodbe instanc – Vrhovnega ali Ustavnega sodišča ali Evropskega sodišča za človekove pravice - so jim prinesle zadoščenje. Posamezni sodniki so ta »neustavni institut« kršitev človekovih pravic uporabili večkrat, tudi 10 x ali še večkrat. Najbolj zveneče ime sodnikov - kršiteljev človekovih pravic v sodnih postopkih je Branko Masleša, predsednik Vrhovnega sodišča.
Do teh podatkov sodišča o sodnem kršenju človekovih pravic se ni prišlo na lahek način in Odbor 2014 se je moral krepko potruditi. Ampak vse dokler niso prišli v javnost, se o njih ni govorilo. Vidimo pa, da gre za hud problem in za veliko breme, ki leži na sodstvu.
Mora pa nas skrbeti, ker se na te podatke o kršitvah človekovih pravic niso odzvali sodni svet, sodniško društvo, varuhinja človekovih pravic, predsednik republike. Nihče od njih ni dal nobene izjave ali izrazil kakršno koli obžalovanje ali opravičilo za kršitve človekovih pravic.
Podatki o kršitvah človekovih pravic v sodnih postopkih bi morali najprej zaskrbeti sodni svet. V 2. odst 132. člena Ustave je zapisano naslednje: »Če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši.« Kljub temu, da je vam, Odboru 2014, Vrhovno sodišče posredovalo podatke o številnih kršitvah ustave in človekovih pravic v sodnih postopkih, bi ti podatki morali biti zajeti tudi v letnih poročilih sodišč. Obravnavati bi jih moral tudi sodni svet ter predlagati tudi ukrepe za izboljšanje sojenja, lahko pa tudi sankcije proti posameznim sodnikom. Tako določa ustava.
Ne spomnim se, da bi sodni svet v zadnjih 14-ih letih kakšen tak predlog o razrešitvi sodnika zaradi kršenja človekovih pravic sploh posredoval v državni zbor.
Ste se kdaj vprašali, kdo je v sodnem svetu? Vam povem? Med leti 2009 in 2012 sta bila predsednika Sodnega sveta Branko Masleša in dr. Miro Cerar, eden je sedaj predsednik Vrhovnega sodišča, drugi predsednik vlade.
Vam je sedaj kaj bolj jasno, zakaj oba vztrajata, da je potrebno spoštovati odločitve sodišč in zakaj se o njih ali o njihovih izdelkih – sodbah ne bi smelo govoriti, z njimi polemizirati, …? Ker bi morali istočasno govoriti tudi o Branku Masleši in Miru Cerarju. Članica sodnega sveta je tedaj bila tudi Janja Roblek, predsednica sodniškega društva. To društvo tudi ni pripravilo nobenega odziva na številne kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih.
Do nedavnega je bila članica sodnega sveta tudi Vesna Pavlič Pivk, sodnica, ki je s pionirsko rutico in titovko obeležila eno izmed zabav. Performans za zgodovino, povsem v nasprotju s sodbo ustavnega in vrhovnega sodišča glede bivšega režima, v nasprotju z ustavo in odločitvami sodne veje oblasti.
V mandatu Cerarja in Masleše je bila članica sodnega sveta tudi Barica Zidar, odvetnica iz Celja, mati Nine Zidar Klemenčič in tašča Gorana Klemenčiča, kandidata za ministra za pravosodje. Ta kadrovski predlog Mira Cerarja pomeni nadgradnjo dosedanjih nepravilnosti pri delu Gorana Klemenčiča. Za tisti kratek čas, ko je bil Goran Klemenčič predsednik senata komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in je tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo obremenil z nedokazanimi oz. indičnimi sumi domnevno spornih ravnanj, kar je pripeljalo do padca vlade Janeza Janše, je računsko sodišče ugotovilo, da je KPK pri delu kršila 8 zakonov, tudi ZIntPK, zaradi česar je KPK dobila negativno mnenje Računskega sodišča. Goran Klemenčič je pred objavo poročila računskega sodišča odstopil kot predsednik senata KPK, skupaj s celotnim senatom, krivdo za odstop pa prevalil na druge.
Tudi ena izmed sedanjih ustavnih sodnic, dr. Etelka Korpič Horvat, je bila v mandatu Mira Cerarja in Branka Masleše članica sodnega sveta, sedaj pa odloča o pritožbi Janeza Janše na Ustavnem sodišču. Seveda so člani sodnega sveta tudi druge osebe, vendar pa so to imena, ki so prepoznavna in večina njih je posredno ali celo neposredno na sodni ali politični ravni vpletenih v postopke o Janezu Janši oz. bolje, proti Janezu Janši.
Stanje v sodnem svetu bi moralo zaskrbeti vsakokratnega predsednika republike. Ta v 11-članski sodni svet predlaga kar 5 članov, skoraj polovico ekipe, ki jih na njegov predlog izvoli državni zbor. Ali sta se sedanji predsednik republike, Borut Pahor, ali njegov predhodnik, Danilo Türk, kaj odzvala ob teh ugotovitvah, da sodni svet ne ukrepa v skladu z ustavnim pooblastilom? Nista se. Glavo tiščita v pesek, kot da je vse v najlepšem redu.
Ampak njiju bi moralo zelo resno skrbeti, da sodni svet in osebe, ki jih predsednik republike predlaga v to instanco, ne delujejo v skladu z ustavo in zakoni. Skrbeti bi moralo tudi državni zbor, ampak tam se, razen SDS, s problemi sodstva že leta nihče noče ukvarjati. Nasprotno, sodstvo nekritično branijo.
6 članov sodnega sveta pa izmed sebe izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo. Ampak tudi sodniki in njihovo sodniško društvo se niso odzvali, ne z obžalovanjem, ne z opravičilom, kaj šele, da bi povprašali svoje člane, ki so jih predlagali v sodni svet, kako opravljajo svoje delo.
Varuh človekovih pravic, ta ustavni in naravni borec za človekove pravice, tudi molči. Sem pa tja je prišla kakšna lakonična izjava, več pa ne. Ampak zakaj imamo ta institut varuha človekovih pravic? Samo zato, da ga imamo in da smo primerljivi z EU? Ne. Imamo ga izključno zato, da brani posameznikove človekove pravice pred institucijami. Katerimikoli. Tudi sodstvom. Žal, na teh primerih se vidi, da tudi varuh človekovih pravic ne deluje. Če bi, bi bila varuhinja, Vlasta Nussdorfer, vsaj kdaj tu med nami, bi nas nagovorila in se postavila v bran človekovih pravic.
Prav tako pa bi tu pričakoval tudi predsednika republike, predsednika sodnega sveta, predsednika državnega zbora, in še koga, ki mu je mar za človekove pravice. Vse, ki zmorejo besede opravičila za napake, ki jih v imenu institucij ali v imenu ljudstva naredijo izključno ljudje. Da tudi Borut Pahor, Branko Masleša, Gorazd Fišer, Janja Roblek in še kdo, dahnejo kakšno besedo v bran človekovih pravic in obsodijo krivice, ki se mnogim dogajajo.
Eden izmed predsednikov sodnega sveta, Miro Cerar, je, kot že rečeno, postal predsednik vlade. Ali je on storil karkoli, ko se je seznanil s temi podatki. Ni. Celo v primeru Janeza Janše, ko so kršitve človekovih pravic butnile na plano zaradi odzivov pravnikov, odvetnikov, ustavnih in vrhovnih sodnikov, bivših in sedanjih, brani nedotakljivost sodstva. Miro Cerar bi se moral vsaj posuti s pepelom, ker svoje naloge v sodnem svetu ni opravil na primerni strokovni in etični ravni, ne pa da brezpogojno brani nedotakljivost sodstva.
Še več. Cerarjevi (SMC) poslanci z njegovim predhodnim javnim avizom, ki ni bil nikoli podprt s sklicevanjem na določbe ustave, zakonov ali drugih aktov, sprejemajo odločitve, ki so po pisnem mnenju zakonodajno pravne službe državnega zbora v celoti v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi določbami o poslancih. Najbrž bo Miro Cerar storil vse, da bi bila nepovratna politična odločitev o odvzemu mandata Janezu Janši v državnem zboru sprejeta prej, kot bo razveljavljena ali odpravljena neustavna sodba proti Janezu Janši in Tonetu Krkoviču. Tako politično odločitev Miro Cerar najbrž dolguje sodstvu, ki mu je z izločitvijo in zaporom Janeza Janše omogočilo lahko predvolilno tekmo in posledično občutno zmago.
Spoštovani, čaka nas še veliko dela.
Najprej pa svoboda Janši in svoboda Krkoviču.
Sep 15, 2014